Radio Študent: 1969–2014 – kaj pa zdaj?

Jože Vogrinc

14. 2. 2014  |  Mladina 7  |  Komentar

V začetku tega meseca so nekateri mediji delali veliko zgodbo iz konflikta med študentsko organizacijo ljubljanske univerze (ŠOU), formalnim ustanoviteljem, in Radiem Študent (RŠ). Potem pa je zadeva poniknila. Vendar finančni in identitetni problemi študentske organizacije niso izginili. Kvečjemu se bodo ob pričakovanju nadaljnjih reform študentskega dela in usihanju sredstev za financiranje obštudijskih dejavnosti kmalu še bolj zaostrili. Tudi zato (a ne le zato) ni trajno zagotovljen niti nadaljnji obstoj radia kot neodvisnega, družbenokritičnega medija mladih intelektualcev. Zato je prav, da na kratko povzamemo, za kaj je šlo pri nedavnem konfliktu, potem pa osvetlimo družbeni in zgodovinski pomen RŠ in glede na ta pomen analiziramo njegov dejanski položaj danes in možnosti njegovega kakovostnega preživetja v bližnji prihodnosti.

Kot je znano, je del poslancev v študentskem zboru na postopkovno sumljiv način izglasoval spremembe v proračunu radia. Skrčili so ga za tretjino, kar bi radiu onemogočilo delovanje. Bistvene pa so bile tudi izglasovane spremembe pri delovanju sveta radia. Skupen učinek »poslovniških« sprememb bi bil neposreden nadzor vodstva ŠOU nad svetom in vodstvom RŠ. Smer te poteze jasno kaže vpletenost vodstva študentske organizacije. Protidemokratičnost predloga najjasneje kaže to, da bi predstavnika javnosti (!) v svetu poslej imenoval »izvršni organ ŠOU«. Predstavnik javnosti ima v svetu radia odločilen glas, kadar sta stališči RŠ in ŠOU nasprotni. Ta predstavnik sem trenutno jaz in sem bil tako nevede žrtev operet-

nega puča. Ker podpiram prizadevanje RŠ, da se ohrani kot samostojen in kritičen medij, in ker je enako mogoče pričakovati od mojega morebitnega naslednika, bi sprememba omogočila vodstvu ŠOU samovoljno odločati o usodi RŠ. Sodelavci RŠ, zlasti študentje, so se aktivirali in dovolj osvestili študentske poslance, da so prejšnji teden že sprejete sklepe glede RŠ preklicali. Nezaupanje med skupinami poslancev je ob tem nevarno naraslo, vodstvo RŠ pa se je v javni izjavi odpovedalo vsaki obliki nasilne podpore (ŠOU se ni enako jasno odpovedal taktiki strašenja pred domnevnimi ekstremisti, ki vnaprej upravičuje »delanje reda« v prid strašitelja!). Preklicu sprememb je sledila seja sveta RŠ, kjer smo se soglasno dogovorili, da bomo obstoj radia reševali z medsebojnim zaupanjem, v dialogu, z iskanjem rešitev, ki bodo sprejemljive za ŠOU in za RŠ. Za medije to ni bilo dovolj zanimivo za poročanje.

Stališč profesionalnega vodstva ŠOU in stališč študentskih politikov ne smemo prehitro enačiti. Poslovodni organ predvsem zanima, kako bi se v splošni finančni krizi, kombinirani s pričakovanim krčenjem sredstev iz študentskega dela, ŠOU otresel čim več upravičencev, še posebej seveda tistih, ki mu pridelujejo minus. S tistimi, ki so se dejansko že programsko, finančno in personalno osamosvojili, tako kot Študentska založba, se je lahko mirno dogovoril za razhod. Pri RŠ mu bolj ali manj ustreza vsaka rešitev, ki pomeni manjše finančno breme za ŠOU, pa naj bo to komercializacija programa (v izvedbi RŠ ali ŠOU), z njo tako ali drugače povezana privatizacija RŠ ali pa tak delni ali celotni prenos ustanoviteljstva, ki bi ŠOU finančno razbremenil.

Sodelavci Radia Študent ne potrebujejo pouka od organizacije, ki sama živi od dela študentov.

