Kakor vihar

Medalje so opij za ljudstvo, saj vzbujajo vtis, da je vse v redu. Medtem ko so naše oči dan za dnem uprte v velike športnike na malih ekranih in s kavčev zmagoslavno skačemo do stropa, ker smo v nekaterih rečeh dokazano najboljši na svetu, se lahko država mirno še naprej zadolžuje in naša barka nemoteno pluje proti Niagarskim slapovom.

Brez olimpijske medalje ni katarze. Razen izjemoma, ko je katarzična že uvrstitev v četrtfinale, kot pri hokeju. Torkova tekma, v kateri je Slovenija premagala Avstrijo, se bo zapisala v zgodovino tudi zaradi komentatorja Andreja Stareta.

V njegovi družbi je ogled tekem poseben užitek. Vzdevku »doktor«, za katerega je zaslužen njegov drugi poklic, se bo zdaj nemara pridružil še kakšen. Stare je namreč med komentiranjem tekme zapel »kaaakor vihaaaar« iz refrena prastarega komada Naprej, Olimpija! in posnetek je kot vihar viralno zakrožil po družbenih omrežjih.

S starizmi tudi sicer ni skoparil. Po njegovem so »naši risi avstrijske orle pojedli za kosilo«, ker je bila tekma opoldne po lokalnem času. In tistemu, ki bi napovedal tak izid, »bi dali napotnico za psihiatrično kliniko«. Med tekmo proti Rusom so »risi začeli bruhati ogenj«, na koncu tekme proti Švedom pa je ugotovil, da »slovenska barka ne bo splavala v polfinale«.

Verjetno ste opazili, da ob medaljah tako mediji kot posamezniki radi govorimo v prvi osebi; ko naši športniki dobijo medalje, jih dobimo vsi. Kadar zmagujejo, so nam blizu, kadar jim ne gre dobro, so nesposobni in vsega krivi sami.

Če bi na primer nalovili vso gnojnico, ki jo je letošnjo sezono športni komentator in novinar nacionalke Tomaž Hudomalj zlival po Tini Maze, bi lahko napolnili jezero. Zdaj, ko je pridelala dve zlati medalji, je seveda obrnil ploščo. Pogreša edino kolesa v ciljni areni, s katerimi je »gospa veleslalom«, kot jo je poimenoval med vožnjo do zadnje medalje, lani praznovala vsak svoj uspeh.

Tina Maze in Andrea Massi pa sta po zmagi v veleslalomu pred kamerami ločeno, rašomonsko, a prisrčno kot stara zakonca novinarjem razlagala o drami z očali tik pred usodnim drugim tekom. Nekako takole je moralo biti. »Kam si dal moja očala?« »Za na blizu ali za na daleč?« »Za meglo.« »A jih nimaš ti?« »Nimam.« »Čakaj, ti jih prinesem.«

Verjetno je Massi, še povsem zadihan od teka z očali, tudi zato po drugi olimpijski zlati medalji Mazejevo označil za umetnico, ki je pač taka in »taka je in bo vedno taka«, in še sama je kasneje pesniško ugotovila, da se je zaradi njene zmage zjokalo celo nebo.

Po hokejski zmagi nad Avstrijci – pot v polfinale nam je sicer kasneje presekal poraz proti svetovnim prvakom Švedom – je bil pred kamero do solz ganjen tudi nepremagani vratar Robert Kristan, trener in selektor Matjaž Kopitar pa si je po kolosalnem uspehu povsem nečustveno zaželel nič manj kot pet novih ledenih dvoran. A glede na to, da so tudi naši hokejisti vrhunski umetniki, jim verjetno ne bo težko trenirati v sosednji Avstriji ali pa kar na kotalkah.