Državljanska pobuda, ki dejansko ni neposredna demokracija

V eni največjih dvoran Evropskega parlamenta, a kljub temu mora nekaj ljudi stati. Več kot 200 iz vseh članic EU jih je prišlo, nekateri v oblekah, mnogi v puloverjih in majicah. Sedli so za dolge mize z mikrofoni in slušalkami, v kabinah z velikimi stekli so prevajalci prevajali v uradne jezike članic EU. To je bila razprava kampanje »Pravica do vode« (Right2Water), ki je prva evropska državljanska pobuda, s katero je pobudnikom uspelo zbrati dovolj podpisov državljanom EU. Ta pobuda je bila uvedena z argumentom, da je treba v EU uvesti neposredno demokracijo. Da evropska državljanska pobuda uspe, je treba v letu dni zbrati vsaj en milijon podpisov državljanov iz vsaj sedmih članic EU. za vsako članico je določeno minimaln o število podpisov, v Sloveniji je to 6000.

Clivia Conrad, sopobudnica Right2Water, je po poročanju nemškega Handelsblatta, v  razpravi v Evropskem parlamentu opozorila, da podpise ni bilo lahko zbrati. »Eno leto je zelo kratko. Zelo težko je z isto temo istočasno seznaniti ljudi v sedmih članicah EU,« je pojasnila. V Italiji je pobuda Right2Water samo dve leti prej na nacionalni ravni izvedla referendum o podobni temi, zato je bilo treba ljudem najprej pojasniti, zakaj naj še enkrat podprejo podobno pobudo. Pobuda Right2Water je uspela tudi zato, ker ima po vsej EU po vsej EU razpredeno mrežo.

Tudi druga uspešna pobuda Ustavimo Vivisekcijo je uspela zato, ker ima za seboj uspešno mrežo. To so številne organizacije za varstvo živali, saj se zavzema za prepoved poskusov na živalih. Tretja uspešna pobuda Eden izmed nas ima za seboj predvsem podporo cerkva in religioznih organizacij, saj se zavzema za prepoved financiranja dejavnosti, ki vodijo v uničenje človeških zarodkov, zlasti na področju raziskav, razvojne pomoči in javnega zdravja.

»Mreža je zelo pomembna. Če hoče kdo poskusiti kot posameznik, mu lahko zaželim le veliko sreče,« z ironičnim podtonom pravi predsednica pobude Right2Water Anne-Marie Perret. Pobudi Right2Water je uspelo zbrati dovolj podpisov in v Bruslju predstaviti svoje zahteve, a to še nikakor ne pomeni, da bo njena zahteva, ki je prepoved privatizacije oskrbe z vodo, tudi uresničena.

V razpravi v Evropskem parlamentu so se poslanci strinjali, da mora biti dostop do vode človekova pravica, a so nekateri med njimi hkrati izpostavljali, da mora biti odločanje o pravilih za dostop do pitne vode v pristojnosti držav članic, da gre za pretirano poudarjanje konkutrence med javnimi in zasebnimi podjetji za oskrbo z vodo, da ni pomembno, ali je oskrba v javnih ali zasebnih rokah, pomemben je nadzor. Nekateri udeleženci razprave so navajali, da trojka tako zelo pritiska na Portugalsko, da nekatere družine nimajo več dostopa do pitne vode, da španska vlada družinam odklaplja vodo. »Voda je naravni monopol. Če oskrbo z njo prepustimo zasebnikom, je tiskarna denarja,« je bilo prav tako mogoče slišati v dvorani.

Evropska komisija namerava do 20. marca, to je dva dni pred svetovnim dnevom voda, odgovoriti, ali bo predloge pobude upoštevala ali ne. Državljani z državljansko pobudo, ki jo je uvedla lizbonska pogodba, lahko izrazijo nasprotovanje različnim predlogom in predlagajo spremembe, Evropska komisija pa njihove predloge lahko upošteva ali pa tudi ne. Zato evropska državljanska pobuda ne omogoča prave neposredne demokracije, kakor jo radi predstavljajo v Bruslju. Če se bo Evropska komisija, ki ima med evropskimi institucijami edina pravico predlagati nove predpise EU, odločila pripraviti predlog predpisa za prepoved privatizacije oskrbe s pitno vodo, bosta o tem, ali ga bosta sprejela, soodločala Evropski parlament in Svet EU, ki med evropskimi institucijami predstavlja države članice.

Clivia Conrad pravi, da se bodo potem, ko bo Komisija sporočila svojo odločitev, v Right2Water odločili, ali bodo s kampanjo nadaljevali ali ne. Mrežo za to že imajo vzpostavljeno.