Neca Falk, glasbenica, slikarka in fotografinja
… ki letos praznuje trideseto obletnico izdaje albuma o Mačku Muriju in Muci Maci
Križevniška, umetniška ulica v središču Ljubljane, je že nekaj časa njena ulica. V majhnem, visokem belem prostoru, v ateljeju v neposredni bližini Križank in srednje oblikovne šole, na dvorišču staromeščanske zgradbe, z malo sonca in mahovitimi stenami, na katerih je že imela tudi razstavo, zadnja dobra tri leta vsak dan preživi vsaj dve ali tri ure, včasih tudi več. Ko pride prava ideja, ni časovnih omejitev. Stran jo prežene šele močan vonj oljne barve in terpentina. Tu, kjer skozi okna seva ustvarjalna energija in si mularija v dvorišču daje duška, tudi z grafiti, včasih le poseda in uživa kot »zelena mamba«.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Križevniška, umetniška ulica v središču Ljubljane, je že nekaj časa njena ulica. V majhnem, visokem belem prostoru, v ateljeju v neposredni bližini Križank in srednje oblikovne šole, na dvorišču staromeščanske zgradbe, z malo sonca in mahovitimi stenami, na katerih je že imela tudi razstavo, zadnja dobra tri leta vsak dan preživi vsaj dve ali tri ure, včasih tudi več. Ko pride prava ideja, ni časovnih omejitev. Stran jo prežene šele močan vonj oljne barve in terpentina. Tu, kjer skozi okna seva ustvarjalna energija in si mularija v dvorišču daje duška, tudi z grafiti, včasih le poseda in uživa kot »zelena mamba«.
Ko se sprosti, v njenem pogledu začutiš milino in humor, kot v oljnati sliki, ki ravno nastaja. Na njej v obmorski kavarni dva moška rožnate polti sedita za mizo, pijeta vino – razpoložena in zadovoljna.
Že dolgo živi v prestolnici, kamor so jo prinesli ambicije in delo, a je v svojem govoru ohranila narečni vpliv svojega rodnega Maribora. Ne pritožuje se, niti o stanju v kulturni ne, odločna je, ustvarjalni nemir jo žene naprej, v vedno nova raziskovanja, v nova polja umetniškega ustvarjanja. Ne živi v preteklosti, »ne, raje ne«. Sedanjost ji zadostuje.
Nastopati je začela kot štirinajstletna deklica, ko se je z lasmi, spletenimi v kite, z odra drla kot Rita Pavone. Zlila se je z glasbo. Na začetku je pela po naročilu, tudi skladbe, ki ji niso bile všeč, tiste bolj polkaste, hojladri in hopsasa, predvsem na festivalih. A praviloma se je usmerila v dobre pesmi, tiste z vsebino in glasbeno domiselnostjo. Ker je bila dolgo le interpretka, ji je bilo to še pomembnejše.
Premik k lirični, resni glasbi je naredila pri sedemindvajsetih, ko je posnela prvo samostojno ploščo Danes, sploh prvo pop ploščo v našem prostoru in prvi veliki album kakšne domače pevke. Naslednjo, Najjači ostaju, so leta 1980 predvsem ponoči, ker so bili takrat studii cenejši, snemali v Londonu. Vse pesmi, razen ene, je odpela v srbohrvaščini in plošča ji je prinesla veliki preboj na jugoslovansko sceno. Na tretjem albumu Nervozna, nastalem samo leto kasneje, najdemo verjetno njen največji hit Banane, ki pa ga je medtem že postavila v kot.
Vseskozi stvari dela tako, da bodo ostale. In uspeva. Njene pesmi na novo odkrivajo vedno mlajše generacije. Sploh tiste o mačjih zgodbah, v katerih nastopata Maček Muri in Muca Maca, ki letos štejeta že trideset let. Pesmi o njiju se niti sama nikoli ne naveliča. Z »mačjo godbo« Kajetana Koviča še vedno pogosto gostuje, največkrat jo z Jerkom in Mirom Novakom predstavljajo kot trio.
Dolgo je trajalo, dobrih deset albumov, da se je rdečelasa divjakinja s čutnim glasom občinstvu predstavila kot celovita avtorica. V drugi polovici devetdesetih je za ploščo Portreti v celoti napisala glasbo in miniaturna besedila, v katerih popisuje splošna občutja in ne govori o sebi. Ni pesnica, to delo raje prepusti drugim. Tudi tokrat, ko skupaj z Boštjanom Naratom, Boštjanom Gombačem in Žigo Golobom pripravlja nov album. Že marca bodo v studiu.
Ves čas ustvarja številne projekte in vsako obdobje ji daje moč za novega. Delo na odrskih deskah jo je obogatilo, izkušnje z odra je prenašala v glasbene nastope. Pred sedemintridesetimi leti je prav na odrskih deskah prvič sodelovala z rock pevcem, prej je nastopala le v duetih s popevkarji, denimo z Alfijem Nipičem, s katerim sta posnela pesem Kako sva si različna. No, v predstavi po motivih Johna Ardna Živite kot svinje v režiji Zvoneta Šedlbauerja v ljubljanski Drami pa je zapela ob Janezu Bončini in tako postala naša prva pevka, ki se je oglasila z gledaliških desk.
Še ena veja njenega umetniškega ustvarjanja je fotografija, z njo se ukvarja že od osemdesetih let. Nič čudnega, ko pa ob njej vselej nekdo »škljoca«, še najbolj soprog, nekdanji Mladinin urednik fotografije Tone Stojko. Fotografijo trenutno zanemarja, pomaga ji predvsem pri slikarstvu, saj z njeno pomočjo sliko pogleda še na drug način. Razmišlja pa tudi že o drugih pristopih, in ker je vitalna triiinšestdesetletnica, zna kmalu pripraviti kak nov projekt. A ni neustavljiva le pri tem. Tudi pela in nastopala bo, dokler bo lahko.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.