Čas je za New Deal!

Ko je New Orleans in okolico razdejal hurikan Katrina, so nekateri ameriški pastorji – recimo Pat Robertson in John Hagee – oznanili, da je to »božje maščevanje«. Bog naj bi bil Američane apokaliptično kaznoval, ker grešijo – ker se vdajajo spolni dekadenci, istospolnosti, abortusu in podobnim »grehom«. Vsi so se jim smejali. Jasno, vsi so se smejali tudi avstrijskemu škofu Gerhardu M. Wagnerju, ki je ameriškim pastorjem navdušeno pritrdil – ja, vidite, ni čudno, da je Katrina rušila prav bordele, nočne klube in klinike, na katerih so opravljali abortuse, je sporočil.

Robertsona, Hageeja in Wagnerja imate lahko za teokratske klovne, magari za popolne lunatike, toda v resnici so imeli prav, le z geografijo niso imeli sreče – zgrešili so namreč lokacijo. Ozreti bi se morali proti Sloveniji. Ali bolje rečeno: »božje maščevanje« ali pa »božjo kazen« bi morali videti v žledokalipsi, ki je udarila Slovenijo. Še bolje rečeno: narava, v kateri marsikdo itak vidi Boga, se je Sloveniji maščevala, ker so njeni politiki dekadentno in naravnost bordelsko grešili.

Naj vam pojasnim, v čem je bil »greh« in zakaj »božje kazni« ne bi bilo, če slovenski politiki ne bi »grešili«. Ne pozabite – in le kdo bi lahko pozabil: pred šestimi leti je svet, še posebej zahodnega, udarila huda finančna in gospodarska kriza, ki se je naglo stegnila tudi k nam. S hurikansko močjo je rušila in podirala in mlela vse pred sabo – ljudi, delovna mesta, podjetja. Vse trdno se je stalilo. Rečeno v jeziku Katrine: vsi nasipi so popustili. Rečeno v jeziku slovenske žledokalipse: vsi daljnovodi so se potrgali in sesuli.

Vlada – okej, vlade, v tem času smo jih imeli že kar nekaj – bi morala razglasiti rdeči alarm. Tako kot ga je zdaj, ko je Slovenijo udarila žledokalipsa. Tudi kriza je namreč udarila z močjo naravne katastrofe. Vprašajte tisto nepregledno armado odpuščenih, brezposelnih, razdejanih, propadlih, razžaljenih, ponižanih in pozabljenih. Toda ironično: slovenske vlade so se na krizo odzvale ravno nasprotno kot na žledokalipso. No, predstavljajte si, da bi vlada ljudem, ki se tresejo v somraku žledokalipse, sporočila: zdajle vam bomo zategnili pas! Zdaj bomo za vas vpeljali stroge varčevalne ukrepe! Zdajle vam bomo oklestili socialne pravice! Ali pa si predstavljajte, da bi jim sporočila: vaše premoženje – hiške, v katerih se stiskate – bomo zdajle na hitro prodali tujcem, saj veste, tujim investitorjem, dobrim gospodarjem, da bomo lahko financirali odstranitev padlih dreves in vašo ponovno priključitev na elektriko!

Znebimo se bruseljskega ledenega oklepa!

Toda slovenske vlade zdaj že šest let počnejo natanko to: krizo, ki ima moč naravne katastrofe, odpravljajo po neoliberalnih receptih. S kleščenjem socialne države, vse očitnejšo privatizacijo delov javnega sektorja, prodajo državnega premoženja, sekanjem javne porabe, zategovanjem, strogim varčevanjem. Številni ekonomisti poudarjajo, da je zategovanje pasu napaka. Še celo Mednarodni denarni sklad, ajatola neoliberalne doktrine, ki je zategovanje naročil in predpisal, je priznal, da je bila to napaka. Varčevanje je krizo le poglobilo. In podaljšalo.

