Igor Štiks

»Slovenske vstaje so vsem v velik navdih.«

Igor Štiks je pisatelj, po izobrazbi politolog, najprej pa aktivist. Z družino se je pri 15 letih iz Sarajeva moral preseliti v Zagreb. Najprej je bil literarni kritik. Nato je napisal prvo knjigo Dvorec v Romanji, dobil nagrado in odšel študirat filozofijo v Pariz. Spet je končal knjigo, tokrat Elijev stol, dobil nagrado, postal prevajan avtor po vsej Evropi, in odšel študirat v Chicago. Sledil je Edinbourgh in razpetost med Sarajevom, Zagrebom in danes še Beogradom. S hrvaškim filozofom Srećkom Horvatom sta zadnja leta redno organizirala festival Subversive v Zagrebu, že leta 2010 pa napisala esej Pravica do upora – uvod v anatomijo državljanske nepokorščine. Je eden glavnih levičarskih mislecev na področju bivše Jugoslavije. Upor v Bosni in Hercegovini je spremljal iz Sarajeva, svojega rojstnega mesta.

Že več kot štirinajst dni državljani po vsej Bosni in Hercegovini protestirajo in pripravljajo plenume ter skušajo tako pritisniti na oblast oziroma jo prisiliti, da bi začela opravljati svoje delo. To, kar se dogaja, nekateri razglašajo za pravi čudež. V Sarajevu ste bili na protestih, udeležili ste se plenumov, ves čas ste v stiku z ljudmi v Tuzli in v nekaterih drugih mestih. Lahko poskusite pojasniti, kaj se dogaja v Bosni in koliko bi to, kar se dogaja, dejansko utegnilo spremeniti tukajšnjo stvarnost?

Menim, da ti protesti pomenijo spremembo paradigme, politične in tudi družbene, ne samo v BiH, ampak v vsej regiji, to pa bo pomembna lekcija za druge države v Evropi. Protesti so izključno posledica kapitalistične tranzicije v BiH. Prinesli so zelo izvirno obliko samoorganiziranja – državljanske skupščine ali plenume. Ko rečem izvirna oblika, mislim nekaj, česar ne vidimo niti v tako imenovanih razvitih evropskih državah. Gre za model, kakršnega so na primer uporabili v mehiški pokrajini Oaxaca leta 2006 ali med zapatističnimi vstajami, na protestih od Wall Streeta do Taksima pa se ta model ni pojavil na tak način. Čeprav so na Wall Streetu in na trgu Sintagma v Atenah imeli »odprti mikrofon«, so šli ljudje v Bosni še precej dlje. Državljani so se sami odločili pripraviti plenume, skupščine, na katerih so neposredno oblikovali zahteve in tako skušajo vplivati na izvršno oblast in sočasno pravzaprav delovati na širši socialni ravni. Ti protesti potekajo v BiH, državi, kjer se kaj takega po mnenju tistih, ki so leta 1995 sklenili mirovni sporazum, ne bi smelo nikoli zgoditi. Državljanom naj bi onemogočili neposreden dostop do javnega in političnega, za pacificiranje razmer pa naj bi poskrbeli politične elite in civilni sektor, ki je bil v glavnem odvisen od tujih donacij.

Kako se torej v takšni družbi porodi upor, ki pripelje do ustanavljanja plenumov?

No, to je nekakšen manjši čudež, ki ga nihče od nas, celo nihče od nas, ki zagovarjamo neposredno demokracijo, ni mogel predvideti. Lahko poskušamo pojasniti razmere s tem, da so zamisli, ki so se razvijale med študentsko zasedbo v Zagrebu, ob vstajah v Ljubljani in v Beogradu, prodrle tudi v BiH. Lahko razmišljamo, da so nekateri ljudje izpopolnili modele, s katerimi so doslej eksperimentirale le manjše skupine, recimo študentska populacija. Lahko rečemo, da je bilo v nekem trenutku mogoče ponuditi emancipatorni model, ki se je povezal s konkretnim dogajanjem v BiH – konkretno s tuzelskimi protesti –, pri čemer je velika večina državljanov doumela, da je prav plenum oblika konstruktivnega političnega organiziranja in instrument, s katerim je mogoče oblikovati nov politični subjekt. Tuzelski plenum je avantgarda vseh plenumov v BiH, tlakoval je pot vsem drugim, ki so sledili, saj je ponudil model, ki je omogočil to paradigmatsko spremembo v BiH, hkrati pa je tudi politični instrument, ki ga je mogoče uporabiti kjerkoli in kadarkoli.

