Kdo je nor? In kdo je za orgije?

Še veljavni zakon o arhivih ni odprl le arhivov bivše Udbe, ampak tudi arhive bivših pravosodnih organov, kot so policija, sodišča, tožilstva ali zapori. Naj to ponazorimo s primerom sodbe, ki jo je danes mogoče dobiti in tudi objaviti. Čeprav bi lahko imena in priimke objavili, saj so bili omenjeni kulturni delavci med drugim tudi nosilci javnih funkcij, tega nismo storili. Za primerjavo: V Nemčiji bi denimo takšen dokument postal javen okoli leta 2040.

Tudi v gradivu SDV, ki je še ohranjeno, so zbrani podatki o prisluhih, recimo v cerkvenih objektih ali v spalnicah. Pogosto so navedeni partnerji, spolne prakse, spolne posebnosti, čas in okoliščine, v katerih so se spolne aktivnosti dogajale. Omenjeni pa so tudi zdravstveni podatki, kot so diagnoze, podrobnosti o poteku bolezni, obravnave v psihiatričnih ustanovah, intimnih odnosih med družinskimi člani, sorodniki, prijatelji. Danes v Arhivu Slovenije dostop do teh podatkov dopuščajo vsakomur, ki podpiše izjavo, da podatkov ne bo zlorabljal.

Zaradi izredno liberalne ureditve v še veljavnem slovenskem zakonu svojega arhiva Arhivu Slovenije ne želi predati recimo ljubljanska psihiatrična klinika. V skladu z zakonom bi morala klinika predati vse gradivo o posameznikih deset let po njihovi smrti. A v kliniki trdijo, da bi lahko bili učinki morebitnega razkritja tovrstnih občutljivih osebnih podatkov o zdravstvenem stanju neprijetni tudi za dve ali več generacij družinskih članov. Za zdaj vztrajajo na stališču, da podatke potrebujejo v kliniki in ne v Arhivu Slovenije za primere, ko se pojavi pacient, ki je že bil obravnavan v ranem otroštvu, kar pa bi jim omogočala šele novela zakona o arhivih, o kateri pa SDS sedaj zahteva referendum.