Če hoče država preživeti in se otresti krize, potem mora tudi trošiti. Slovenija je tonila v vse hujšo in hujšo krizno agonijo, vlade so se menjale, odhajale v Bruselj in se vračale kot prepričane, zaprisežene neoliberalke. Ljudem, ki jih je stiskal »ledeni oklep« finančno-gospodarske krize, pa so sporočale: nimamo denarja, da bi vas rešili! Si predstavljate, da bi vlada Alenke Bratušek ljudem, ki jih je stisnil »ledeni oklep« žledokalipse, sporočila: nimamo denarja, da bi vas rešili! Ostanite v temi in mrazu! Svetlobo in toploto boste dobili, ko se bodo razmere same popravile in uredile – potemtakem poleti, ko bo prišel vročinski val! Naravi moramo pustiti, da začne delovati! Saj veste: tako kot moramo trgu pustiti, da začne delovati! Ko bo trg začel delovati, bo sam popravil svoje napake – in magično odplaknil krizo!

Neoliberalci – z Brusljem vred – v trgu vidijo pač naravno stanje človeštva. Trg pustite pri miru! Ne regulirajte ga! Ne planirajte ga! Ne skušajte ga menedžirati! Sam se bo korigiral! Prepustite ga njegovi naravni moči! Na dolgi rok bo sam našel ravnovesje! In tudi slovenske vlade – od Pahorjeve in Janševe do te zadnje – imajo trg za nekaj povsem naravnega, zato ga prepuščajo njegovi naravni moči. Počakajte na poletje! Kar pomeni, da so državne intervencije nepotrebne, nesmiselne in celo prepovedane.

In res, slovenske vlade so druga za drugo sklenile, da ne bodo intervenirale. Ko so stopale pred nas, jim je na čelu pisalo: Bruselj nam je rekel, da ne smemo intervenirati! Bruselj nam je rekel, da se ne smemo vmešavati v gospodarstvo in trg! Bruselj nam je rekel, da moramo vse prepustiti trgu, ki bo samodejno ustvaril poletje! Si predstavljate, da bi slovenska vlada vsem tistim ljudem, ki jih je zgrabil »ledeni oklep« žledokalipse, sporočila: Bruselj nam je rekel, da ne smemo intervenirati!

Tako kot smo povsem upravičeno pričakovali, da bo država odločno intervenirala, ko je Slovenijo udarila naravna katastrofa (»najhujša v zgodovini«), smo povsem upravičeno pričakovali, da bo država odločno intervenirala, ko je Slovenijo udarila finančno-gospodarska kriza z močjo naravne katastrofe (ja, prav tako »najhujša v zgodovini«).

Toda to, kar se je zdelo upravičeno, je bilo v resnici neupravičeno. Državne intervencije ni bilo na spregled. Recimo: ker se je Slovenija že ravno znašla sredi hude krize, smo pričakovali, da bodo vlade spodbudile kaka masivna in masovna javna dela, velike državne projekte, saj veste, tisto staromodno, a nezastarljivo trošenje, ki bi ohranjalo in povečevalo zaposlenost, ki bi ohranjalo in povečevalo povpraševanje, ki bi ohranjalo in povečevalo ponudbo, ki bi ohranjalo in povečevalo kupno moč, ki bi ustvarjalo nova delovna mesta, ki bi ohranjalo in povečevalo rast, ki bi ohranjalo in povečevalo BDP, ki bi Sloveniji lajšalo premagovanje krize, recesije in depresije.

Javna dela in veliki državni projekti – državno trošenje – so za slovenske vlade absolutna anatema. Tabu. Niti izgovarjati se ne smejo.

