Lik in delo Igorja Kordeja

Ko sem v drugi polovici 70. let hodil na šolo za oblikovanje in se lačno oziral po stripih, ki bi pomenili kvalitativni preskok od Mirkov in Slavkov, Zagorjev, Texov, Komandantov Markov ter ostalih Bonellijevih junakov, ki so postali preotročji in preneumni, so iz Zagreba v lekarniških odmerkih začeli kapljati stripi mladih avtorjev, ki so delovali pod skupnim imenom Novi kvadrat. Skupina mladcev, komaj nekaj let starejših od nas, je s punkovsko predrznostjo kršila uveljavljena stripovska pravila, provocirala z nesramnim črnim humorjem in anarhističnimi sporočili, navduševala z inovativno risbo ter na igriv način odkrivala nove izrazne možnosti takrat preziranega medija stripa. Med njimi sta posebej izstopali imeni Mirko Ilić in Igor Kordej.

Ko se je Novemu kvadratu iztekel rok trajanja, sta Ilić & Kordej ostala v navezi. Ustanovila sta dizajnerski studio SLS (nikakor mi ni uspelo izvedeti, kaj to pomeni) ter oblikovala ovitke plošč in risala ilustracije in stripe. Kordej je po Ilićevem scenariju narisal serijo kratkih zgodb iz bližnje prihodnosti pod naslovom Metro. Nato pa je Ilić narisal svoj zadnji »popolni« strip, sedel v letalo, odletel v New York in tam uresničil svoj ameriški sen. Postal je eden vodilnih svetovnih ilustratorjev in grafičnih oblikovalcev, stripa pa se do dandanes ni več dotaknil.

Kordej je še nekaj časa ostal v bledi materi Jugoslaviji, kjer so ga v založbi Marketprint iz Novega Sada redno zaposlili kot prvega poklicnega risarja stripov, kar je bilo takrat nekaj neverjetnega (hja, danes je pa še bolj). V 80. letih je zrisal serijo udarnih kratkih stripov po pesmih novovalovskih skupin, npr. Ona se budi (Šarlo akrobata), Krokodili dolaze (Električni orgazam), Maljčiki (Idoli) in Jeste li vidjeli djevojčice? (Buldožer) ... Dokončal je svoj prvi dolgometražni in zelo osebni strip Stranac (Tujec) ter zrisal večji del ciklusa ZF-zgodb Zvijezde (Zvezde). V času rednega delovnega razmerja je uresničil svoj dolgoletni osebni projekt in zrisal 124-stransko fantastično (v obeh pomenih besede) sago Vam po romanu romunskega pisatelja Vladimirja Colina. Ves čas je objavljal po evropskih stripovskih revijah (spomnim se naslova v neki španski reviji »El Yugoslavo genial Igor Kordey«) in kmalu je sledil podpis prve velike pogodbe s francoskim založnikom, zato je dal leta 1986 odpoved v Marketprintu. Leta 1989 se je preselil v Grožnjan in začel pripravljati prvi album seriala Les Cinq Saisons: L’Automne (Pet letnih časov: Jesen), nadaljeval z Zimo (v načrtu so bili še Pomlad, Poletje in Pekel), potem pa je leta 1991 na Hrvaškem izbruhnila vojna. Ko se je nekega dne z družino vračal z nakupovanja v Trstu, jih je ustavila hrvaška policija in Kordeja so po hitrem postopku mobilizirali. Čez nekaj dni se je znašel v pravi pravcati vojni ...

Njegova dela so danes v številnih zasebnih in javnih zbirkah na obeh straneh Atlantika, razstavljena so tudi v Kongresni knjižnici v Washingtonu. Režiser George Lucas v svoji zasebni zbirki na primer hrani Kordejevo naslovnico stripa Star Wars.

Tukaj bom njegovo zgodbo v stripovski maniri prekinil (ko je najbolj napeto) in nadaljeval s svojo. Kot že rečeno, prvič sem se s Kordejem »srečal« prek njegovih stripov, ki sem jih odkril kot najstnik in jih grizel, goltal ter se od njih učil. Minilo je nekaj let. Leta 1979 sem se z nahrbtnikom potepal po Dubrovniku in se dolgočasil. Potem pa sem v odročni uličici odkril pravi zaklad: v mali galeriji sem naletel na razstavo Novega kvadrata! Koliko ur sem preživel tam in občudoval originale Ilića, Kordeja in preostalih, ki sem jih do tedaj videl le v slabo stiskanih časopisih. Čez čas sva se s čuvajem tako dobro spoznala, da je on hodil domov spat, jaz pa sem visel tam, pazil na galerijo in vpijal vsako črtico.