Tak kratkoročen »pragmatični« pogled na finančne odvisnike od denarja ŠOU ne upošteva, da so marsikateri »stroški« – ne le RŠ, tudi K4, apezejevci, ČKZ, Tribuna in še kdo – plod desetletij obštudijske dejavnosti, ki v slovenski družbi in javnosti reprezentira pol stoletja ustvarjalnosti študentk in študentov. Z vsakim izmed njih, ki ga ŠOU izgubi, izgubi pomemben razlog za obstoj. Kaj mu bo nazadnje še ostalo, razen razdeljevanja bonov in peskovnika za nadobudne politikante in špekulante?

Pri študentskih »poslancih« in »vladi« nasploh bode v oči, kako zvesta pomanjšana slika slovenskega vladajočega sloja so. Politiko se gredo kot formalne postopke, kjer je »demokracija« goli okvir, vsebina sprejetih sklepov pa je lahko povsem nedemokratična. Odločanje o financah je v njihovih rokah razdeljevanje tortice, ki jo vajenci za menedžerje režejo na »projekte«, kjer imajo osebno prste zraven in so praviloma žur in trošenje javnih sredstev, zelo redko pa inovativna intelektualna produkcija.

V odnosu do RŠ je posledica neodgovornost. RŠ je zanje kratko malo prezahteven: ne morejo ga nadzorovati, njegov program jih ne zanima, če se jim zdi, da je drugačnega prepričanja od njihovega, so ga pripravljeni zatreti ali prodati. Ustanoviteljstvo pa oboji pri ŠOU, »profesionalci« in »politika«, razumejo kot neproblematično lastništvo. Po milosti Božji je RŠ »naš«, zato lahko »mi« odločamo o njegovi usodi. Tudi ta odnos je tipičen povzpetniški odnos vsega tranzicijskega obdobja v Sloveniji in tudi glede tega je ŠOU pomanjšana slika slovenskega zapravljanja skupne blaginje v zadnjih 20 letih.

ŠOU ni naredil RŠ. RŠ smo naredili njegovi sodelavci od leta 1969. ŠOU je samo prevzel ustanoviteljstvo. Pozablja, da je s tem prevzel družbeno odgovornost do medija z lastno upravičenostjo do obstoja in z lastno zgodovino. Glede na vlogo, ki jo je RŠ igral v slovenski družbi, je odgovornost ŠOU do RŠ odgovornost do slovenske družbe in odgovornost pred zgodovino. RŠ je edinstvena ustvarjalna ustanova. Ni kar kos lastnine, ki za ŠOU prideluje pluse ali minuse, niti ni kar propagandno sredstvo, ki bi ga študentski »politiki« lahko mirno prepustili propadu, če si ga ne morejo prisvojiti.

V tistih stališčih ŠOU-ovcev v preteklih tednih, ki so jih RŠ nenaklonjeni mediji in komentatorji najbolj z veseljem povzeli, izstopa dvoje napačnih vtisov. Prvi je, da RŠ ne posluje gospodarno in da se mora komercializirati, da bo preživel. Tak vtis je zelo daleč od resnice. RŠ je vedno, ne glede na javne financerje, z lastno dejavnostjo zaslužil odločilen kos denarja in ta je bil in je še bistven za njegovo programsko samostojnost. Ta delež je neprimerno večji kot pri veliki večini javnih zavodov v Sloveniji. Znaša več kot 40 odstotkov in se je kljub krizi od lani povečal. Razumljivo je, da se je v primerjavi s preteklostjo pri tem zmanjšal delež dohodka od oglasov, povečal pa se je »izplen« od projektov, na katere se RŠ prijavlja. Sodelavci RŠ zato ne potrebujejo pouka od organizacije, ki sama živi od dela študentov. Če je s »komercializacijo RŠ« mišljeno, da naj bi postal podoben štanci poneumljajočih komadov, ki prevladuje v slovenskem »etru«, potem je to nesmiseln načrt, saj je take »komerciale« že zdaj preveč tudi za oglaševalce, ne le za poslušalce. Kulturno in družbeno pa bi bila taka »komercializacija« uničenje nenadomestljive sestavine slovenske medijske krajine. Če pa je s »komercializacijo« mišljeno, da mora RŠ, če hoče preživeti, več denarja zaslužiti sam, se na radiu sami tega najbolje zavedajo in že delujejo tako. »Pomoč« v obliki nadzora in privatizacije bi imela ravno nasprotne učinke od pričakovanih.

»Pluralnost« »radijskega trga« v Sloveniji je po glasbeni vsebini revnejša kot kadarkoli prej.

