»Umetnost ni zato, da je koristna«

Na prvi strani je rumena pika. Pritisneš jo, obrneš list in tam sta že dve. »Odlično!« te skladno z vzgojno tehniko pozitivne afirmacije pohvali knjiga in zapelje, da v igri namišljene interakcije sodeluješ še naslednjih petdeset strani. Pik je vedno več, barve se spreminjajo, v nekem trenutku pa moraš knjigo celo pretresti, da so pike potem razmetane po belem papirju.

Knjiga Pritisni tukaj je namenjena predšolskim otrokom in zdi se kot šala na račun digitalne kulture »na dotik«, v kateri, sodeč po spletnih viralkah, že leto dni stari otroci drsajo po listih papirja in čakajo, da se nekaj zgodi. Njen avtor je francoski otroški ilustrator Herve Tullet.

Njegova knjiga je dobra, o tem se strinjajo v petindvajsetih državah po svetu, kjer so jo prevedli – tudi pri nas, kjer je izšla pri Mladinski knjigi. Prikimali so ji odbori za nagrade v otroški literaturi in didaktične revije, še najbolj pa se po blogih navdušujejo številni starši, ki se »čarovniji« prepuščajo skupaj s svojimi predšolskimi otroki. Pri nas poleg knjige tudi z ogledom Tulletove v Lutkovnem gledališču Ljubljana, kjer je jeseni premierno doživela senzorična gledališka predstava za otroke Turlututu.

Če starši vsaj malo spremljajo in odobravajo nasvete zahodnih pop psihologov ter preostalih priročniških pedagoških strokovnjakov, vedo vsaj to, da je nadvse pomembno, kaj njihov otrok bere in s čim se igra. Najkoristneje za razvoj in krepitev sposobnosti (se pravi družbenega kapitala) je vse z oznako »didaktično«, če diši po umetnosti in kulturi, pa še toliko bolje. Tega se nihče ne zaveda tako dobro kot Tullet in najbrž ni nikogar, ki bi se mu vse to upiralo bolj kot njemu.

Pravi, da je umetnik, in zgolj ob omembi besede vzgoja postane nejevoljen. Pogosto mu zastavljajo vprašanja o koristih njegovega umetniškega dela, ki mu nekateri pravijo nadrealizem za otroke. »Ne želim razglabljati o tem, kaj brati otrokom, da bodo razvili te in one potenciale, zaradi katerih bodo postali umetniki oziroma direktorji podjetij.« Poudarja, da kot umetnik predvsem prireja izkušnjo, kjer se imajo vsi lepo: »Smisel tega je, da se nečemu prepustiš brez pritiska.« Ko namreč otrok (človek) načrtuje, da bo nekaj ustvaril, je pod pritiskom. Pike, črte in krogi, ki jih otroci po njegovih navodilih ustvarjajo na delavnicah, kakršno je nedavno vodil tudi na otroškem umetniškem festivalu Bobri v Ljubljani, pa so univerzalne – njegove izkušnje potrjujejo, da se nanje povsem enako odzivajo udeleženci umetniške delavnice v newyorškem muzeju in neprivilegirani otroci v malavijski šoli, ki dotlej v roki še niso držali čopiča.

V dvajsetih letih, odkar je zaradi lastne starševske izkušnje opustil kariero v oglaševanju in ustvaril obsežen opus šestindvajsetih »nedokončanih« otroških knjig (lahko bi jim rekli »interaktivne«, a ne mara tega tehničnega izraza), ki vklapljajo čutila, obenem pa ves čas gostoval po muzejih, šolah in bolnišnicah po vsem svetu, se je vseeno seznanil z določenimi pozitivnimi vplivi tovrstnega umetniškega izraza. Na primer pri avtističnih otrocih ali pri komunikaciji z dojenčki, ki ga kot »najbolj vsečuteči in vsevedoči ljudje«, »neobremenjeni s kulturo in razumom«, izmed vseh najbolj fascinirajo. A mu ne pride na misel, da bi o tem razglabljal ali se na tak način promoviral.

O svojem delu nasploh nerad govori. Še dobro, da smo obiskali njegove brezplačne otroške delavnice na Bobrih in se prepričali, da pravi izraz hrani za svoje občinstvo. Na prvi delavnici je otroke vodil skozi svoje knjižne uspešnice oziroma igrice v knjižni obliki. Glede na ilustracije so skupaj oponašali primarne glasove (na primer »blob« ali »mmm«), se igrali s svetlobnimi projekcijami na steno in se celo spoznali s tablično aplikacijo, ki jo je navdihnila uspešnica Pritisni tukaj. Ni to malo skregano z zavračanjem pojma interaktivnosti? Nastala je na predlog matične založbe in prigovarjanje bralcev, pojasnjuje Tullet. »Nanjo se zaradi različnih zvokov in počasnega gibanja likov zelo dobro odzivajo dojenčki. Je pa knjiga neprimerno bolj uspešna in to me veseli.«

Vrhunec njegovega gostovanja je bila vseeno »velika otroška freska« v zgornji dvorani Lutkovnega gledališča. Tla so zaščitili s polivinilom, razprostrli bel papir, vsakemu otroku pa dodelili lonček z barvo, velik čopič in vrečko za smeti kot zaščitno obleko. Prišel je Tullet in jim prek megafona s pomočjo simultane prevajalke dajal preprosta navodila, ki so se začela z: »Pred sabo narišite piko, potem pa se prestavite naprej.« Po slabi uri, ko so čopiče včasih tudi kar malo metali ob ’platno’, je nastala skupinska umetnina živahnih barv in prijaznih, preprostih oblik. Kot pravi Tullet, vse to je samo »zabava in užitek«, takšna zares čuteča in bolj malo obremenjena z razumom. To pa ne zveni preveč didaktično.