Nekaj let pozneje me je prijatelj iz vojske, s katerim sva ohranila stike, povabil v Bovec, kamor je prišel na zimske počitnice z večjo družbo iz Novega Sada. Prijatelj mi je namignil, da je z njimi nekdo, ki me bo zanimal. Kdo, kdo? Igor Kordej. Ajoj, so se mi zašibila kolena. Na poti v Kaninsko vas sem šel mimo mladeniča, ki se je sprehajal z majhnim otrokom. Oblečen je bil v nenavadno krojeno črno jakno in hlače, s tanko rdečo črto čez prsi. Zanimiv tip, sem pomislil. Šele pozneje sem izvedel, da je to Kordej, do takrat namreč sploh nisem vedel, kakšen je videti. Kakorkoli, takrat sem ga spoznal. Imel je neko dvojnost, tako glede videza kot obnašanja: njegov obraz je bil nežen, skoraj deški, hkrati pa je imel močno, izrazito zgradbo obraznih kosti, skoraj kot tisti neandertalci, ki jih je znal tako dobro narisati. V njegovem obnašanju je bilo nekaj kljubovalnega, borbenega, s kančkom nečimrnosti, kot tudi otroško igrivega in naravno prijaznega. Gledal sem ga kot boga in se zadrževal, da nisem preveč silil vanj z vprašanji. Takrat mi je odkril, kaj pomeni SLS: »Sporo, loše, skupo.«

Ponovno sem ga srečal nekaj let pozneje, ko sva z Ivom Štandekerjem leta 1988 odpotovala na stripovski festival v francoski Angoulême. Na neki stojnici sem presenečen zagledal Igorja, ki je promoviral francosko izdajo Vama. Takrat je nosil suknjič in kravato. Še pozneje sva se spet srečala v Beogradu, pri stripovskem teoretiku Zoranu Djukanoviću, ki sva ga šla obiskat s Tanjo. V dnevni sobi je sedel Igor in po tleh razgrnil osupljive table v barvah. Bil je strip Jesen, prvi del seriala Pet letnih časov, ki ga je risal za francoskega založnika. Tako dobre so bile, da me je kar bolelo. Aja, ko že omenjam obleke, Igor je bil takrat oblečen v trenirko. Pozneje sem slišal, da se je iz Zagreba preselil v Grožnjan. Na poti na morje smo ga šli obiskat in sprejel nas je kot stare prijatelje. Takrat je pripravljal album Zima, drugi del Petih letnih časov, ki pa ga ni dokončal, ne Zime, ne seriala. Prišla je vojna in do naslednjega srečanja je minilo skoraj 19 let ...

Ko se je Kordej leta 1994 vrnil iz vojne, njegovih težav še zdaleč ni bilo konec. Zaradi odsotnosti je ostal brez naročil in sredstev za preživljanje, za nameček ga je še prevaral njegov agent, ki je skrbel za posle v tujini. Z družino je pristal na socialni pomoči. Pozneje je v Grožnjanu ustanovil šolo stripa in se z njo prebil skozi zadnji dve leti vojne, nato pa se je leta 1996 z ženo in tremi hčerkami preselil v Kanado. Tam je risal stripe za največje ameriške založnike, kot so Marvel, DC Comics in Dark Horse, med drugimi X-Mena, Tarzana in Star Wars. Njegova dela so v številnih zasebnih in javnih zbirkah na obeh straneh Atlantika, razstavljena so tudi v Kongresni knjižnici v Washingtonu. Režiser George Lucas v svoji zasebni zbirki na primer hrani Kordejevo naslovnico stripa Star Wars. Kljub izrazitim komercialnim uspehom so ga ameriški založniki s ponižujočim odnosom uspeli odgnati in Kordej je spet spakiral kovčke ter se iz »pekla demokracije« vrnil v rodni Zagreb. Tam je začel postopoma delati za francosko založbo Delcourt, za katero je vzporedno kmalu risal neverjetnih pet serialov: najimpresivnejši je L’histoire secréte (Skrita zgodovina), ki razkriva vzporedno zgodovino človeštva od neolitika (torej od pojava koliščarjev) pa vse tja do leta 2014. Serial šteje neverjetnih 32 albumov, od tega jih je Kordej sam zrisal 29, samo v Franciji so ga prodali v bajni nakladi milijon izvodov. Potem so tu še Le Coeur des Batailles (Srce bitk), mojstrovina o prvi svetovni vojni, pa Keltos (Kelti), v katerih nastopajo tudi naši kurenti, Taras Buljba po romanu Nikolaja Gogolja in L’idole et le fléau (Idol in cepec), ki pa so jih založbe drugega za drugim ugasnile, ker niso prinesli pričakovanega dobička. Trenutno dela še serial Empire (Cesarstvo), ki raziskuje vzporedno zgodovino – kaj bi bilo, če bi Napoleon zmagal v bitki pri Waterlooju. Drugi serial je 30 deniers (30 srebrnikov), govori pa o lovu na čudodelne Judeževe srebrnike. Ta bo imel na koncu 15 albumov, trije so že končani. Seznam končujemo z izrednim stripom Teksas Kid po zgodbi Darka Macana, ki ga je naredil bolj za svojo dušo in je bil premierno objavljen na internetu. Prihodnji projekt z istim scenaristom je serial Mi, mrtvi, ki ga je ravno risal, ko sva ga s Sandijem Buhom obiskala v Zagrebu, da bi vzela gradivo za razstavo v Kranju.