Drugi predsodek, ki ga gojijo nepoznavalci RŠ med ŠOU-ovci, je, da je RŠ vseskozi nekakšen družinski projekt neke skrite »politike«, nekega »botra«. Te SDS-ovske fantazije ne bi bilo treba jemati zares, če ne bi v temelju spodkopavala javne zaznave tega, kaj RŠ zares je. Veteranov, ki smo z javnimi manifestacijami, mnogi pa tudi z znatno osebno finančno pomočjo podprli RŠ, pač ne druži politično prepričanje. Druži nas jasna zavest, da nam je v mladosti RŠ omogočil, da smo razvili svoje tehniške, spikerske, novinarske, umetniške in znanstvene potenciale bistveno manj obremenjeni z nadzorom in rutino starejših, kakor pa bi bilo to mogoče drugje. Drugotno je, ali ima nadzor politično in ideološko podobo ali pa se izvaja kot golo ekonomsko izsiljevanje.

Dokaz za te besede je, da se je v podrobnostih RŠ vseh 45 let močno spreminjal po vsebini in po usmeritvi tistih, ki so dajali ton njegovemu programu, a je ves čas ohranjal držo kritičnosti do vladajočih, samostojnega razmišljanja, iskanja novih poti v osebnem izražanju, v družbenem angažmaju in v tehnološki domiselnosti. Bistvena dosežka prvih let RŠ sta njegov tehnični in programski zagon in pa trdna usmeritev glasbenega programa v argumentirano sledenje kakovostnim nekomercialnim tokovom v glasbi. Prostor je dajal kontrakulturi in stališču »osebno je politično«. Ekipa, ki je delala program RŠ v sedemdesetih letih, je bila jedro kasnejših ekip spikerjev, studijskih tehnikov in ustvarjalcev glasbenih programov RTV Slovenija in še marsikaterega slovenskega radia. Na prehodu v osemdeseta leta smo utrdili formalni status RŠ kot radia mlade generacije in ga ubranili pred prisvojitvijo lokalnega radia. V osemdesetih letih se je RŠ programsko in kadrovsko močno razširil, se bolj profesionaliziral in se uveljavil kot prostor kritične teorije ter kulturne in družbene refleksije. Asistiral je pri nastajanju prvih samostojnih glasbenih posnetkov cele vrste alternativnih ustvarjalcev popularne godbe. Na RŠ so vezani začetki medijske refleksije računalnikov (Moj mikro), kasneje pa net-arta in številnih medijskih eksperimentov, ki močno presegajo klasično razumljen »radijski medij«. Z RŠ so prišli ali pa so na radiu delali številni kasnejši umetniki in znanstveniki, predvsem (a ne izključno) humanisti in družboslovci. Z RŠ sta povezana razrast alternative v kulturi in novih družbenih gibanj. Bil je med soustanovitelji Odbora za varstvo človekovih pravic in je konec osemdesetih let pomembno prispeval k mentalnemu osamosvajanju in demokratizaciji slovenske družbe. Najtežji izziv preživetju RŠ so bili poskusi privatizacije v devetdesetih letih. Ni naključje, da so prek imena nekdanjega direktorja Dejana Jelovca povezani z avtoritarno politiko, ki kritičnosti RŠ nikoli ni dobro prenesla. V devetdeseta leta sodi tudi formalna ureditev ustanoviteljstva RŠ s statutarno podreditvijo ŠOU. Ta rešitev, nad katero nihče ni bil posebno navdušen, je vendarle ohranila status RŠ kot javnega radia. V medijski krajini je ostal na obrobju, vendar pa programsko samostojen medij, katerega format že dolgo sega na internetno področje in ki krepi mednarodno sodelovanje.

Leta 2012 smo v zadnji zasedbi sveta RŠ pred zdajšnjo dosegli dogovor s ŠOU, da predlagamo ljubljanski univerzi (UL) soustanoviteljstvo. Prejšnji rektor Stane Pejovnik je zamisel podprl. Jasno je povedal, da UL ne more prevzeti finančnih obveznosti do RŠ, a v svetu RŠ smo menili, da je prednost navezave na UL v možnostih programskega sodelovanja s fakultetami, učitelji in študenti in v sodelovanju pri razpisnih projektih, do katerih je mogoče priti prek UL. Sodelavci RŠ so usposobljeni, da s podporo avtoritete UL ta sredstva pridobijo sami. Novo vodstvo ŠOU je leta 2013 poskusilo RŠ vsiliti pripojitev Tribune in Šouvizije in začelo pogojevati vstop UL v soustanoviteljstvo z denarnim prispevkom UL, kar je glede na prejšnji dogovor nedoslednost in izsiljevanje in ne zbuja zaupanja neokretnega velikana, kakršen je univerza. Ob ubadanju s krčenjem sredstev in zamenjavo vodstva UL ni našla časa ali volje, da bi soustanoviteljstvo realizirali.

