Kotlovnica

Boiler Room, ena »najbrihtnejših« institucij glasbene industrije zadnjih treh let, se je prvič pojavil marca 2010 v obskurnem skladišču v Vzhodnem Londonu. Zamisel je bila prekleto preprosta, a se je pokazalo, da je poslovno genialna: nastopi v untergruntu profiliranih didžejev pred peščico »izbranih« (novinarjev, piarovcev, glasbenikov), intimno ozračje, minglanje in ključni dodatek: živi spletni videoprenos. Samo za povabljene in zastonj. Etimologija imena je igra na prvo žogo, na začetku je bil kraj dogodkov pač kotlovnica v skladišču.

Platforme, nič drugega kot nadgradnje ustaljene prakse didžejevskih spletnih prenosov, še bolj pa desetletja starih televizijskih šovov, kot sta Top of the Pops in Soul Train, se je spomnil Blaise Bellville, mladi podjetnik, oziroma, kot je ponovno v modi, entrepreneur, ki je imel takrat 25 let, za seboj pa že številne uspešne glasbene projekte. In imel je zveze. Ko je na spletu gledal prenose didžejevskih miksov z radijskih postaj ali iz domačih spalnic, je pomislil, ali ne bi bilo bolje, če bi bili zraven didžeja še njegovi prijatelji, ki bi pili, kadili, se družili, izmenično vrteli plošče. Skratka, hišna zabava, ki pa jo gleda in komentira ves svet. S še dvema sodelavcema se je lotil vsakotedenskih druženj-prenosov in hitro so postali najbolj vroče blago londonske basovske scene. Prihajali so trendseterji, kot sta SBTRKT in Hudson Mohawke, in vrteli plošče, zvijali gumbe. Po enem letu o Boiler Roomu ni govoril le ves London, ampak ves svet. To so dosegli povsem brez oglaševanja, Bellvillova spletna radijska platforma se je promovirala in postala svetovni brend tako rekoč sama od sebe. Sam pravi, da je uspeh prišel tudi zato, ker izvajalci takoj čutijo zadovoljstvo, pa naj bo to zaradi ozračja domačnosti, vajba ali ker so jih v trenutku nastopa polna družabna omrežja. Nemudoma dobijo brc promocije in izpostavljenosti. Eden vodilnih pri kultni založbi R&S Dan Foat je rekel, da ni prav nič razburljivega pri gledanju didžeja pred 40 hipsterji v ledeno hladnem skladišču v Dalstonu. Da je vse v buzzu, ki spremlja dogodek.

Boiler Room se še naprej širi. Leta 2012 so odprli pisarne v Los Angelesu, New Yorku in Berlinu, zdaj imajo ekipe že v Mehiki, Kanadi in Braziliji. Že leta 2011 je pobiral nagrade za »najboljši glasbeni biznis leta«. Da ne bo pomote, na Boiler Roomu vsi nastopajo zastonj, honorarjev ni. Razen za Bellvilla in njegovo ekipo. Svetlobno hitrost širjenja priljubljenosti so namreč kmalu opazili veliki igralci: Red Bull, Google in njegov YouTube. Začel se je resen posel. Lahko le špekuliramo, koliko denarcev se je obrnilo, da je energijska pijača postala nekakšen glavni sponzor, njena glasbena akademija ponuja vso svojo mogočno infrastrukturo, glavna spletna knjižnica videoposnetkov pa je postala ekskluzivni partner. Projekt je dosegel specifične »hip« publike, »mnenjske voditelje« po vseh kotičkih sveta, kar je za multinacionalke izjemna priložnost za promocijo. Danes ima brend 360 tisoč sledilcev na YouTubu in več kot pol milijona na Facebooku. Boiler Room ni trendi, je ta hip glavni trend elektronske glasbe.

Niso pa vsi navdušeni nad tem, da je fenomen prerasel elektronsko podzemlje. Na Boiler Roomu ne nastopajo le suvereni elektronski glasbeniki, nastopajo tudi zvezde, ki za mešalko poprimejo le zato, ker so si to od nekdaj želele, in prakse ne obvladajo. Marsikdo se je spotaknil ob ne ravno vešče nastope, recimo Thoma Yorka ali kanadske pevke Grimes. Že sicer snobovska institucija je s populizmom izgubila vsaj kanček kredibilnosti.

Zgodilo pa se je tudi neizogibno. Ker je bil ključ do uspeha platforme ekskluzivizem in ker je za gledalce po vsem svetu ena izmed oblik voajerizma, kukanja v samo srž tega, kar je trenutno kul in hip, je Boiler Room (postal) oblika reality showa: prek prenosnika je mogoče spremljati ritual performansa: kje »kul kids« hengajo, kako so oblečeni, kako pregovorno medlo komajda plešejo in žurajo. Na kratko, videti je mogoče, kako se »to« dela. Boiler Room ti tako danes omogoča, da čilaš s Carlom Coxom, ki vrti ob bazenu svoje vile na Ibizi. No, skoraj, vsaj virtualno ga lahko spremljaš in si predstavljaš, da si tam, med izbranimi, zraven pa interaktivno kramljaš, opravljaš z drugimi voajerji.

Glasbena hip kotlovnica je prebrisan način zavzemanja medijskega prostora in predvsem enkraten način, kako pritegniti denar nazaj iz spletne divjine. Je tudi monopolist. Če v trenutnih didžejevskih trendih kaj pomeniš, moraš pač absolutno nastopati na Boiler Roomu. Ali si tam ali te ni. Je tako rekoč edini medij, ki nišne junake popularizira in jih v trenutku razprši po vsem svetu. A ni revolucionaren toliko v tem, da iz untergrunta dela mainstream, kolikor v tem, da zna iz tako preproste zamisli izvleči toliko kapitala. Tako Boiler Room v resnici ni spletna glasbena platforma, ni reinvencija radia, ampak globalni brend, agencija z dobrim imidžem. Najboljšim. Deloma pooseblja tisto, proti čemur se je progresivna didžejevska kultura tako dolgo borila: novi korporativizem, novo ustvarjanje kulta didžeja, spodkopavanje kulta podzemelj. Je kapitalizacija trenutnih poslušalskih navad, simptom stanja družbe, ekshibicionizem spletne alienacije, ki spodbuja pasivno aktivnost, neverjetni uspeh pa ni naključje in ni plod ljubezni do glasbe. Je najuspešnejši med številnimi poslovnimi modeli ambicioznega Bellvilla in je plod njegovega poznavanja klubske scene in njegovih zvez v industriji. Ker je televizija mrtva, ker mladi – namesto da bi delali revolucijo – ves (prosti) čas buljijo v prenosnike.