Nacionalni junaki

Ko je Žiga Jeglič dvakrat zapored premagal ruskega vratarja Semjona Varlamova, ste si rekli: zakaj v NHL igra Varlamov, ne pa Jeglič? Varlamov je le začudeno strmel – kot Jason Vorhees, ki je ravno doživel svoj Petek trinajstega. Iskreno rečeno, Risi bi se lahko z Rusi še bolj poigrali: če bi recimo selektor Matjaž Kopitar v trenutku, ko so Rusi vodili 2 : 1 in ko je imela Slovenija na ledu enega igralca več, malce pohazardiral – ja, sredi tekme! Zakaj pa ne? Z Rusi na dolgi rok itak ne moreš zmagati! – ter na led namesto vratarja Roberta Kristana poslal še enega igralca (tako da bi imeli na ledu dva igralca več), in če bi slovenska reprezentanca potem slučajno – hej, zakaj pa ne? – zadela in izenačila, bi imel Vladimir Putin res občutek, da je tistih 50 milijard vrgel stran. Strmel bi kot Oldboy, ko izve, da je bila tisto njegova hči.

Videli ste, kaj je na olimpijadi v Sočiju počela slovenska hokejska reprezentanca. In zdaj pazite: v slovenski hokejski reprezentanci igrajo vsi najboljši slovenski hokejisti – in praktično vsi igrajo v tujih klubih. Če bi v Soči poslali hokejsko reprezentanco, v kateri bi igrali le hokejisti, ki igrajo v slovenski ligi, bi bilo tako, kot da bi na olimpijado poslali svojo drugo ali pa celo tretjo ekipo.

Lahko bi namreč rekli: na olimpijadi bodo igrali le hokejisti, ki igrajo v slovenskih klubih! Hej, saj smo Slovenci – saj pustimo, da v slovenski vladi igrajo samo politiki, ki igrajo v slovenski ligi, v slovenskih klubih. Še več: v vseh slovenskih kriznih vladah so igrali le politiki iz slovenskih klubov, iz slovenske lige. Kar pomeni, da naše vlade ves čas igrajo z drugo, tretjo ekipo. Krizo, ki je nekakšna olimpijada, skušajo premagati z drugo, tretjo ekipo.

Si predstavljate, da bi v slovenskih kriznih vladah igrali vsi najboljši Slovenci? Da bi v njih igrali samo najboljši Slovenci? Da bi v njih igrali Slovenci, ki igrajo v velikih svetovnih klubih? Brez nepotizma: Matjaž Kopitar, selektor hokejske reprezentance, je v Soči sicer odpeljal svojega starejšega sina, Anžeta (hvala bogu!), svojega mlajšega pa ne. Lahko bi ga. Pa ga ni. Ni se mu zdel dovolj dober.

Če bi proti krizi igrali s prvo ekipo, ne pa s tretjo ali četrto, potem bi tudi naši ekonomski kazalniki izgledali približno tako kot kazalniki, s katerimi zdaj mediji širom po svetu ponazarjajo realno olimpijsko moč držav – razmerje med številom osvojenih olimpijskih medalj in nacionalnim BDP-jem oz. številom prebivalstva postavlja Slovenijo na vrh. Kar pomeni, da je Slovenija neverjetno učinkovita – in strašno konkurenčna. Neoliberalcem, ki zdaj že leta režirajo slovensko politiko in slovensko ekonomijo (in ki so naša tretja ekipa in peta kolona), je treba odločno reči: ne govorite nam, da nismo učinkoviti! Ne govorite nam, da nismo konkurenčni!

Toda ironično, prav na tej točki je prišlo v percepciji slovenskih olimpijskih dosežkov do največjega nesporazuma. Ko so začeli mediji slaviti dosežke slovenskih olimpijcev, so drug za drugim poudarjali, da so uspeli le zato, ker so konkurenčni, ker se zanašajo le nase, na svoj talent, na svojo odločnost in na svojo vztrajnost, ker dobro delajo, garajo in vlagajo nadčloveške napore, ker niso odvisni od lobijev, korupcije in omrežij, obenem pa so tudi opozarjali, da je šport dober in idealen, ker je pregleden in pokaže, kdo je res najboljši, največji, najhitrejši, najmočnejši. Reči so hoteli: tu ni države! Tu ni vmešavanja države!

