Hočemo vedeti vse – o vseh?

Kaj se skriva za željo SDS po referendumu, s katerim naj bi preprečili zapiranje arhivov Udbe?

Evropska desnica je zadnjih pet let vodila Evropo. Evropska ljudska stranka (EPP) je imela večino v Evropskem parlamentu. Imela je svojega predsednika Evropske komisije. Evropska desnica se je, sprva v navezi Merkel-Sarkozy, odločila za izredno agresiven odgovor na gospodarsko krizo. Tej politiki je v Sloveniji sledila tudi druga vlada Janeza Janše. EU je v zadnjih letih silila države, da so bremena krize z zasebnih finančnih institucij prenesla na ljudi. Zaradi tega so se, skorajda izključno na periferiji, države zlomile. Poleg Grčije, Španije in sprva Irske skorajda tudi Slovenija, ki se je za las, tudi zaradi spremembe političnega ozračja v EU v zadnjem letu, izognila prihodu trojke. Zdaj, po petih letih te politike, so pred nami nove evropske volitve. Pred EU so pomembna vprašanja: bančna unija, transparentnost finančnih transakcij, soočanje z davčnimi oazami. V stranki SDS pa bi radi v predvolilnem obdobju v Sloveniji govorili o komunizmu. Po 25 letih. Predlagajo referendum o noveli arhivskega zakona. Upravičeno?

Saga o arhivih

V Sloveniji gre za že znano zgodbo, ki se vedno znova ponavlja. Saga o dostopu do arhivov bivše »Udbe« se je dejansko začela leta 2005. Tedaj so namreč strokovnjaki, arhivisti, pripravili nov, sodoben zakon. Kot se spominja dr. Vladimir Žumer, tedanji predsednik komisije za pripravo zakona in dolgoletni direktor Arhiva Slovenije v letih od 1993 do 2004, je bil njihov namen enostaven. Želeli so odpreti večino arhivov, ki so nastali pred letom 1990. Za funkcionarje bivšega režima naj ne bi obstajale nobene izjeme, pri preostalih državljanih pa so nameravali prekriti njihove občutljive osebne podatke: »Gre namreč za ustavno kategorijo, saj nima nihče pravice brskati po moji kazenski evidenci, ne sme ga zanimati, kakšne prekrške sem imel in kakšno je bilo moje zdravstveno stanje,« našteva Žumer.

Zakon je bil strokovno usklajen, a ko so ga leta 2005 poslali še v vladno usklajevanje in naprej v parlament, je intervenirala koalicija Janeza Janše. Tedanji pravosodni minister Lovro Šturm, danes predsednik Odbora za pravosodje pri Strokovnem svetu SDS, je kar sam spremenil enega od najpomembnejših členov, ki od tedaj povzroča glavobol vsem direktorjem Arhiva Slovenije: »Šturm je naš 65. člen zakona obrnil na glavo. Člen je spremenil tako, da so po novem vsi občutljivi osebni podatki v zelo širokem spektru postali dostopni javnosti, vse do pravosodnih spisov, recimo skrbniških in zapuščinskih zadev. Nedostopna pa so postala vsa gradiva, zbrana s kršitvijo človekovih pravic. Kar je absurdno, saj so mnoga izmed teh gradiv dotlej že bila javna, v skladu z novo zakonodajo pa bi morala postati nedostopna,« pravi.

Čeprav v stranki SDS danes zbirajo podpise za referendum o noveli arhivskega zakona pod sloganom »Proti zapiranju arhivov Udbe«, pa v tej stranki, ko so imeli priložnost in so bili na oblasti, arhivov bivše Službe državne varnosti (SDV) niso odprli. Prav nasprotno. Tedanja vlada je rada govorila o ščitenju zločinov bivšega režima in iskala zarotniške zgodbe za dokumente, ki so bili tedaj še nedostopni in shranjeni v prostorih obveščevalne službe (Sova). In čeprav je tudi v novem, »Šturmovem« 65. členu iz leta 2006 pisalo, da so dokumenti bivše Udbe dostopni »brez omejitev«, razen arhivskega gradiva, »ki vsebuje občutljive osebne podatke, ki so bili pridobljeni s kršenjem človekovih pravic in temeljnih svoboščin ...«, pa je Janševa vlada že naslednje leto arhive bivše Udbe, zaklenjene v prostorih Sove, zaprla s pomočjo vladne uredbe.

