Branko Jovin: V protokolu je zahvala potrditev dobrega dela

Do službe v Evropskem parlamentu je Branko Jovin prišel zelo po naključju. Nekega dne zgodaj spomladi 2003 mu je prijatelj rekel, da se je prijavil na razpis za službo v Evropskem parlamentu in da je rok za oddajo prošenj samo še do 12. ure naslednji dan. Branko Jovin se je na hitro odločil, da bo prošnjo oddal tudi on. Oba so povabili na pogovor in samo Jovin je bil sprejet.

Katera je bila vaša prva služba v Evropskem parlamentu?

To je bila pogodbena služba na direktoratu za komunikacije. Delati sem začel v sobi za novinarje. Pred vstopom v EU in prvi dve leti po vstopu Slovenije v EU sem bil zadolžen za seminarje za novinarje iz novih držav članic. Takrat je bilo tako zame kot za novinarje vse, kar se dogaja v Evropskem parlamentu, novo. Takrat je v Parlamentu delalo le okrog 10 Slovencev.

Zdaj vas je precej več, a ne?

Najprej naj povem, da sem presenečen, da sem eden redkih, ki smo ostali. Večina kolegov se je vrnila, odšla delat v druge evropske institucije, iz Bruslja so se preselili v Luksemburg in Strasbourg, odšli so delat v katero od evropskih agencij. Je pa nas Slovencev zdaj v Evropskem parlamentu približno 150.

Verjetno je zato zdaj tudi težje narediti izpit in dobiti službo v Evropskem parlamentu, pa tudi drugih evropskih institucijah?

Pred in po vstopu Slovenije v EU smo delali izpite na osnovi državljanstva, torej so bili namenjeni le Slovencem, ki bi želeli delati v evropskih institucijah. Teh izpitov zdaj ni več, izjema so izpiti za prevajalce in tolmače. Zato je zdaj veliko težje priti do službe za nedoločen čas v evropskih institucijah. Vsakdo, ki se prijavi na razpis za deset delovnih mest, konkurira z nekaj tisoč, včasih tudi deset tisoč kandidati iz vseh 28 članic EU.

Zakaj pa je večina Slovencev, s katerimi ste začeli delati v Evropskem parlamentu, odšla?

Vsi smo začeli kot pogodbeni sodelavci, torej smo imeli začasne zaposlitve. Šele potem smo delali izpit. Nekateri, ki so ga naredili, so sprejeli ponudbo za službo v drugih institucijah, tisti, ki izpita niso naredili, so se vrnili domov.

Kako pa ste vi napredovali in prišli do sedanje službe?

Na oddelku za komunikacije sem delal dve leti, potem sem dobil ponudbo, da se pridružim slovenski prevajalski enoti v Svetu EU. To ponudbo sem sprejel, ker me je to delo zanimalo, a sem zelo hitro ugotovil, da je to delo za računalnikom, kar ni zame. Med tem sem naredil izpit in Evropski parlament mi je ponudil službo v sekretariatu predsedstva, zadnja štiri leta pa delam v enoti za protokol. To je bolj dinamična služba, ko govorimo o organizaciji, je tudi najbrž ena najbolj zahtevnih služb. Protokol je v službi predsednika Evropskega parlamenta in ne zahteva ves čas dela za računalnikom. To je služba, kjer smo skoraj ves čas na nogah. Protokol se sliši privlačno, a tisti, ki ga poznajo, vedo, da je to ena najbolj stresnih služb v Evropskem parlamentu.

Kaj pa je tako stresno, od daleč zgleda, da vse poteka po vnaprej določenem programu in natančno določenih pravilih?

Naše delo je praktična izvedba obiska državnika, posameznika, ki lahko pride na bilateralni pogovor s predsednikom Evropskega parlamenta, ali pa obisk delegacije iz nečlanice EU, ki pride na medparlamentarni obisk. To se začne z izmenjavo pisem za pripravo obiska. Sodelujemo z osebo, ki vodi protokol pri predsedniku Evropskega parlamenta, in stopimo v stik s predstavništvom države, iz katere prihaja državnik ali delegacija, pri EU. Tam se dogovorimo za točen prihod, kraj prihoda, kdo je v delegaciji, katere so funkcije članov delegacije, koliko in katere varnostnike bo državnik imel s seboj. Nato stopimo v stik z belgijsko policijo, ki nam zagotavlja spremstvo. Ko državnik stopi na tla Evropskega parlamenta, smo mi odgovorni zanj. Stresno pa je to, da moramo vedno spoštovati postopek, ki je predpisan za protokol in ga ne moremo spreminjati, to je nek seznam dogodkov, ki se bodo zgodili (vstop v Evropski parlament, fotografiranje, pozdravljanje, sestanek, izjava za medije…). Čeprav delamo po pravilih protokola, je 40 odstotkov improvizacija, ker se med obiskom lahko marsikaj zgodi in se tudi zgodi.

Kaj se vam je recimo zgodilo?

