Leva roka desni žep

Zasavsko društvo Eko krog se že več kot deset let bori proti sežigu nevarnih odpadkov v trboveljski cementarni Lafarge. Minuli teden so predstavili novo okoljsko dovoljenje, ki ga je podjetje januarja dobilo od agencije za okolje (Arso). Predvsem zaradi emisij sedmih ton benzena na leto, ki uničujoče vplivajo na okolje, so dovoljenje imenovali »licenca za ubijanje«. Uničujoči vplivi onesnaženja v Zasavju so splošno znani – že umrljivost dojenčkov je tam dvakrat tolikšna kot slovensko povprečje. A pomenljivo je, da to dejstvo ne zanima najpomembnejšega zastopnika javnega interesa v lokalnem okolju, to je trboveljske občine.

Tudi tokrat, kot so minuli teden razkrili v Eko krogu, občina Trbovlje ni želela aktivno sodelovati pri pritožbi zoper izdano dovoljenje. Zakaj se je občina izvzela iz verjetno najpomembnejšega javnega vprašanje v Trbovljah? Ni skrivnost, da Lafarge zaposluje okrog 200 ljudi. A tudi ne, da Lafarge na leto za sponzorstva in donacije lokalni skupnosti nameni okrog 140 tisoč evrov.

Donacije same po sebi niso sporne, toda leta 2010 je protikorupcijska komisija obravnavala pismo, ki ga je tedanji župan Trbovelj Bogdan Barovič poslal podjetju Lafarge. V njem je podjetje prosil, naj zgradi letno-zimski bazen, svoj odvodni sistem in parkirišče za tovornjake. V zameno za te donacije pa je občina podjetju ponudila sodelovanje. Barovič je v pismu zapisal, »da je občina stranski udeleženec v upravnem postopku« pri pridobivanju različnih dovoljenj, zaradi česar je pogoj »za nadaljnje sodelovanje občine v korist podjetja« pisna zaveza Lafargea, da bo sofinanciral določene občinske projekte. V zameno za sodelovanje pri pridobivanju okoljskih dovoljenj je Barovič zahteval donacije. Protikorupcijska komisija je leta 2010 potezo označila za koruptivno. Občina od podjetja ne bi smela »zahtevati, da s finančnimi sredstvi podpre projekte lokalne skupnosti, v zameno pa bo v upravnem postopku skupnost nastopila v korist gospodarske družbe«, je zapisal Drago Kos, tedanji predsednik komisije za preprečevanje korupcije.

Kako lahko donacija, namenjena občini, pomeni korupcijo? Barovič je tedaj stališče protikorupcijske komisije označil za »svetovno neumnost«, za »svetovni idiotizem« in »čisti propad pravne države«. Vendar primer ni tako »idiotski«. V Eko krogu pravijo, da se sicer v finančno vrednotenje onesnaževanja ne spuščajo in ne pristajajo na »logiko, da je nekje finančna točka preloma, ko se še izplača onesnaževati, ker nato vseeno narediš finančno korist«. Kljub temu so za Mladino na podlagi dejavnikov, ki jih je objavila Evropska komisija oziroma Urad za makroekonomske analize (UMAR), pripravili izračun škode, za katero naj bi bila odgovorna cementarna Lafarge. Na podlagi poročil o izpustih naj bi Lafarge leta 2011, ko je obratoval samo 83 dni, ob neupoštevanju vseh onesnažil, povzročil za od 440.000 do 2,56 milijona evrov škode. Glede na novo okoljevarstveno dovoljenje, ob predpostavki, da bo cementarna delovala 8000 ur na leto, tako kot v preteklosti, pa naj bi letna škoda znašala od 9,8 do 65,4 milijona evrov na leto. Z drugimi besedami, za okrog sto tisoč evrov donacij je občina Trbovlje pripravljena spregledati milijonsko ekološko in zdravstveno škodo.

»Naturalne« menjave

Je v isto, koruptivno zgodbo padel tudi župan Zoran Janković? Minuli teden je 85 kriminalistov v Ljubljani opravilo doslej največjo policijsko preiskavo donacij neki javni ustanovi. Pri čemer so župana Zorana Jankovića pridržali zaradi sumov »jemanja in dajanja podkupnine, zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic, sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje in zlorabo položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti«. Ironično – gre za isto kaznivo dejanje, za katero je bil obsojen Janez Janša, ki naj bi terjal podkupnino za člane SDS in za stranko SDS. Le da je Zoran Janković tokrat osumljen, kot je dejal sam, ker naj bi prejemal podkupnino »v korist mestne občine«. In sicer 250.000 evrov od Gratela za prekop cest, od Mihaela Karnerja za gradnjo objektov in od družbe Tridana, ki je v Ljubljani razširila Vilharjevo cesto. Poleg tega naj bi policisti preiskovali tudi Darsovo pomoč Ljubljani pri gradnji krožišča Tomačevo.