Razmerje med številom osvojenih olimpijskih medalj in nacionalnim BDP-jem oz. številom prebivalstva postavlja Slovenijo na vrh.

Šport so slikali kot idealno (neoliberalno) obliko prostega trga, slovenske olimpijce pa kot genije, predane spontani nezmotljivosti, poštenosti in pravičnosti prostega trga. Oh, ko bi le tudi Slovenija izgledala kot športna arena! Oh, ko bi se Slovenija znebila vpliva države! Bog ne daj!!!

Tu je namreč prišlo do neoliberalne mistifikacije – država je iz velike olimpijske enačbe skrivnostno izginila. Ja, slovenski olimpijci so briljantni, ja, garajo kot biki, ja, konkurenčni so in učinkoviti, ja, borijo se pošteno in pregledno, toda brez države jih ne bi bilo. Država je ta, ki jih je »zagnala«. Država je ta, ki jih financira. Nekatere je financirala le na začetku kariere, druge še vedno financira. Država je ta, ki financira klube, društva, reprezentance. Država je ta, ki plačuje njihove trenerje, njihove priprave, njihove fizioterapevte, njihove serviserje. Država je ta, ki gradi Planico.

Če ne bi bilo države, potem slovenski olimpijci na prostem trgu ne bi bili tako uspešni in konkurenčni. Uspehi slovenskih olimpijcev niso dokaz, da trg deluje, ampak dokaz, da država deluje. Trg deluje, če država deluje. Ni čudno, da so neoliberalci tako patetično slavili uspehe slovenskih olimpijcev, ali bolje rečeno, ni čudno, da so slovenski olimpijci tako presegli prav pričakovanja neoliberalcev.

Prvi na vasi, prvi na svetu

Ko pogledate, kateri slovenski športniki in športnice so v Sočiju osvojili medalje, vam z jezika takoj skoči priročno nagradno vprašanje, ki ga bodo zastavljali čez sto let: kaj imajo skupnega Peter Prevc, Teja Gregorin, Vesna Fabjan, Žan Košir in Tina Maze? Odgovor se bo glasil: leta 2014 so na zimski olimpijadi v Sočiju osvojili medalje! Nehajte, to vprašanje bo – vsaj sodeč po današnji evforiji – tudi čez 100 let še vedno prelahko, zato bo voditelj kviza ta ponarodeli podatek vključil že kar v samo vprašanje: kaj imajo skupnega Peter Prevc, Teja Gregorin, Vesna Fabjan, Žan Košir in Tina Maze, ki so leta 2014 na zimski olimpijadi v Sočiju osvojili medalje? Pravilni odgovor se bo kakopak glasil: vsi štirje so bili iz slovenskih vukojebin! Peter Prevc iz Dolenje vasi, Teja Gregorin iz Ihana, Vesna Fabjan iz Besnice, Žan Košir iz Tržiča, Tina Maze iz Črne. Ne, nihče ni iz Ljubljane. In če že ravno hočete: tudi Anže Kopitar, ki bi lahko za tisti antislovaški mrtvokotni gol dobil zlato medaljo, ni iz Ljubljane, ampak s Hrušice, še ene vukojebine. Ljubljana ni vse. Ljubljana je precenjena. Če hočeš uspeti, ne smeš biti iz Ljubljane. Ljubljana te ustavi, paralizira, demotivira – za Ljubljančana je dovolj že to, da je Ljubljančan, pa ima občutek, da je dober, velik, pomemben in uspešen. Človek, ki je iz Ljubljane, ima vedno občutek, da je uspel, ker je iz Ljubljane.