Nič ne moremo narediti, če je delegacija državnika, ki pride na obisk, neorganizirana in sproti odloča, s katerim evropskim poslancem bi se želela srečati. Ker to povedo na licu mesta, se nam naše delo povsem podre. Kakšna delegacija nam ne posreduje natančnih podatkov. Temu v našem žargonu pravimo odkrivanje skrivnosti. Imamo tudi različne nepredvidljive dogodke, ko državnik recimo na hodniku sreča poslanca in gre z njim na kavo. Pred kratkim je prišla v Strasbourg v Evropski parlament na 2-dnevni obisk delegacija iz Črne gore in že prvi dan se je moral vodja delegacije nujno vrniti nazaj domov. Lahko si predstavljate, kakšne stres je bil to za nas. Zanj je bilo treba na hitro organizirati prevoz na letališče, posebej odpreti salon VIP, obvestiti francosko policijo. Še dodaten problem je povzročila megla, zato nismo vedeli, ali bo letalo, ki je prišlo ponj iz Podgorice, lahko pristalo. Ko smo izvedeli, da pilot nima licence za pristajanje v megli, smo vodjo delegacije pol ure pred pristankom odpeljali na letališče v Stutgart. Tako smo porabili celo popoldne, da smo ga spravili na letalo.

Gotovo pa ima ta služba tudi lepe, prijetne trenutke?

Moram reči, da smo, poleg mene je v enoti za protokol še 18 kolegov, najbolj veseli, ko nas naslednji dan pokliče državnik sam ali veleposlanik pri EU in se nam zahvali za dobro opravljeno delo. V protokolu ne delamo nič, kar bi bilo vidno na papirju, zato je zahvala po telefonu ali elektronski pošti res zadovoljstvo in potrditev dobrega dela.

Kako pa je organizirano vaše delo, imate države, za katere ste pristojni?

Ja, pristojen sem za vse države Zahodnega Balkana (Srbija, Črna gora, Makedonija, Bosna in Hercegovina, Kosovo, Albanija). V enoti sva sicer dva Slovenca, a jaz znam tudi srbsko. Poleg tega sem pristojen še za Kavkaz (Armenijo, Azerbajdžan in Gruzijo), za Moldavijo. Kot namestnik sem zadolžen še za vse angleško govoreče države (ZDA, Kanado, Južno Afriko, Avstralijo in afriško-pacifiške države). Za katere države je kdo pristojen, je odvisno od tega, katere jezike govori. Jaz sicer ne govorim kavkaških jezikov, a govorim jezike, s katerimi komuniciramo z njihovimi predstavništvi pri EU. Ker je uradni jezik večine držav Latinske Amerike španščina, je zanje zadolžena kolegica iz Španije.

Pri pripravi obiskov pa je treba poznati tudi kulturo posameznih narodov?

Ena od zahtevnejših nalog protokola je, da upošteva vse posebnosti (kulturne, verske…). Protokol namreč zajema tudi organizacijo uradnih obrokov, to so večerje in kosila. Zelo moramo biti pozorni, ko se odločamo za jedilnike. Pred nekaj leti je recimo delegacija Savdske Arabije zahtevala, da pri kosilu ne bi smeli točiti alkohola, evropski poslanci so temu oporekali in zahtevali, da se toči vino. Mednarodnemu sporu smo se ognili tako, da smo zelo diskretno vino postregli le poslancem. Pred tremi leti sem namesto kolega sprejel delegacijo iz Indonezije. Pol ure pred kosilom sem izvedel, da so na jedilniku rakci, oviti v panceto, Indonezija pa je muslimanska država, kar pomeni, da tam ne jedo svinjine. Kaj sem naredil? Poklical sem šefa kuhinje in skupaj z natakarji smo odstranili panceto. A to še ni vse. Za vsak obisk jedilnik natisnemo tudi na papirju, zato je tam še zmeraj pisalo, da so rakci oviti v panceto. Indonezijski veleposlanik me je vprašal, kaj je to panceta, pa sem mu samo rekel, da tega danes nismo postregli. S tem se je zadovoljil. Da se takšne stvari ne bi dogajale, delegacijam iz muslimanskih držav zato večinoma ponudimo ribo.

Kakšna pa so splošna pravila za pripravo jedilnikov?

Najprej pogledamo, kaj smo ponudili pri prejšnjem obisku, nato upoštevamo želje in izkušnje. Upoštevamo tudi, kakšna je kulinarika države, iz katere prihaja državnik. Armencem recimo ponudimo meso, ker so znani po mesu z žara. Ponavadi je kosilo lažje, ker se obisk z njim konča. Vedno več zahtev imamo za vegetarijansko pa tudi vegansko hrano, za razne sokove.

Kakšna pa so v protokolu pravila obnašanja?

Tudi obnašanje je seveda pomembno. Vedeti je treba, ali bo delegacijo sprejel moški ali ženska, s kom se lahko rokujemo, s kom ne, kako smo obrnjeni proti tej osebi, kakšne so omejitve glede fotografiranja in podobno. Pred tremi leti se je enega od simpozijev udeležil britanski princ Charles. Lahko si predstavljate, kaj vse smo naredili, da smo zadostili britanskemu kraljevskemu protokolu. Priprave za ta obisk so trajale dva meseca, končal pa se je v eni uri. Vedno pa pride v naprej predhodna skupina (advance team) s katero prehodimo pot, ki jo bo čez dva dni prehodil državnik. Ta skupina mora vedeti, kje bomo šli, kje se bo nahajal državnik.