Največ donacij je Jankovič zbral leta 2007, skupaj 2,4 milijona evrov, in leta 2008, ko je dobil milijon evrov. Kako nenavadna je bila ta praksa, pove primerjava z mestom Dunaj, kjer nam je dr. Paul Jauernig, vodja mestne notranje revizije, odgovoril, da so pri njih donacije mestu tako majhne, da v 12-milijardnem proračunu niti niso vidne, »v vsakem primeru pa mora mesto za komunalne zadeve zbrati dovolj denarja iz javnih sredstev, saj bi lahko veliki donatorji tudi kaj pričakovali v zameno za darila«, pravi. Če bi Dunaj sledil Jankovićevi praksi, bi tam leta 2007 zbrali 80 milijonov evrov donacij, dejansko pa te redkokdaj presežejo 100 tisoč evrov.

Z zadnjo policijsko akcijo je postala vprašljiva še Jankovićeva pregovorna učinkovitost, zaradi katere je bil doslej imun proti različnim korupcijskim očitkom.

Isto sicer velja tudi za preostala slovenska mesta. V Mariboru so denimo leta 2013 z donacijami zbrali 4600 evrov, pri čemer so največ prispevala tri občinska podjetja, edini zasebni donator, Alojzij Nemec, pa je v mestni proračun doniral 100 evrov. Leta 2007 so v Mariboru recimo zbrali 65 tisoč evrov. Največ je prispeval lastnik Žurnala24, avstrijsko podjetje Styria International, in sicer 6000 evrov, na drugem mestu se je s 5000 evri znašla zavarovalniška ustanova Adriatic Slovenica, na tretjem pa Palfinger, avstrijsko podjetje, ki na kraju nekdanje Metalne izdeluje žerjave.

Janković je medtem v Ljubljani zakone fizike obrnil na glavo. Tudi najmanjše, tako rekoč simbolične donacije Rudninisa, zastopnika francoskega Leclerca, za »dokončanje mestnih projektov« so znašale 50 tisoč evrov. Rekorder je bil leta 2007 Gratel, ki je občini doniral enkrat 100 in drugič 150 tisoč evrov, podjetje EnaA, ki je v Ljubljani gradilo naselje Atrium in je občini doniralo 200 tisoč evrov, ter Kraški zidar, ki je občini podaril 200 tisoč evrov. Še več so v obliki storitev in gradbenih del donirali v Vegradu, in sicer 550 tisoč evrov za dokončanje Poljanskega nasipa, Kranjska investicijska družba (KID) pa je s pol milijona evrov pomagala zgraditi brv čez Ljubljanico. Do Jankovićeve »naturalne« menjave je prišlo tudi pri gradnji stanovanjskega kompleksa Situla, kjer je podjetje Tridana ljubljanski občini praktično podarilo zemljišče, nato pa je to podjetje razširilo cesto na Vilharjevi po zmagovito nizki ceni.

Ali so bile te donacije res zgolj alternativno plačilo komunalnega prispevka, kot so tedaj trdili mnogi donatorji, ali pa so bile za mesto tudi škodljive, kot želi sedaj dokazati NPU? »Že pred leti sem dokazoval, da je podjetje EnaA za gradnjo naselja ob Šmartinki plačalo veliko manj komunalnega prispevka, kot je znašala njihova donacija,« pravi eden izmed Jankovićevih največjih kritikov, Miha Jazbinšek. Še najbolj pa naj bi občinska uprava pod Jankovićem skozi prste pogledala Kranjski investicijski družbi (KID) v lasti Jožeta Anderliča. Občinski svet naj bi tako – domnevno zaradi donacije – Anderliču dovolili zgraditi previsoko naselje ob Ljubljanici (Kapitelj 1 in 2), za Kapitelj 2 naj bi recimo KID plačala štirikrat manjši komunalni prispevek kot za Kapitelj 1, hkrati pa ji je občina »podarila« še dvosmerno cesto pri dovozu do garaže. KID je kasneje zgradila še dve Hoferjevi trgovini, eno domnevno celo tako, da naj bi bil moten dostop do blokovskega naselja na Brdu, nato pa je omenjena družba dobila tudi dovoljenje za rušitev Kolizeja še pred izdajo novega gradbenega dovoljenja.

Županov konec?

Zoran Janković, vedno nasmejani župan Ljubljane, je doslej svoj politični kapital črpal iz nasprotovanja Janezu Janši. Opiral se je na svojo učinkovitosti pri vodenju mesta Ljubljane. Korak za korakom Janković svoje prednosti izgublja. S tem, ko so celo na desnici spoznali, da Janez Janša nima več koalicijskih zmožnosti, je Janković izgubil svojega nasprotnika. Zaradi političnega kadrovanja, katerega produkt je tudi Gašpar Gašpar Mišič, so lani poleti Slovensko odškodninsko družbo (SOD), tedaj glavno državno »kadrovsko« agencijo države, zapustili trije ugledni člani akreditacijske komisije, dr. Alenka Stanič, Arne Mislej in dr. Otmar Zorn. Janković, ki je doslej trdil, da so največjo škodo Sloveniji naredili politično kadrirani direktorji, je šel sam po isti poti. Z zadnjo policijsko akcijo pa je postala vprašljiva še Jankovićeva pregovorna učinkovitost v Ljubljani, zaradi katere je bil doslej imun proti očitkom, recimo protikorupcijske komisije.