Akcija »Rešimo RŠ« je pokazala, da ima zdajšnja ekipa RŠ podporo nekdanjih in novih sodelavcev pri ohranjanju samostojnosti. Prav tako je jasno, da radio s sodelavci premore dovolj ekonomskega znanja in kulturnega kapitala, da lahko RŠ rešuje z lastnim znanjem, brez improviziranih udarov formalnega ustanovitelja. Jasno postaja tudi, da mora biti prihodnost RŠ urejena sporazumno s ŠOU, a na temelju strokovne analize možnih ukrepov. RŠ ni projekt, ki ga lahko pelješ dalje s poljubnim zmanjševanjem sredstev, in potrebuje s svojo razvejeno infrastrukturo toliko denarne podpore študentske organizacije, kolikor je lahko dobi. Obenem pa je dinamičen kolektiv, ki je sposoben strokovno reševati svoje težave z večjim deležem lastnih sredstev.

Pri tem bo treba najti ravnovesje med zagonom prihajajočih generacij študentov in njihovimi novimi idejami o družbi in radiu ter novim razumevanjem medijev, glasbe, kulture, in stalnimi sodelavci. Med starimi sodelavci jih je veliko, ki se držijo RŠ, ker jih je zadela prekarizacija in ker kljub mizernim honorarjem na RŠ še vedno lahko delajo stvari, ki jih v komercializirani medijski industriji ne bi mogli nikjer drugje. To je tudi razlog, zaradi katerega se kakor klopi držijo RŠ avtorji glasbenih oddaj, ki to počnejo že 30 let in več. »Pluralnost« »radijskega trga« v Sloveniji je po glasbeni vsebini morda revnejša kot kadarkoli prej in v takem položaju so stari sodelavci glasbene redakcije RŠ oaza glasbene kulture v puščavi pofla.

Kaj se lahko zgodi z alternativno kulturno ustanovo, če se v njej zataknejo veterani, kaže v Ljubljani usoda KUD France Prešeren v Trnovem.

A danes ne obstaja nikakršna ločena kontrakultura mladih, ki bi jo lahko RŠ kar tako vzel za svojo, podedovana glasbena kultura RŠ pa ne more več predstavljati kulture mladih ali študentskega duha. Identiteta radia ni nekaj, kar imamo lepo zglancano v vitrini in potegnemo na dan, kadar se nam zdi potrebno. Če se RŠ ne bo znal programsko in kadrovsko pomladiti in prepustiti pobude pri oblikovanju programa zdajšnji generaciji študentov, se bo obsodil na nihanje med životarjenjem in prosjačenjem za denar pri ŠOU, iskanjem sponzorjev (ki imajo seveda svoje interese in niso ravno Božički) in kolektivno privatizacijo.

V preteklosti so družbeni oziroma javni del sredstev za RŠ v različnih časih v različnih proporcih prispevali predvsem organizacija, ki je predstavljala študente in črpala denar iz študentskega dela (najprej ZŠJ, Zveza študentov Jugoslavije, nato ZSMS, Zveza socialistične mladine Slovenije, danes ŠOU), potem pa nekaj tako ali drugače še država in nekaj mesto Ljubljana. Zadnja dva vira se RŠ otepata zaradi formalizma, po katerem nista soustanovitelja. ŠOU ima tudi zelo vitko prihodnost. Prav zato, ker sodelavci RŠ veliko bolje kakor študentska politika razumejo položaj RŠ in znajo delati z radiem, se kot zelo realna možnost prihodnosti za RŠ kaže kolektivna privatizacija v taki ali drugačni obliki – kot zadruga ali podobna asociacija, ali pa v obliki korporacije.

Ta realistična različica me nikakor ne navdušuje. Kaj se lahko zgodi z alternativno kulturno ustanovo, če se v njej zataknejo veterani, kaže v Ljubljani usoda KUD France Prešeren v Trnovem. Veterani lahko ohranjajo bled spomin na herojske čase. To pa je za RŠ premalo in ni vredno njegovega slovesa. Živ medij bo ostal samo, če bo ostal ne le javna lastnina, pač pa tudi svoboden prostor ustvarjalnosti, družbene kritike in politične akcije zdajšnje in naslednjih generacij študentk in študentov.