Če k temu dodamo še naslovnice za knjige, ilustracije, plakate in preostalo, dobimo naravnost neverjetno produkcijo, ki ji, kot vem, ni blizu praktično nihče. Kordej na leto zriše pet do šest albumov oz. 25 tabel na mesec in v njih krmari med tremi različnimi zgodovinskimi obdobji, steampunkom, sedanjostjo in znanstveno fantastiko. Tako nečloveško produkcijo je nekoliko zafrkljivo napovedal že v zgodnjem stripu Mašina (Stroj), kjer se je iz enega multipliciral v pet identičnih Kordejev, ki mu noč in dan rišejo stripe, sam pa se zabava in uživa.V istem stripu tudi namigne, da so ga ugrabili Nezemljani in mu podarili posebne sposobnosti. Kaj pa, če je res? Kaj, če so ga v mladosti abducirali tehnološko superiorni alieni, mu podarili nadnaravne sposobnosti in ga poslali nazaj na Zemljo, da bi nam, navadnim Zemljanom, zvišal storilnost?! Okej, resno, priznam, da mi kot striparju, ki je dobršen del svojega življenja presedel za mizo in risal, nikoli ne bo čisto jasno, kako mu uspeva izpolnjevati tako pošastno visoke standarde, pa najsi gre za kvantiteto ali kvaliteto.

Možakar namreč nikjer ne ubira bližnjic, se ne izogiba zapletenim perspektivam, množičnim prizorom ali zahtevnim rakurzom. Ozadja, ki jih striparji sovražimo, saj jemljejo ogromno časa in truda, ko pa so narisana, jih nihče ne pogleda (vsi pa opazijo če jih ni), so pri Kordeju vedno tu, natančna elaborirana in premišljena. Kostumi, frizure, fiziognomije, anatomija, tehnika, avtomobili, orodje, orožje, arhitektura, notranja oprema in vse drugo, kar tvori vizualno podobo nekega stripa, so brezhibni, atraktivni in v funkciji zgodbe. Kljub vsemu temu je bil pogosto tarča kritik. Že v času Jugoslavije sem opazil, kako so se takšni in drugačni dežurni »kritiki« z veseljem spravljali nanj: očitali so mu, da je pomanjkljivo narisal to ali ono, da preveč šrafira, da je pretirano nazoren ali preveč hermetičen ali pa premalo subtilen, da ta in ta strip ni na ravni starih, ki so jih tako ali tako skritizirali. Tak odnos poznamo tudi iz našega okolja: bolj ko kdo štrli iz povprečja, bolj ga je treba sesuti.

Kordej je v desetletjih dela prejel številne nagrade, zadnja res prestižna je vitez reda umetnosti in književnosti, francosko državno odlikovanje, ki ga prejmejo le največji (letos ga je dobil na primer Bono Vox iz skupine U2). Sam je pokomentiral: »Nimam iluzij, da sem nagrado prejel le zaradi umetniških dosežkov, dali so mi jo tudi zaradi ekonomskih razlogov.«

Kordeja sem ponovno srečal leta 2009, na festivalu CRŠ (Crtani romani šou) v Zagrebu, kamor so me povabili kot gosta. V letih, ko ga nisem videl, je izgubil svoje deške poteze, bil je videti kot mongolski bojevnik, ki se je prekalil v mnogih bridkih bitkah. Kljub nekoliko grozečemu videzu je ostal prijazen in topel sogovornik, humanist, ki vztraja v boju proti krivicam in barabam tega sveta. Pozneje sva se srečevala pogosteje, dokler se nisem opogumil in ga prosil, da bi bil gost mojih Striparskih večerov v Mestni knjižnici Kranj ... in je privolil.

Kdo je Igor Kordej?

Kariero je začel že v 70. letih v revolucionarni skupini Novi kvadrat, njegov nadaljnji življenjepis se bere kot blitzkrieg: s stripi se je najprej kot blisk razširil po vsej Jugoslaviji, nato je osvojil Evropo in Južno Ameriko, nazadnje je padla še zadnja trdnjava, Severna Amerika, kjer je delal za prestižne založnike, kot so Marvel, Dark Horse in DC Comics. Njegov talent je razkošen, njegova produkcija je osupljiva, njegovi izrazni dometi so zavidljivi, njegovi stripi pokrivajo teme od prazgodovine prek srednjega veka do sodobnosti in prihodnosti. Ustvarjalec burnega življenjepisa in neizčrpne ustvarjalne energije je leta 2013 za svoje delo prejel najvišje francosko priznanje za kulturo – vitez reda umetnosti in književnosti (letos ga je na primer dobil pevec Bono Vox iz skupine U2).

Razstava stripov in ilustracij:
Igor Kordej
Kje: Mestna knjižnica Kranj
Kdaj: do 28. marca 2014