Spomnite se le, kako je John Maynard Keynes, sloviti britanski ekonomist, ki je verjel, da mora ekonomija služiti družbi (in ne obratno), v času velike gospodarske krize – v tridesetih letih prejšnjega stoletja – britanske gospodinje po radiu pozival, naj trošijo, trošijo in trošijo: »Če ne bomo trošili, bomo vsi skupaj umrli od lakote! Ko trošite, povečujete zaposlenost! Vsakič, ko daste na stran pet šilingov, en človek za en dan izgubi delo!« Še celo George Bush je takoj po 11. septembru, veliki nacionalni katastrofi, Američane pozval, naj trošijo in kupujejo, naj torej preplavijo trgovine, supermarkete in nakupovalne centre – sicer se bo ekonomija sesula. Hja, celo v malem, kratkem, idiotskem Bushu se je za hip ali dva prižgal Keynes, ki je 20. stoletju vbijal v glavo, da mora država v času krize intervenirati in trošiti (javna dela, veliki državni projekti), ne pa varčevati, klestiti in zategovati. Ne, trga ni hotel zamenjati z državo, le državo je skušal pripraviti do tega, da bi delala to, česar ne dela nihče drug.

Katastrofe poimenujmo po politikih!

Toda slovenskih vlad, ki so delovale v času velike krize, očitno ni mogel pripraviti do tega. Javna dela in veliki državni projekti – državno trošenje – so za slovenske vlade absolutna anatema. Tabu. Niti izgovarjati se ne smejo. Hej, z velikimi državnimi projekti bi užalili in razjezili Bruselj in mednarodne finančne trge. Veliki državni projekti preveč dišijo po socializmu, po etatizmu, po kolektivizmu, po centralnem planiranju, po »vmešavanju države v gospodarstvo«, po onemogočanju prostega trga.

Friedrich Hayek, oče neoliberalnega evangelija in sodobnega bruseljskega mindseta, ki je verjel, da mora ekonomija služiti izključno sama sebi, je pač v javnem trošenju in velikih javnih programih, s katerimi naj bi skušali v času krize zajeziti in zmanjšati brezposelnost, videl le pot v hlapčevstvo in politično tiranijo. Slovenske vlade se tega držijo kot pijanec plota. Nočejo užaliti finančnih trgov, finančnih institucij, finančnih elit, ki se najbolj bojijo prav države, ki v času krize troši. Hej, kako naj državo, ki se obnaša kot država in ki ve, da mora v času krize intervenirati in trošiti, potem prepričaš, da bo najdonosnejše dele javnega sektorja privatizirala, državno premoženje pa poceni prodala?

In tu je kleč! Hočem reči: tu pride tista »božja kazen«. Tu nastopi tisto »božje maščevanje«. Pomislite najprej, kaj bi se zgodilo, če bi slovenske vlade na krizo odgovorile z javnimi deli, javnimi programi, velikimi državnimi projekti, trošenjem: ja, lahko bi gradili in obnavljali infrastrukturo, ceste in železnice, če hočete. Ja, lahko bi lansirali »zeleni preboj«, veliki gospodarski projekt, ki predvideva povečanje prehranske samooskrbe, energetsko prenovo stavb (tudi javnih, državnih), predelavo lesa, prehod na obnovljive vire energije, posodobitev javnega prevoza, učinkovito rabo naravnih virov in zeleni turizem; navsezadnje, Slovenija se po okoljskem kapitalu, naravnih virih, vodi in lesu uvršča med države, ki imajo najugodnejše možnosti za zeleni preboj, pravijo pobudniki tega projekta, ki bi ustvaril na desettisoče novih delovnih mest (kakovostnih, z visoko dodano vrednostjo, če smo že ravno pri tem) in od katerega bi samo gradbeništvo živelo 20 let.

In seveda – to je v tej žledokaliptični situaciji ključno: slovenske vlade bi lahko v velike javne programe – v velika javna dela, v velike državne projekte – že davno vključile tudi obnovo in prenovo upehanega kablovja, dotrajanega elektrosistema, zmahanih daljnovodov, ki stojijo še od časa prve elektrifikacije. Kable, ki gredo po zraku, bi lahko speljali pod zemljo. To bi bilo veliko javno delo. Ki pa ga ni bilo. Če bi slovenske vlade, Borutova, Janezova in Alenkina, ta projekt – to masivno javno delo – pravočasno začele, potem naravna žledokaliptična katastrofa Slovenije ne bi tako apokaliptično zatemnila in ustavila. Slovenija bi bila pripravljena na naravno katastrofo. Žledokalipsa je ne bi tako zlomila. Elektrike ne bi tako »socialistično« zmanjkalo.