SDS zapre arhive

To so storili celo v nasprotju z lastnim zakonom. V »njihovem« arhivskem zakonu, sprejetem leta 2006, zadržkov nacionalne varnosti namreč ni; te so v SDS v prvi referendumski kampanji celo enačili s ščitenjem interesov bivših komunistov. Kljub temu je 6. junija 2007 Janša podpisal uredbo o izročanju gradiva iz arhiva nekdanje Službe državne varnosti, v kateri piše, da »Arhiv Republike Slovenije zagotovi, če je potrebno iz razlogov nacionalne varnosti, in na predlog direktorja agencije (Sove, op. a.), posebno varovanje in dostopnost predanega gradiva ...«. Na tej podlagi sta nato leta 2008 direktor Arhiva Slovenije Matevž Košir in direktor Sove Andrej Rupnik, ki ju je imenovala tedanja Janševa vlada, podpisala poseben sporazum. V njem sta okrog 170 obveščevalnih zadev zaprla za javnost, nekatere celo do leta 2044 oziroma več kot 80 let od nastanka. Medtem so predstavniki koalicije javno izpostavljali potrebo po razkrivanju zločinov nekdanje Udbe.

Zakaj takšna dvoličnost? Matevž Košir nam je dejal, da je šlo za različne interpretacije, kako stare so dejansko določene zadeve: »Določene zadeve še niso bile zaprte pred letom 90. In če niso bile zaprte, če so bile obveščevalno aktivne, tudi celota ni bila zaprta. Nam se je zdelo, da se še zmeraj gibljemo znotraj zakonskega okvira,« nam je dejal. A da je možno tudi bolj transparentno delo, je postalo jasno šele v nadaljevanju. Ironija je, da je kljub poplavi izrečenih besed o nujnosti odpiranja arhivov SDV te v resnici odprla šele vlada Boruta Pahorja, ki je po prvem referendumu o arhivih Janševo uredbo prenehala uporabljati, novi direktor Arhiva Dragan Matić in tedanji namestnik direktorja Sove Stane Štemberger pa sta se leta 2011 dogovorila, da se oznake tajnosti odstranijo in fascikli – okrog 80 metrov – preselijo na lokacijo Arhiva Slovenije na vpogled javnosti. Šele Pahorjeva vlada je torej Janšev zakon o arhivih vzela zares.

Prva vlada Janeza Janše ni odprla arhivov, čeprav se je v javnosti za njih tako zavzeto borila, ampak je te zgolj izkoriščala zaradi političnih učinkov, trdi Matić: »Če bi bil Janša res tako vnet, bi upošteval ugotovitve Šturmove komisije, ki je tedaj javno ponavljala, da Sova še zmeraj razpolaga z dokumenti, ki bi jih morala predati Arhivu Slovenije že šest let prej. A tega ni naredil.« Podobno velja tudi danes. Referendumska pobuda stranke SDS, ki sedaj zbira podpise za zavrnitev novele arhivskega zakona, je nedvomno organizirana zaradi predvolilnega boja pred evropskimi volitvami, pred katerimi želi SDS mobilizirati svoje člane na podlagi udbovskih zgodb, kot pravi tudi predsednica NSi Ljudmila Novak. Da nasprotovanje zakonu nima niti nobene zveze z vprašanjem odpiranja arhivov Udbe, pa konec koncev dokazujejo tudi absurdi, v katere se zapletajo najglasnejši nasprotniki zakona in podporniki referenduma.

Novi poskus ministra Grilca

Kot pravi minister za kulturo Uroš Grilc, je tokratna novela zakona o arhivih, ki ji v SDS nasprotujejo, šla skozi parlament brez nasprotovanja SDS, v SDS niso glasovali proti zakonu, niti niso nasprotovali uvedbi anonimizacije, ki jo sedaj problematizirajo. V tej stranki danes referendumsko kampanjo proti uveljavitvi zakona gradijo na podlagi teze, da novi zakon glede varovanih osebnih podatkov izenačuje »žrtve« in »rablje«, češ da bodo imeli odslej tudi funkcionarji bivšega režima pravico do nedotakljivosti na primer glede spolnosti ali zdravstvenega stanja. Po drugi strani pa tudi sam Igor Omerza, drugopodpisani pod referendumsko pobudo, meni, da je v arhivih Udbe »težko najti osebne podatke funkcionarjev, ker Udba ni spremljala svojih lastnih funkcionarjev«, in da gre pri zakonu v tem delu bolj za »kozmetično zadevo, ki je pomembna zgolj simbolno«.