Bolje je biti prvi na vasi kot zadnji v mestu, se glasi stari slovenski izrek. Točno, star je. Zelo star. Tako star, da ga je čas povozil. Prevc, Gregorinova, Fabjanova, Košir, Mazejeva in Kopitar so delali vse, da bi bili prvi na vasi, da bi postali ponos vaške skupnosti, lokalnega kluba, staršev ipd., toda: da bi bili prvi na vasi, so morali biti petkrat boljši od Ljubljančanov (če hočeš biti dober, če hočeš uspeti, potem moraš biti petkrat boljši od Ljubljančanov, so jih verjetno učili). In glej: ko so bili prvi na vasi, so bili tudi prvi na svetu. Toliko o svetu, ki je postal »globalna vas«. Slovenski olimpijci – Prevc, Gregorinova, Fabjanova, Košir, Mazejeva, Kopitar – so presegli le pričakovanja Ljubljane. Na vasi itak vsi vedo: če si prvi na vasi, si prvi na svetu. Vukojebina te bodisi zlomi ali pa naredi.

V slovenskih olimpijskih šampionih zdaj vidijo nov tip Slovenca – Slovenca prihodnosti, Slovenca za nove čase, Slovenca prave hitrosti, Slovenca, v kakršnega bi se morali preleviti vsi mi, odločnega, mišičastega, jeklenega, fleksibilnega, osredotočenega in motiviranega Slovenca, ki se ne bo ustrašil konkurence, ki ne bo zmagoval po zvezah, ki bo naredil vse domače naloge, ki bo vzdržal vse pritiske in bo kljuboval vsem izzivom zahtevnega mednarodnega trga. Tisti, ki nenehno ponavljajo, da Slovenija živi v preteklosti, da bi morala prekiniti s preteklostjo in se prilagoditi novim časom, v slovenskih olimpijcih vidijo prav to – zgled za prekinitev s preteklostjo. To, kar so storili olimpijci, bi morali storiti vsi mi. Vsi bi morali početi to, kar počnejo olimpijci. Vsi bi morali postati olimpijci.

Ja, slovenski olimpijci so briljantni, ja, garajo kot biki, ja, konkurenčni so in učinkoviti, ja, borijo se pošteno in pregledno, toda brez države jih ne bi bilo.

Ironija je v tem, da slovenski olimpijci niso signal iz kake globalne, svetovljanske, postslovenske prihodnosti, ampak so le pomežik slovenski preteklosti. Niso prekinitev s preteklostjo, ampak prav nadaljevalci tega, kar je bilo vedno najbolj slovensko. Je bilo kdaj kaj bolj slovenskega od velikih slovenskih pesnikov in pisateljev? Prav veliki slovenski pesniki in pisatelji – varuhi dediščine, tradicije, samobitnosti ipd. – so vsi po vrsti prihajali iz malih, anonimnih, komaj izgovorljivih in hitro gorljivih slovenskih vukojebin. France Prešeren je bil iz Vrbe. Anton Tomaž Linhart iz Radovljice. Ivan Cankar z Vrhnike. Josip Jurčič z Muljave. Fran Levstik iz Spodnjih Retij. Janko Kersnik z Brda pri Lukovici. Simon Jenko iz Podreče pri Mavčičah. Josip Stritar iz Podsmreke pri Velikih Laščah. Jovan Koseski iz Kosez pri Moravčah. Anton Aškerc z Globokega pri Rimskih toplicah. Janez Mencinger z Broda pri Bohinjski Bistrici. Simon Gregorčič z Vrsnega pod Krnom. Ivan Tavčar iz Poljan nad Škofjo Loko. Janez Trdina iz Mengša. Slavko Grum iz Šmartnega pri Litiji. Oton Župančič iz Vinice. Dragotin Kette s Prema. Srečko Kosovel iz Tomaja. Fran Govekar z Iga. Ivan Pregelj z Mosta na Soči. Prežihov Voranc iz Kotelj. Vladimir Bartol iz Svetega Križa. Fran Saleški Finžgar iz Doslovč pri Breznici. Janez Jalen z Rodin. Ludvik Mrzel iz Loke pri Zidanem mostu. Edvard Kocbek iz Vidma ob Ščavnici. In Videm je bil tedaj taka vukojebina, da se mu niti ni reklo Videm, ampak Sveti Jurij.