Ljudem je popolnoma jasno, da danes Srbi pravzaprav izkoriščajo Srbe, Hrvati Hrvate, Bošnjaki Bošnjake in da so v tem smislu vladajoče kaste kjerkoli popolnoma enake.

Kolikšna je lahko dejanska moč plenumov? Je mogoče tako zagotoviti resne spremembe v vsakodnevnem življenju državljanov? Kaj se pravzaprav zares lahko doseže z njimi?

Vprašanje učinkovitosti je seveda odprto. Popolnoma jasno je, da se politične institucije, pa tudi politična kasta v tej ali v katerikoli drugi državi ne bodo zlahka odrekle posebnim pravicam. Lahko pa bi rekli, da je plenum prvo zmago dosegel na gramscijevski kulturnohegemonski fronti. Danes o plenumih vsi govorijo kot o nečem najbolj vsakdanjem, vsi izrekajo mnenja o njih, o tem, ali si na njih sodeloval ali ne, ali podpiraš plenumske sklepe ali ne, in to je bliskovita sprememba, ki zbuja upanje. Predstavljajte si torej državo, v kateri si 20 let resno prizadevajo za etnonacionalno razdeljenost – to resno prizadevanje ima razpon od nacionalistične propagande do množičnega prelivanja krvi –, potem pa v tej državi nastane subjekt, ki z enim zamahom pomete s tem in zatrdi, da je bistven družbeni in gospodarski položaj, ta pa je za vse enak, in s tem dejanjem pravzaprav znova združi Bosno.

Po prvem plenumu, ki sem se ga udeležil, sem si sam pri sebi rekel, da moram preveriti vse svoje teoretske postavke, in ugotovil sem, da je vse, kar sem mislil, da vem, naenkrat postalo vprašljivo.

Zanimivo je, da nam teorija pomaga razumeti stvari, vendar z njo ne moremo pojasniti prav vsega, ne moremo pojasniti dejavnika spontanosti, kvalitativnega teoretskega in političnega preskoka, ki smo ga zaznali v tem, kar so govorili ljudje na plenumu. In kaj so govorili ti ljudje? Govorili so, da zelo dobro vedo, v čem je težava. Govorili so – na cesti in na plenumu –, da zelo dobro vedo, da od ustave, zastav ali simbolov ni mogoče živeti, živi se od tega, ali imate kaj dati v usta ali ne, ali lahko otrokom in sebi zagotovite človeka vredno življenje, ali otrokom lahko omogočite, da postanejo, kar si želijo.

Ta plenum je seveda imel tudi komponento, ki je vedno prisotna pri »odprtem mikrofonu«, to pa je nekakšna kolektivna terapija. Toda to je kolektivna terapija, ki v resnici osvobaja in vrača ljudem voljo do življenja. Vsi govorci na plenumu so pravzaprav govorili o isti stvari – o tem, kako so ponižani, da je njihova prihodnost uničena, da so tako obubožani, da iz svojega položaja ne vidijo več izhoda. Številni so govorili, da so razmišljali o samomoru, da bi ubili sebe in vso družino. S tem, ko so stopili v javnost, so si povrnili dostojanstvo, in tega ne bodo pozabili.

In to se je zgodilo v državi, v kateri je še do včeraj oziroma še pred približno 20 dnevi vladala popolna apatija, vsaj zdelo se je tako. Nenadoma se je začelo množično prebujanje iz tega globokega spanca. Kako to pojasniti?

Filozofi govorijo o dogodku z veliko začetnico, fantazirajo o komunah, multitudah, iščejo različne utemeljitve, s katerimi naj bi potrdili svoje teorije. Z marsikatero od njih se strinjam tudi sam. Potem pa se zgodi nekaj, česar zagotovo ni mogel predvideti nihče, še najmanj na tem dvojnem obrobju Evrope. BiH ni le na južnem obrobju Evrope, tako kot so Slovenija, Hrvaška, Srbija, Grčija itd., ampak je tudi na obrobju vseh naštetih držav, BiH je država, ki je sama še dodatno fragmentirana.

