Sonce in megla Janeza Bogataja

»Krasno je, odkar imam digitalni fotoaparat. Tako mi ni treba več delati v temnici,« reče Janez Bogataj. Pravzaprav še kar presenetljive besede za fotografa, ki je v časih črno-bele fotografije daleč naokoli veljal za najhitrejšega mojstra v razvijanju fotografij, za človeka, ki je brez težav razvil 20 fotografij hkrati.

»Ne mučim se s photoshopom, niti ne delam izrezov. To, kar vidim skozi iskalo fotoaparata, je moja končna fotografija.«

Njegova prva objavljena fotografija je bila uporabljena za naslovnico Mladine. Bil je januar 1979, Bogataj je imel 17 let. Slovence vedno je bodrilo, če so držali za krmilo, so zapisali ob fotografiji. Če v pripisu zaznamo politično konotacijo, je v fotografiji prav gotovo ne. Na njej je v ospredju resda ’krmilo’ kolesa, a pogled pritegne v daljavi izginjajoča sublimno poetična pokrajina, narejena v maniri starih fotografskih mojstrov, ki so se likovnih norm učili v slikarskih žanrih. Čez nekaj mesecev je bil že na praksi v uredništvu pri legendarnem Tonetu Stojku, konec leta so ga zaposlili. Dokumentiral je dogodke po naročilu, a likovni urednik in karikaturist Andrej Habič je v reviji našel prostor tudi za njegove pokrajine. Leta 1981 je za dosežke v fotografiji prejel nagrado zlata ptica. Članstvo v fotoklubu v Gorenji vasi, ki ga je vodil mojster Vlastja Simončič, je zamenjal s pristopom k znameniti Mladinini Fotogrupi M; njena dela in naloge je jedrnato opisal njen nesmrtni predsednik Blaž Ogorevc: Fotogrupa M je pri Mladini skrbela za vse in hkrati za nič. Intenzivnost fotoreporterskega življenja ga je počasi odnašala, mu vzela voljo do »osebne fotografije«, pravzaprav do kakršnekoli fotografije, zato se leta 1988 s počitnic v Parizu ni več vrnil v uredništvo. (Mimogrede: leta 1992 so v zbirko francoske nacionalne knjižnice Bibliotheque Nationale de France uvrstili 40 njegovih fotografij.) V roke je prijel knjigo in do leta 2004 bral. Samo bral.

»Vsak dan. Od pol šestih zjutraj do devetih zvečer.«

Obdan s knjigami je odprl antikvariat in izdal knjigo Pastorala.

»Imel sem fiksno idejo, da moram objaviti knjigo, vendar nisem našel založnika. Potem pa sem srečal Pavla Gantarja, starega sodelavca z Mladine, in mi je pomagal,« pove Janez Bogataj. V fotomonografiji, ki je izšla pri Karantaniji, so črno-bele fotografije opremljene s citati iz svetovne književnosti, ki ga je kot droga obsedala – in ga pravzaprav še vedno – toliko let. Strokovno združenje založnikov in knjigotržcev jo je na knjižnem sejmu leta 2005 izbralo za najlepšo umetniško monografijo (oblikoval jo je Radovan Jenko, uredil pa Zdravko Duša).

»Najlepša jutra so zjutraj,« je znamenita ugotovitev pesnika Ivana Volariča Fea, na katero se je ob teh meglenih in sončnih fotografijah Janeza Bogataja, ki jih je objavil v knjižici Sonata for Sun and Fog (samozaložba, 2012), izbrane pa zdaj visijo v Galeriji Fotografija, spomnil publicist in umetnik Evgen Bavčar. Pokrajina je lepa; na že prav vznemirljivo nežnih fotografijah si lahko do neskončnosti napasemo oči. Fotograf je našel idealni pogled, kompozicija je pravilna, barve ubrane, elementi na fotografiji so urejeni. Vse je uravnoteženo, kot da bi fotograf vse podredil gledalčevemu užitku. A če bi ga gnala zgolj želja ali skrb, da bi poskrbel za naš ali pa svoj – končno je popolnoma vseeno – estetski užitek, bi mu lahko kaj hitro spodrsnilo. Lepota zna potuhnjeno zbuditi dvom, pretentati gledalca, mu zbuditi odpor do podobe in ga odvrniti od gledanja. Na razstavi je fotografija nekega jezera – mogoče Blejskega, še verjetneje Bohinjskega – v jutranji meglici. Že ta motiv je sam po sebi klišejski, a kot da to ne bi bilo dovolj, je Bogataj fotografiral prav v trenutku, ko sta po jezeru drsela laboda. Ko sem fotografijo zagledala na razstavi, sem si rekla samo, to pa je pogumno dejanje. Da razstaviš fotografijo z motivom, ki prav kliče po tem, da jo pomilovalno prezremo, označimo za plehko, je res predrzno dejanje. A ko si podrobno ogledaš razstavo in začutiš sublimnost in ubranost podob, za kateri zaslutiš, da sta lahko le odraz fotografove poštenosti in notranjega miru, te prevzame občutek spokojnosti. Takrat tudi laboda dobita smisel. In jasno ti je, zakaj na fotografijah ni več krmila. Janez Bogataj se prepušča meglenim jutrom, ki s seboj prinašajo sonce.

Razstava Sonata za sonce in meglo bo odprta še do konca februarja.
Fotografska razstava:
Janez Bogataj: Sonata za sonce in meglo
Kje: Galerija Fotografija, Ljubljana
Kdaj: do 1. marca 2014