Po poteh tanga

Povsem napolnjena dvorana in slabi dve uri tanga našega najboljšega harmonikarja Marka Hatlaka in svetovno znanega srbskega violinista Stefana Milenkovicha so zaznamovale sobotni večer v ljubljanskem Kinu Šiška.

Glasbenika sta moči združila v energični zasedbi Stefan Milenkovich & Marko Hatlak Tango Compás. Prav ljubezen do tanga, strastne glasbe, ki zgodovinsko prihaja iz revnejših četrti mest v Latinski Ameriki, Buenos Airesa v Argentini in Montevidea v Urugvaju, ju je po naključju tudi združila.

Milenkovich je svetovni fenomen, komaj desetleten je igral za tedanjega ameriškega predsednika Reagana na božičnem koncertu v Washingtonu, leto kasneje ruskemu predsedniku Mihailu Gorbačovu ob njegovem obisku v Beogradu, še najstnik je v Vatikanu igral papežu Janezu Pavlu II. Izjemno glasbeno nadarjen je tudi Hatlak, prvak domačega raztegovanja meha. Najširše občinstvo ga pozna kot nekdanjega člana zasedbe Terrafolk, sam pa se navdušuje zlasti nad Bachom. Že dolgo se druži tudi s tangom, njegova skupina Funtango pa letos poleti, ob desetletnici, napoveduje izid nove plošče.

Nov skupni album je nedavno posnel tudi z Milenkovichem in v Ljubljani sta imela zadnjega v nizu treh koncertov, kjer sta jo prvič predstavila občinstvu. Tako na plošči kot v živo sta se jima pridružila kontrabasist Luka Herman Gaiser in pianist Marko Črnčec in nobenega dvoma ni bilo, da gre za virtuozen nastop pravih mojstrov njihovih inštrumentov. Dopolnjevala jih je gostujoča pevka, Ana Bezjak, ki pa nas s svojo glamuroznostjo in prečiščenostjo, kljub vokalnim sposobnostim, ni prepričala. Je daleč od temperamenta, ki ga ob prepevanju strastnih pesmi tanga premore denimo Vesna Zornik.

Večer, zamišljen kot nekakšno potovanje skozi zgodovino tanga, je bil sprehod od zgodnjih, preprostih oblik tanga do modernejšega tanga nueva, ki je proslavil Argentinca Astorja Piazzolo. Med drugim so zaigrali njegove skladbe Revolucionario, Primavera portena, Historie du tango in Milonga del angel. Najboljše v duetu, ko Hatlak in Milenkovich Piazzolo igrata sama, brez spremljevalne zasedbe. V intimnem prostoru med njima raste zgodba ljubezni, prepletov in prepuščanja. Takrat jima ne moremo očitati akademskosti in pomanjkanja prave strasti. Te ne manjka tudi, ko vsi skupaj igrajo temperamentni balkanski tango Francoza Richarda Galliana, Taraf, takrat je med njimi prava kemija.

Ker se je tango sprva igral predvsem kot spremljava za ples, šele kasneje, s Piazzolo, pa je stopil na glasbene odre in postal samostojna glasbena zvrst, smo na odru tu in tam spremljali tudi plesalca Blaža Bertonclja in Andrejo Podlogar, ki sta nizala improvizirane plesne korake in po nareku glasbe hodila v objemu. Lepo, četudi ta del koncerta ni povsem deloval.

Dejstvo je, da so vsi skupaj navdušili in poželi večkratne stoječe ovacije, ljudje so jim ’jedli iz rok’. Kot to delajo tudi Hatlaku, kadar nastopa kot solist, a takrat je vseeno precej bolj sočen in tudi precej bolj nazoren.