In če smo že ravno pri Kopitarju – Jernej Kopitar, veliki cenzor (»mož kopitni«, »čevljarček«, kot mu je siknil Prešeren) in še večji jezikoslovec, je bil iz Repenj pri Vodicah. Matija Čop iz Žirovnice. Janez Svetokriški iz Vipavskega Križa. Jurij Dalmatin iz Krškega. Vse do Primoža Trubarja, avtorja prvih slovenskih knjig, ki je bil z Raščice. Še celo Stiški rokopis ni nastal v Ljubljani, ampak v Stični. In seveda, tudi legendarni Brižinski spomeniki so potrebovali vukojebino, da bi nastali – nemški Freising. Kasneje so si zanj izmislili slovensko krajevno ime (Brizno oz. Brižnik oz. Brižinje oz. Brižine oz. Brižinj), da bi ja zvenel kot pristna slovenska vukojebina, pripravljena na slovenskega pisatelja/olimpijca, ki bo moral biti prvi na vasi, da bo prvi na svetu – in da bo zlomil Avstrijce in Nemce, te velike smučarje in še večje potujčevalce, zavojevalce slovenskega naroda.

Zamenjava straže

Rekli boste: če hočeš uspeti, ne smeš biti iz Ljubljane! Če hočeš postati slovenski junak, moraš biti iz vukojebine, ne pa iz Ljubljane! Zoprno: Slovenijo vodi Ljubljana. Slovenijo upravlja Ljubljana. Država je v Ljubljani. Od tod sklep: ker državo vodi Ljubljana, je uspavana, anemična, impotentna in neuspešna. Neolimpijska, predolimpijska, antiolimpijska. Pa vendar: Ljubljano – slovensko politiko, naš Washington – vodijo ljudje, ki so se pritepli iz vukojebin (Alenka Bratušek, Janez Janša, Ljudmila Novak, Franc Bogovič, Igor Lukšič, Karl Erjavec ipd.). Toda: prvi v mestu so postali, ne da bi prej postali prvi na vasi, zato niso prvi na svetu. Zato jih vsi premagujejo – Nemci, Avstrijci, Švedi, Norvežani, Finci in tako dalje. In zato niso več nacionalni junaki.

V Sloveniji prihaja do zamenjave straže, do zamenjave junakov – politike in tajkune zamenjujejo športniki. Spomnite se, kako je bilo pred leti, pred krizo: za status nacionalnih junakov – za sloves kraljev in kraljic slovenskih src – so se prerivali predvsem politiki in tajkuni. Nekaj časa po osamosvojitvi so se zraven štulili pisatelji, ki so hoteli obnoviti svoj nekdanji primat, svoj tradicionalni status nacionalnega junaka (tega, ki ohranja in vihti slovensko besedo, tega, ki piše ustave, tega, ki samoosvaja nacijo), pa niso prišli daleč – politiki in tajkuni so bili boljša medijska zgodba, boljša zgodba o uspehu, primernejša potrebam časa in iluzijam nacije, ki je imela občutek, da leti – in da je najboljša na svetu. Tedanji uspehi slovenskih športnikov so bili le nepotrebna tavtologija – naciji so povedali in potrdili le to, kar je itak že vedela.

Nacija je slavila uspehe politikov in tajkunov – vsi so hoteli biti taki kot oni. Vsi so hoteli biti politiki ali pa tajkuni. In v nekem smislu so potem vsi to tudi postali – politiki ali pa tajkuni. Poglejte le, kdo vse se je natepel v slovensko politiko. In poglejte, kdo vse se je natepel v slovensko gospodarstvo. Res, v Sloveniji je lahko vsakdo postal politik. Čisto vsakdo. Kdorkoli. In vsakdo je lahko postal tajkun. Čisto vsakdo. Kdorkoli.

Zato bi morali biti zdaj, ko brezmejno slavimo opojne uspehe in nenadjebljivo slavo slovenskih olimpijcev, vendarle malce previdnejši in zadržanejši, no, malce bolj skeptični do slavljenja uspehov in slave – politiki in tajkuni, ki smo jih še včeraj slavili (in nagrajevali in znova, znova in znova volili), so v preiskavah, v ječi ali pa na poti tja.

