Nujne milijarde

Pred slabimi tremi tedni, ko je Slovenijo prekril žled, je bil poklicni gasilec Milan Dubravac na srečanju predstavnikov civilne zaščite v švedskem mestu Revinge. Ko je kolegom povedal, kako je v Sloveniji, so mu dali prost dan, da zbere fotografije in podatke iz Slovenije in pripravi predstavitev. »Tam so bili ljudje iz vodstev civilne zaščite iz sedemnajstih držav in rekli so, da tako katastrofalnega stanja še niso videli,« se spominja.

»Oborožena sila s konvencionalnim orožjem bi potrebovala mesece, da bi naredila takšno škodo,« pove slikovito, a ne pretirava preveč. Še ena ponazoritev izrednosti razmer se je lahko razbrala iz medijev, ki so na eni strani poročali o več kot sto tisoč gospodinjstvih brez elektrike, na drugi pa so predstavniki elektroenergetskih podjetji trdili, da je naše električno omrežje povsem primerljivo z razvitejšimi državami.

Res bi lahko imeli močnejše daljnovodne stebre in debelejše vode, da bi bolj kljubovali tudi tako debelim ovojem žleda, a vprašanje je, ali je to smiselno. »Pri načrtovanju se predvidi, da daljnovod zdrži določeno težo žice, določeno hitrost vetra, tudi določen žled,« razlaga dr. Boštjan Blažič z ljubljanske fakultete za elektrotehniko, »ne pa tudi to, da bo omrežje vzdržalo tudi ob razmerah, ki nastanejo vsakih sto let.«

Daljnovodni stebri, žice in transformatorji imajo življenjsko dobo štirideset let in več. »Če bi infrastrukturo, ki še ni na koncu življenjske dobe, obnavljali samo zato, da bo močnejša, bi morali imeti zelo dobre razloge za tako velike stroške, na primer, da bi ugotovili, da se bodo hude vremenske ujme pojavljale veliko pogosteje,« pravi Blažič.

V začetku februarja je bilo bolje biti odjemalec električne energije na Gorenjskem kot drugje v Sloveniji. Tamkajšnje omrežje je prilagojeno hribovitemu terenu in bolj ostremu podnebju in Elektro Gorenjske ima s šestdesetimi odstotki daleč največji del omrežja pod zemljo. Drugače kot druga podjetja so kabliranje, prestavljanje omrežja pod zemljo nadaljevali tudi v zadnjih letih.

Druga podjetja so ta proces v krizi ustavila. Kot celota so elektroenergetska podjetja v kriznem obdobju mnogo manj vlagala v vzdrževanje in obnovo omrežja, saj je država, ki prispeva sredstva za to, pri tem zadržana. Poleg tega državi, ki je njihova lastnica, ta podjetja zadnja leta plačujejo dividende, namesto da bi dobiček porabila za posodabljanje omrežja.

Stanje gospodarske javne infrastrukture je treba po mnenju strokovnjakov opredeliti kot nacionalni razvojni problem.

»Elektroenergetska podjetja imajo okoli štirideset odstotkov manj sredstev, kot so jih predvidela v svojih načrtih,« pove Blažič. Za zdaj se to, prav zaradi dolge življenjske dobe omrežja, še ne pozna in po njegovem mnenju tudi zaskrbljenost ni potrebna.

»Če bi ta trend trajal dlje časa, bi se zagotovo odrazil pri kakovosti oskrbe z elektriko,« dodaja. Kakovost se meri s povprečnim številom minut na leto, ko je porabnik brez elektrike, in znaša, če ni pomembnih izrednih dogodkov, od trideset do šestdeset minut. »Če se bo podfinanciranje vlaganja v omrežje nadaljevalo, se lahko ta čas podaljša za pet do deset minut,« predvideva Blažič.

Nacionalni problem

Elektroenergetska podjetja bodo seveda morala nameniti kar nekaj denarja in opraviti veliko dela na omrežju, a ta tudi po uničujočem žledu ni med najslabšimi infrastrukturami v državi. Dr. Albin Rakar s fakultete za gradbeništvo in geodezijo je celo prepričan, da je stanje katere od gospodarskih javnih struktur tako slabo, da je treba dezinvestiranje oziroma premajhno vlaganje vanjo opredeliti kot razvojni problem na ravni države.

Z njim se strinjajo tudi strokovnjaki na ministrstvu za okolje in prostor, za katero je leta 2011 opravil raziskavo o prispevku k trajnostnemu razvoju. Rakar je strokovnjak za komunalno gospodarstvo, zato se je osredotočil na to področje in ugotovil, da ima vodovodni sistem zaradi starosti in neustreznega vzdrževanja »enormno visoke izgube«. V slovenskih mestih se zgodijo povprečno trije lomi vodovodnih cevi na dan in v treh četrtinah primerov je krivo dotrajano omrežje. V omrežju se izgubi več kot tretjina načrpane vode. »Leta 2010 kar 47 milijonov kubičnih metrov načrpane pitne vode ni prišlo do uporabnika, kar bi ob dnevni potrošnji sto petdeset litrov na osebo zadoščalo za preskrbo dodatnih osemsto petdeset tisoč prebivalcev,« je ponazoril.

Po njegovi oceni bi morali v državi samo za obnovo dotrajanih vodovodnih omrežij v naslednjih petih letih investirati 143 milijonov evrov, v naslednjih desetih pa še dodatno milijardo evrov. »Samo tako bi zapolnili trenutno (!) vrzel v zagotavljanju enostavne reprodukcije oziroma ohranjanju substance,« je svaril.