Z velikimi državnimi projekti bi užalili in razjezili mednarodne finančne trge. Veliki državni projekti preveč dišijo po socializmu, po kolektivizmu, po »vmešavanju države v gospodarstvo«, po onemogočanju prostega trga.

Narava se je Sloveniji maščevala. Ali bolje rečeno: Slovenijo je doletela »božja kazen«, ker njene vlade niso začele velikih javnih del, ki bi jih morale. Slovenijo je doletelo »božje maščevanje«, ker so njene vlade grešile. Če bi slovenske vlade pravočasno opravile to veliko javno delo (in kriza je kar klicala po takem javnem delu!), se Narava Sloveniji ne bi mogla maščevati. In sodeč po posledicah tega »božjega maščevanja« bi rekel, da so slovenske vlade res bordelsko grešile. Še toliko bolj, če pomislite na Lučko Kajfež Bogataj, nobelovsko klimatologinjo, ki že leta – zdi se, da že stoletja – opozarja, da so podnebne spremembe realnost, ne pa le mit, da podnebne spremembe povzročajo ekstremno vreme, naravne katastrofe, ujme, suše, poplave in polarne žledokaliptične fronte in da na podnebne spremembe nismo pripravljeni, da torej slovenske vlade niso ukrenile ničesar, s čimer bi Slovenijo zaščitile pred posledicami podnebnih sprememb. Politika svojih odločitev ne more več prelagati v prihodnost, ampak se mora obnašati tako, kot da je prihodnost že tu.

Val velikih javnih del, ki bi jih morale začeti slovenske vlade, da bi Slovenijo zaščitile pred posledicami podnebnih sprememb, bi lahko poimenovali Lučka, naravno katastrofo, ki je udarila Slovenijo, pa bi lahko – pač v slogu ameriških meteorologov, ki hurikanom dajejo človeška imena (Andrew, Adolf ipd.) – poimenovali bodisi Borut, Janez ali Alenka. Da njihovo fotografiranje s katastrofo ne bi šlo v nič.

Šokirajmo finančne trge!

Toda Bog je dober. Slovenski politiki je dal še eno priložnost. Prve ni izkoristila: ko je leta 2008 izbruhnila kriza, so pustili, da so neoliberalci – in njihovi finančni trgi – odigrali svojo predstavo »doktrine šoka«. Kaj storijo neoliberalci v času krize ali pa naravne katastrofe, vemo: dokler so ljudje še šokirani, dekoncentrirani, neprisebni in prestrašeni, na hitro izsilijo in vpeljejo »strukturne reforme« (privatizacija javnega sektorja, demontaža socialne države, prodaja državnega premoženja ipd.), ki jih pred krizo in pred naravno katastrofo, ko so ljudje pri sebi, ne bi mogli niti izsiliti niti vpeljati. Slovenska politika je zamudila priložnost, da bi »doktrino šoka« izkoristila v prid ljudstvu, slovenski državi, ali bolje rečeno – ko so bili neoliberalci in njihovi finančni trgi zaradi nenadnega izbruha krize najbolj šokirani, dekoncentrirani, neprisebni in prestrašeni, je slovenska politika zamudila zgodovinsko priložnost, da bi vpeljala velika javna dela, velike države projekte. »Doktrine šoka« tako ni obrnila v prid ljudstvu, ampak v prid finančnim trgom in neoliberalni zakonodaji.