Razmeroma velike težave pri odzivu na referendumsko pobudo ima tudi Jože Dežman, ki ga je za direktorja Arhiva imenovala vlada Janeza Janše. Dežman je bil del delovne skupine, ki je zakon pripravljala. V zadnjem zapisu za Večer Dežman še vztraja, da gre pri borbi za arhive za boj preživelih titoistov, ki branijo svoje botre. »Ko se Igor Omerza z odkritjem teroristične mreže slovenske Udbe, ki postavlja bombe na avstrijskem Koroškem, približa republiškemu vrhu, se leta 2010 začne neverjetna zloraba pravne države. Sova nezakonito razglasi del arhiva politične policije za tajnega,« zapiše, očitno ne vedoč, da je to odločitev prvič sprejela vlada Janeza Janše. Za drugo- in tretjepodpisanega pod referendumsko pobudo, za Omerzo in Romana Leljaka, je po novem daleč večji problem predlagana anonimizacija, ki naj bi podaljšala roke nedostopnosti. A kot opozarja minister Grilc, so to v zakon zapisali prav na Leljakov predlog, ki jo je predlagal decembra lani na javni predstavitvi mnenj v parlamentarnem odboru za kulturo.

Po ekonomski krizi v EU stranke evropske desnice, tudi SDS, bežijo od odgovornosti nazaj k svojemu najljubšemu hobiju: lovljenju komunistov 25 let prepozno.

Ravno primer anonimizacije kaže, kako kaotična in slaba je danes zakonodaja na tem področju. Posamezni direktorji Arhiva po letu 2006 namreč niso točno vedeli, kako naj si razlagajo »Šturmov« člen, po katerem je gradivo bivše SDV po eni strani »dostopno brez omejitev«, ni pa dostopno »gradivo«, ki »vsebuje občutljive osebne podatke« tistih, ki niso bili nosilci javnih funkcij. Ker ima lahko posamezna arhivska zadeva tudi po nekaj deset strani, bi morali zaradi enega osebnega podatka omejiti dostop do celotnega fascikla. Zato so improvizirali. Direktor Arhiva Košir je med letoma 2006 in 2011 vpeljal prakso, po kateri so določena gradiva, kot so poročila SDV, dostopna brez anonimizacije, če pa je šlo za osebne dosjeje, do katerih so dostopale tretje osebe, so dokumente anonimizirali. Nato je prišel Matić, ki je uvedel anonimizacijo za vse, nato Jože Dežman, ki je anonimizacijo za leto dni popolnoma opustil, nato pa je Dežman zaradi inšpekcijskega postopka, ki je bil uveden proti njemu, od januarja 2013 uvedel kar izločanje posameznih dokumentov iz gradiva.

Kolateralna škoda politizacije

Ta arhivski kaos in v nekaterih mesecih praktično neomejen dostop do arhivov SDV doslej nista prinesla posebnih »razkritij«, ki bi bile v javnem interesu. Razen nekaterih knjig publicista Igorja Omerze je bilo doslej arhivsko gradivo izkoriščeno predvsem za politične obračune. Potem ko so v SDS dokumentacijo iz arhiva manipulativno zlepili tako, da so očrnili bivšega predsednika države Danila Türka, je bil naslednji na vrsti Peter Jambrek, ko se je pred volitvami distanciral od SDS in podprl stranko Gregorja Viranta. Sledil mu je predsednik društva pisateljev Veno Taufer, ki se je uprl načrtom SDS o ukinitvi ministrstva za kulturo. Nato je prišel na vrsto poslanec Pozitivne Slovenije in bivši urednik Dela Mitja Meršol, ki naj bi kot dopisnik iz Londona dajal informacije SDV. V vseh omenjenih primerih so bili osebni podatki objavljeni, češ da gre za »nosilce javnih funkcij«, torej sodelavce bivše SDV. A je hitro postalo očitno, da so agentje SDV tistim, s katerimi so imeli stike, dajali vzdevke. Kar pa ne pomeni, da so bili ti v resnici agentje. Gre za še en absurd: po eni strani v SDS bivšo Udbo prikazujejo kot zločinsko organizacijo, po drugi strani pa izhajajo iz domneve, da so vsi dokumenti Udbe verodostojni.