Komunalna infrastruktura je v pristojnosti občin oziroma njihovih komunalnih podjetij. Njihov položaj se je lani nekoliko izboljšal, ko jim je država sprostila oblikovanje cen, a je še vedno slab. Občine imajo namreč v zadnjih letih velike težave zaradi zmanjševanja sredstev, poudarja župan Slovenske Bistrice in predsednik Skupnosti občin dr. Ivan Žagar. »Nižji so prihodki od dohodnine. Manj dobimo iz proračuna. Z davkom na nepremičnine postajamo zavezanke. Rebalans proračuna nam je zmanjšal investicijska sredstva za polovico,« našteva.

Še dodaten problem napoveduje pri vzdrževanju občinskih cest. »Veliko sredstev za obnovo cest smo dobili iz Evrope, zdaj pa je ministrstvo za gospodarstvo odločilo, da bo sofinanciralo samo projekte, ki bodo na nacionalni ravni spoznani kot prednostni in bodo imeli visoko dodano vrednost. Sofinanciranje lokalnih cest, športne infrastrukture in podobnega po njihovih besedah ne pride več v poštev,« je povedal.

Ocene stanja 32 tisoč kilometrov cesti in javnih poti, ki so v lasti občin, ni, znano pa je, da so občine v zadnjih petnajstih letih na državo prenesle okoli tisoč kilometrov cest, ravno zato, ker jih niso mogle več vzdrževati.

Prenos na državo ne pomeni, da se s cestami ravna bolje. Direkcija upravlja šest tisoč kilometrov cest in petinpetdeset odstotkov jih je v slabem ali zelo slabem stanju, je konec lanskega leta v analizi ugotovil Gregor Ficko, zdaj že nekdanji direktor direkcije.

Rezultati drugih analiz zbujajo še večjo skrb. Doslej so bile po programu evropske organizacije EuroRAP ocenjene tri slovenske glavne ceste in 85 odstotkov odsekov je bilo označenih z eno ali dvema zvezdicama od petih možnih. »To je popolna polomija,« pravi Robert Štaba iz avtomoto zveze. »Testirali bomo tri tisoč kilometrov cest in bojim se, da bodo rezultati podobni,« je predvideval.

V naslednjih dvajsetih letih potrebujemo za vodovodno omrežje več kot milijardo evrov, za ceste šest milijard, za železnice pa deset milijard evrov.

»Za zagotavljanje stanja, ki je predpisano z zakonodajo, bi za gradnje, rekonstrukcije ter investicijsko in redno vzdrževanje naslednjih dvajset let potrebovali tristo dvajset do tristo petdeset milijonov evrov na leto,« je povedal Ficko ob predstavitvi svoje analize. Nanizal je še nekaj scenarijev. Če bi želeli, da se v petnajstih letih delež slabih in zelo slabih cest zmanjša na trideset odstotkov, bi morali v njihovo obnovo vsako leto vložiti šestdeset milijonov evrov. Če bi želeli, da se ohrani sedanje stanje, pa bi potrebovali dvainštirideset milijonov evrov na leto.

Slovenija za obnovo cest nameni enaindvajset milijonov evrov na leto. »S takim tempom bo po petnajstih letih v slabem ali zelo slabem stanju več kot tri četrtine vozišč,« je napovedal Ficko.

V zadnjih petih letih so rebalansi proračunov direkciji za ceste odvzeli več kot dvesto milijonov evrov. Med aprilom 2010 in junijem 2012 so se vsa sredstva, ki so se zbrala z dajatvijo za uporabo vozil v cestnem prometu, namenila za vlaganje v železniško infrastrukturo, skupno 211 milijonov evrov.

Ohranjanje slabih tirov

S tem nismo nič bližje ciljem, ki si jih je država postavila glede svojih železnic, saj bi te potrebovale mnogo več denarja. Slovenski tiri in druga železniška infrastruktura so večinoma enaki kot v prejšnji državi. Od osamosvojitve nam je uspelo zgraditi le eno novo povezavo, med Mursko Soboto in Hodošem. Preostale naložbe so bile namenjene ohranjanju obstoječega stanja infrastrukture, ki pa je iz zornega kota prometno-tehnološke kakovosti in hitrosti potovanja neustrezno in nemalokrat zastarelo, so leta 2011 zapisali takratni direktor Prometnega inštituta Momčilo Šarenac in njegovi sodelavci.

Na podlagi analize so predlagali, da se v železnice do leta 2030 vloži enajst milijard evrov. »Zaradi nezadostnih sredstev za obnavljanje železniške infrastrukture na ravni tehnično-tehnološke kakovosti, ki je zahtevana za njeno nadgradnjo in njen nadaljnji razvoj, se ob stalni rasti obsega opravljenega transportnega dela in opravljanju prevozov na meji prevoznih in prepustnih zmogljivosti železniške infrastrukture njeno stanje iz leta v leto le slabša,« so pojasnili.

Žled je pred dvema tednoma prekril tudi tire in električne napajalne vode nad njimi, zato na primer iz Luke Koper več dni ni mogel odpeljati noben vlak. Predsednik uprave Gašpar Gašpar Mišič je v naravni katastrofi videl lekcijo o šibkih točkah. »Razkrilo se je, da pristanišče nima alternativnih železniških povezav,« je dejal za Primorske novice. To je bila odvečna lekcija. Drugi tir med Koprom in Divačo se napoveduje že dvajset let, a ga še vedno ni.

Vlaganje v infrastrukturo zagotovo dobro vpliva na gospodarsko rast in razvoj države ter na zaposlenost in standard prebivalstva. Ampak v Sloveniji bi morali investirati že zato, ker je infrastruktura tako zelo slaba.