Naravna katastrofa – žledokalipsa – je druga priložnost. Slovenska politika ima novo priložnost, da »doktrino šoka« spelje neoliberalnim jurišnikom, da jo obrne v prid ljudstvu, ne pa finančnim trgom, da torej začne velika javna dela, velike državne projekte: čiščenje gozdov, pogozdovanje, saniranje uničenih gozdnih cest, obnovo in prenovo električnega sistema, gradnjo varnostnega sistema, ki bi Slovenijo ščitil pred posledicami podnebnih sprememb. In tako dalje. Jasno, ta veliki javni projekt bi se lahko potem, pravzaprav že zelo kmalu, lepo in povsem logično prelil v nič manjšega – v »zeleni preboj«. Z rebootom lesnopredelovalne industrije vred.

Ironija je kakopak v tem, da se naše leve vlade že šest let obnašajo kot Herbert Hoover – republikanec, ki so ga leta 1932 iz Bele hiše dobesedno odstrelili.

Kar je bilo prej nemogoče, je zdaj mogoče. Slovenska vlada bi morala le dovolj hitro ukrepati, kar pomeni, da bi morala izkoristiti to, da so neoliberalci in finančni trgi zdajle paralizirani in v defenzivi, saj jim je jasno, da do dežele, ki jo je udarila huda naravna nesreča in ki jo je obenem preplavil val solidarnosti, sočutnosti in prostovoljnosti, ne morejo izkazovati pretrdega, izkoriščevalskega, izsiljevalskega srca. Še toliko bolj, ker je naravna katastrofa ljudem vrnila tisti fini, a izgubljeni in pozabljeni občutek, da je naloga države, da jim v času katastrofe in eksistenčne ogroženosti pomaga. In če je njena naloga, da jim pomaga v času naravne katastrofe, ni nobenega razloga, da jim ne bi pomagala tudi v času katastrofalne finančno-gospodarske krize.

Ustavimo kapitalizem katastrofe!

Čas je za slovenski New Deal. V Ameriki je začel New Deal – sistem javnih programov, velikih javnih del in državnih projektov, ki so vztrajno zmanjševali brezposelnost in zviševali gospodarsko rast (in ki Amerike niso odpeljali niti v socializem niti v fašizem) – vpeljevati predsednik Franklin D. Roosevelt, demokrat. In to šele štiri leta po zlomu borze in izbruhu finančno-gospodarske krize. Ko se je leta 1929 zlomila borza, je bil namreč v Beli hiši Herbert Hoover, republikanec, ki je nasprotoval kakršnemukoli državnemu ukrepanju: ko izbruhne kriza, naj država ne ukrene ničesar – ko postane pritisk neznosen, pa naj ukrene čim manj.

Za javna dela in velike državne projekte ni hotel slišati, ker je bil prepričan, da vodijo le v socializem in kolektivizem. Ekonomijo je treba pustiti pri miru. Ljudje pa naj se sami znajdejo. Brezposelnost je bila 23-odstotna (11 milijonov in pol!), več kot polovica zaposlenih je imela le honorarne zaposlitve, četrtina prebivalstva je živela v popolni revščini, ljudje so se od lakote in stradanja in zategovanja pasu in strahu onesveščali, toda Hooverju še vedno ni potegnilo. Še naprej je »vzorno« klestil stroške in »zgledno« uravnoteževal proračun. Posebna kongresna seja o brezposelnosti pa se mu je zdela nepotrebna. Ne, ni mu potegnilo: če ni jebenega povpraševanja, se ne moreš iti jebenega podjetništva! Hoover je patentiral kapitalizem katastrofe.

Ironija je kakopak v tem, da se naše leve vlade že šest let obnašajo kot Herbert Hoover – republikanec, ki so ga leta 1932 iz Bele hiše dobesedno odstrelili.

Javna dela in veliki državni projekti – državno trošenje – so za slovenske vlade absolutna anatema. Tabu. Niti izgovarjati se ne smejo. Hej, z velikimi državnimi projekti bi užalili in razjezili Bruselj in mednarodne finančne trge. Veliki državni projekti preveč dišijo po socializmu, po etatizmu, po kolektivizmu, po centralnem planiranju, po »vmešavanju države v gospodarstvo«, po onemogočanju prostega trga.