Slovenskim politikom in tajkunom te dni radi očitajo, da niso kot slovenski olimpijci, kar ni čisto res – prav slovenski politiki in tajkuni so se še najbolj držali olimpijskega načela »važno je sodelovati, ne pa zmagati«. Vsi so namreč le sodelovali. In to je bilo vse. Nihče ni nikoli zares zmagal. Nihče ni mogel zmagati. Hoteli so biti le zraven. Hoteli so le sodelovati – kot kak turist ali pa eksot na olimpijadi. Kot recimo Vanessa Mae, slovita violinistka, ki se je prelevila v alpsko smučarko, da bi lahko – kot tajska olimpijka – sodelovala na olimpijadi v Sočiju. Da je olimpijsko normo izpolnila prav v Sloveniji, ne preseneča.

Nacionalni junaki, ki ne trajajo

Slovenci so te dni na olimpijske športnike planili tako, kot da gre za življenje. S politiki in tajkuni, ki so status nacionalnih junakov odnesli pesnikom in pisateljem, se pač ne morejo več identificirati – ni več varno. Nikoli ne veš, kdaj se bo za koga izkazalo, da je v resnici kriminalec. Slovencem se je zgodil Hitchcockov Psiho: ko Janet Leigh pripotuje v tisti motel, jo nekdo pod tušem zakolje, kar pomeni, da junakinja, s katero se je gledalec identificiral, izpade iz filma, zaradi česar gledalec ostane brez junakinje, s katero bi se lahko identificiral, tako da se potem avtomatično identificira z Normanom Batesom, prijetno zmedenim motelirjem, za katerega pa se na koncu izkaže, da je psihopatski morilec. To se je Slovencem zgodilo pri politikih. In tajkunih (jasno, še preden se jim je sploh reklo tajkuni). Ko je velike pesnike in pisatelje, slovenske nacionalne junake, odplaknil tuš, so se Slovenci avtomatično identificirali s politiki in tajkuni, za katere pa se je potem izkazalo, da so Normani Batesi, ki so Slovenijo skipali v živi pesek.

Toda ta zamenjava straže – ta redefinicija nacionalnega junaka, nacionalne mitologije – ni nekaj enostavnega ali pa samoumevnega. Slovenci so tu nekje že bili, ko so skušali pred davnimi leti stare nacionalne junake zamenjati z novimi – pesnike in pisatelje s športniki. Ta poskus zamenjave straže je Marjan Rožanc lepo popisal v slovitem eseju Janez Polda. »Ko je bila Bloudkova mojstrovina pod Poncami že dograjena, ko je bilo na njej že postavljenih nekaj svetovnih rekordov, ko je Planica že prodrla v svet in ko je Ljubljana in z njo vsa Slovenija že nekajkrat slavila, je bilo povsem jasno, da vsemu temu manjka samo še nekaj malega, kar naj bi slednjič zadovoljstvo in ponos spremenilo v evforično navdušenje: poosebljeni nosilec tega mita, slovenski Ikar.«

In Slovenija je potem dolgo, dolgo, res dolgo čakala na tega mitskega junaka. Prihajali so sposobni, pogumni, neustrašni smuški skakalci, recimo Bogo Šramel, Albin Novšak in Rudi Finžgar – in drug za drugim odhajali v pozabo. Nobeden ni bil pravi. Bili so le statisti – s svetovnimi velikani se niso mogli meriti. Ostali so neizraženi.

Zakaj bi se trudili, če pa se športniki trudijo namesto nas? In zakaj ne bi prodali vsega državnega premoženja, če pa športniki države sploh ne potrebujejo?