Nemčija, svetovno znana po svojem Gauckovem inštitutu, kjer so z velikim trudom zlepili uničene arhive bivše nemške tajne policije Stasi, velja danes za zgled na področju dostopa do arhivov. Kot mnoge druge države pozna Nemčija več stopenj »odprtosti«. Najbolj so odprti arhivi za nekdanje zaposlene v nemški tajni policiji, o katerih lahko »žrtve« izvejo prav vse. Odprtost, ki v Nemčiji velja za agente Stasija, velja v Sloveniji za vse bivše javne delavce. V primerjavi z Nemčijo so v Sloveniji vsi bivši »nosilci javnih funkcij« izenačeni z agenti Udbe, vsa javnost pa ima pravico »žrtve«. Ta splošna kriminalizacija in politizacija arhivov pa doslej nista škodili posameznikom, ampak doslej še najbolj slovenski manjšini v Avstriji. Znano je, da je avstrijska Koroška v slovenski arhiv poslala »skenerista«, ki je pred zadnjo uvedbo anonimizacije fotokopiral arhivsko gradivo in iskal imena pripadnikov slovenske manjšine. Odprtje arhivov, kot je nedavno poudaril tudi dr. Valentin Sima, predsednik Slovenskega znanstvenega inštituta v Celovcu, avstrijska desnica danes izkorišča z namenom opravičevanja bivših dejanj avstrijskih nacionalistov, da bi bili ti videti žrtve »komunističnega terorja«.

To sicer še ni vsa škoda, ki utegne Slovenijo prizadeti zaradi politizacije arhivov. Še danes v prostorih Sove hranijo 3,3 tekočega metra dokumentov, ki bi jih morali po zakonu predati javnosti, in še 8,2 metra publikacij in knjižic nekdanje SDV. V tem primeru gre za t. i. zunanjo problematiko oziroma arhiv obveščevalnega dela bivše SDV, ki se nanaša na tujino ali tuje diplomate v Sloveniji. Dve obveščevalni zadevi naj bi bili še posebej občutljivi. Po eni strani naj bi šlo za dokumentacijo o tem, kako se je Slovenija pogajala o meji z Italijo (Osimski sporazumi) in katere razkritje bi lahko škodovalo slovenski manjšini v Italiji. Poleg tega naj bi bili v arhivu še vedno podatki, povezani z varnostjo krške nuklearke. Te naj bi javnosti predali še letos. Slovenija je pač edina država na svetu, ki pri dostopanju do arhivov pred letom 1990 ne pozna državnega interesa oziroma nima varovalke, na podlagi katere bi o objavi nekega gradiva odločal parlament ali vlada. Tudi novi minister Uroš Grilc si tega ni upal spremeniti.

Najljubši hobi

Stranke SDS – kljub kolateralni škodi, ki jo s tem povzroča – arhivi dejansko ne zanimajo. Ne gre ji za zaprte ali odprte arhive, ampak to razpravo izkorišča izključno za svojo politično platformo. Temu se pred evropskimi volitvami pridružuje vsa evropska desnica, ki namerava v Dublinu čez teden dni na kongresu Evropske ljudske stranke (EPP) ponoviti zahtevo po lustraciji v bivših postkomunističnih državah. Dejansko pa je seveda evropska desnica v zadnjem mandatu imela večino v institucijah EU in je odgovorna za stanje, v katerem je danes Evropa. Verjetno je prav to razlog, zaradi katerega pred temi volitvami mnogi desni politiki bežijo od odgovornosti nazaj k svojemu najljubšemu hobiju, lovljenju komunistov 25 let prepozno. To je tudi resnični motiv za še eno referendumsko pobudo na temo arhivov.