Na koncu so se mu zrušile še Stožice. Minuli teden so v nacionalnem preiskovalnem uradu zaradi domnevne preslepitve pri pridobitvi posojila za gradnjo zasebnega dela Stožic vložili kazensko ovadbo zoper Jankovića in njegove bivše sodelavce, aktualnega obrambnega ministra Romana Jakiča, vodjo Jankovićevega volilnega štaba Sama Lozeja, Uroša Ogrina in Zlatka Srako. Že decembra so iz policije sporočili, da naj bi Janković v sodelovanju z Grepom podpisal pogodbe v višini najmanj 1,8 milijona evrov za letni najem parkirnih mest in drugih površin v Stožicah, zato da bi dobil Grep 100-milijonsko posojilo bank.

Ko smo bili novinarji Mladine pred volitvami leta 2011 pri Jankoviću, je ta kritiziral vodstvo NLB, ki ni hotelo Grepu, ki je gradil Stožice, odobriti stomilijonskega kredita, saj naj bi šlo domnevno za izjemno dober posel, Jankovićeva napoved se je izkazala za napačno. Grep doslej ni vrnil še niti enega dela obroka. Stožice v Ljubljani postajajo zavožen projekt, ki pada na slabo banko in je s tem v breme javnosti. Jankovič se ni izkazal za čudežnega župana.

Če želijo kriminalisti dokazati korupcijo pri donacijah, namenjenih ljubljanski občini, morajo dokazati povezavo med donacijami in uradnimi dejanji. Če verjamemo direktorju nacionalnega preiskovalnega urada Darku Majheniču, naj bi bili policisti tudi »uspešni pri iskanju dokazov«.

Vse kaže, da je, tako kot Janša, tudi Jankovič izgubil zmožnost političnega povezovanja. A vendarle pri zadnjih, novih hišnih preiskavah pri ljubljanskem županu ostaja vprašanje, zakaj te kriminalistične vneme preiskovalci niso pokazali v mnogih drugih primerih. Najbolj jasen je seveda uvodoma izpostavljeni primer Bogdana Baroviča, kjer je dokaz črno na belem javnosti znan že od leta 2010. Kot so nam sporočili iz ljubljanske policijske uprave, so v primeru Baroviča prejeli prijavo protikorupcijske komisije, nato pa so leta 2011 na okrožno državno tožilstvo vložili kazensko ovadbo »zaradi suma storitve kaznivega dejanja s poglavja kaznivih dejanj zoper uradno dolžnost, javna pooblastila in javna sredstva«. Vendar policija prostorov občine ni preiskala, niti ni tožilstvo po doslej znanih informacijah vložilo obtožnega akta.

Navkljub inflaciji hišnih preiskav pri Jankoviću, kjer je tožilstvo očitno sledilo parlamentarni preiskovalni komisiji pod vodstvom Alenke Jeraj (SDS), ni policijskih preiskav na domu Janeza Janše. Donacije občini Ljubljana niso niti največja niti najbolj umazana donacijska zgodba. Ena najbolj umazanih »donacijskih« zgodb je afera »brezplačniki«. Kot je znano, si je stranka SDS leta 2008 ob pomoči politično nadzorovanih državnih podjetij zagotovila več kot milijon evrov za politično kampanjo pred parlamentarnimi volitvami. Če je morda težko na sodišču dokazati, da so bili oglasi Mobitela (90 tisoč evrov), Pošte Slovenije (50 tisoč evrov), Nove KBM, Pozavarovalnice Sava, Zavarovalnice Triglav, Telekoma donacije stranki SDS, pa je parlamentarna preiskovalna komisija pod vodstvom Melite Župevc (sedaj PS) odkrila, da je stranka SDS na podlagi »dobropisa« v brezplačniku Slovenski tednik objavila devet predvolilnih oglasov. Četudi je šlo za donacijo v času predvolilne kampanje, stranka SDS tega nikoli ni prijavila računskemu sodišču in proti njej nikoli ni bil sprožen kakršnikoli postopek. Kljub temu da sta protikorupcijska komisija in preiskovalna parlamentarna komisija v tem primeru dali vrhovnemu državnemu tožilstvu, ljubljanski policijski upravi, davčni upravi in uradu za preprečevanje pranja denarja vse potrebne informacije, se ni zgodilo nič.

Ravno nasprotno, Aleš Hauc, ki je bil tedaj kot direktor pošte odgovoren za pomoč pri izdaji časopisov, je bil kasneje nagrajen s funkcijo predsednika uprave NKBM.