Potem pa je prišel Janez Polda. In nacija je ponorela. Izbruhom navdušenja in idolatrije ni bilo ne konca ne kraja. To je ta, ki smo ga čakali! Zakaj je nacija tako slavila Poldo? »Treba je vedeti, da smo kot narod, ki si je za svoj temelj izbral kulturo, obtičali v svojem uresničevanju na pol poti, da je bila dotlej edina slovenska industrija književnost in edini junaki pesniki in da je bila v temelju slovenskega naroda – beseda. In to beseda, ki jo govori samo poldrugi milijon ljudi in ki je vsrkala vase najboljše narodne moči in talente, a se kljub temu ni mogla uveljaviti v svetu kot enakovreden subjekt med subjekti. Da smo živeli v monologu, a smo želeli dialog. Da nam je bila torej potrebna za našo uveljavitev in dialog s svetom še drugačna govorica, vsekakor kulturna, a ne samo govorjena in pisana, temveč tudi veliko bolj neposredna, komunikativnejša in zgovornejša, lažje razumljiva. Morda bolj vizualna, podkrepljena s človekovim telesom?«

Ta govorica – veliko bolj neposredna, komunikativnejša in zgovornejša, lažje razumljiva, bolj vizualna, podkrepljena s človekovim telesom – pa je bil Janez Polda, »prvi Slovenec, ki je vstopil v svetovni skakalni razred in je v hipu osvojil vsa naša srca in postal narodni junak«. Nacija ga je dvignila na nebo. Brez njega ni mogla več. Na veliki ljubljanski prvomajski paradi je stopal na čelu športnikov. »Pred dolgo povorko v lahkih majicah je stopal skakalec v težkih skakalnih čevljih, v volneni jopici in s smučmi na ramenih, Ljubljančani pa so v gostem špalirju obakraj ceste noreli od navdušenja in se ga skušali vsaj dotakniti, medtem ko jim je Janez Polda velikodušno odzdravljal, zvest vlogi narodnega junaka«. In tu je bil problem: »Že tedaj je bilo jasno, da ga je ljudstvo povzdignilo v vrtoglave višine in da nekoč skromni gozdar iz Mojstrane že ni več sam svoj človek, temveč plen nerazsodnih sil, ki ga opredeljujejo po svojih zakonih, tako da v svoji duši že ne ločuje več realnosti od mita, ki je spleten z njim.«

Njegov konec je bil tragičen, a razumljiv: »Ko je prenehal tekmovati in ko je njegova popularnost zbledela, ko je enkrat za vselej pristal na tleh, si je vzel življenje. Mit, ki ga je terjala Planica, je bil z njegovo smrtjo zaokrožen in celovit.«

Nacionalni junaki, ki trajajo

In zdaj smo tu – sredi nove zamenjave straže, sredi instaliranja novih nacionalnih junakov. Ne, poanta ni v tem, da je Janez Polda – slovenski nacionalni junak – naredil samomor, ampak v tem, da kariere športnikov ne trajajo, da torej športniki prenehajo tekmovati, da njihova popularnost zbledi, da prej ali slej pristanejo na tleh. Kot Polda. Tudi kariere slovenskih olimpijcev ne bodo trajale. Prenehali bodo tekmovati. Njihova popularnost bo zbledela. Zlili se bodo z realnostjo. Postali bodo tipični Slovenci – Slovenci, ki se prezgodaj upokojijo. Slovenci, ki jih neoliberalci najbolj prezirajo.

In ljudstvo, ki jih zdaj tako neutolažljivo slavi in kuje v nove nacionalne junake? Nič, spet se bo zaljubilo v politike, ki trajajo, ki so nesmrtni, ki nikoli ne odstopijo in ki se nikoli ne umaknejo. Do zamenjave straže ne bo prišlo. Navsezadnje, ljudstvo, ki zdaj slavi uspehe športnikov, njihove sijajne rezultate, bo spet izvolilo ljudi, ki nimajo kaj pokazati, ki nimajo rezultatov in katerih edini uspeh je, da so izvoljeni.

Naš veliki olimpijski uspeh utegne biti naš veliki neuspeh. Zdaj nam ni treba uspeti, ker so olimpijci uspeli namesto nas. Ničesar nam ni treba doseči, ker so olimpijci vse dosegli namesto nas. Zakaj bi se trudili, če pa se športniki trudijo namesto nas? In zakaj ne bi prodali vsega državnega premoženja, če pa športniki države sploh ne potrebujejo?