Po mojem je ključni dejavnik spoznanje številnih ljudi, da je vojna tu izbruhnila izključno zato, ker so hoteli to ozemlje razdeliti in so si prizadevali, da bi se do naravnih virov na njem dokopala in jih potem izkoriščala naša lastna – to je mišljeno etnonacionalno – populacija. Ljudem je popolnoma jasno, da danes Srbi pravzaprav izkoriščajo Srbe, Hrvati Hrvate, Bošnjaki Bošnjake in da so v tem smislu vladajoče kaste kjerkoli popolnoma enake. Če torej te kaste niso razdeljene in med njimi pravzaprav ni bistvenih razlik, zakaj bi bili razdeljeni vsi drugi? To dojemanje se je, tako mislim, počasi razširilo po vsej družbi. Pravi sovražnik je tisti, ki te izkorišča, tisti, ki od tebe jemlje denar za »zaščito«, ki ti obljublja, da te bo varoval pred drugim, hkrati pa mora nenehno ustvarjati grožnjo, ki naj bi jo ta drugi pomenil, da bi mu ti plačeval za zaščito. To, kar počnejo bosansko-hercegovske elite, je pravzaprav reketiranje. Ljudje so se preprosto odločili, da bodo nehali plačevati za »zaščito«, zato smo se zdaj znašli v položaju, ki je odprt, za katerega ne vemo, kako se bo razvil, v katerem so mogoče različne konfrontacije, vemo pa, da ljudje ne bodo zlahka pozabili tega, kar so dosegli, torej prostora svobode za samoorganiziranje, kjer nastajata nova kolektivna zavest in solidarnost.

BiH je še vedno polprotektorat, v katerem je mednarodna skupnost zelo prisotna, a zdi se, da je zdaj kar precej zmedena ob vsem, kar se dogaja. Kaj in ali sploh kaj pričakovati od nje v sedanjih razmerah, kaj bi sploh lahko napravila in kaj bi bilo prav, da naredi?

Mednarodna skupnost je v BiH navzoča že več kot 20 let, toda razen stabilnosti, ki jo je vzpostavila, kot si je zastavila, ni zagotovila kaj dosti drugega. Ljudje so pričakovali, da bo mednarodna skupnost, ker gre za polprotektorat, pripravila ukrepe, s katerimi naj bi se življenje bosansko-hercegovskih državljanov izboljšalo, da bo omejila vpliv elit, da bo resnično ponudila gospodarsko pomoč, pomoč pri obnovi in razvoju države. A se ni zgodilo nič od tega.

Tudi sami smo videli, da so bili vsi zmedeni zaradi dogajanja in da še vedno ne vedo, kako se odzvati nanj. Nekateri vidijo v tem priložnost, da mednarodna skupnost v resnici pritisne na krajevne voditelje, da jih prisili v spremembe. Drugi menijo, da bi bilo treba počakati in da mednarodna skupnost nikakor ne bi smela podpreti teh procesov, da ne bi bilo videti, kot da se spet vmešava. To je v precejšnjem nasprotju z razmerami v Ukrajini, kjer so se EU in ZDA dokaj dejavno vključile v dogajanje, se odločile za eno od strani in podpirajo eno izmed strani, udeleženih v spopadih. Seveda bi težko pričakovali, da bo EU poveličevala plenume. Česa takega si prav gotovo ne želijo v Londonu, Bruslju, Madridu ali drugod po Evropi. Tudi glede tega je imel Srećko Horvat prav, ko je govoril, naj si predstavljamo, kako bi bilo videti, če bi na londonskem plenumu odstavili župana, naj si predstavljamo, da bi pariški plenum zrušil regionalno vlado. To bi bila seveda revolucija. Česa takega v resnici ne smejo dovoliti. Tako poteka nekoliko hinavski diskurz, v katerem se podpirajo demokratizacija in demokratični procesi v BiH, hkrati pa se seveda ne hvali način organiziranja državljanov, ki prav gotovo – tudi to je treba reči – sodi med emancipatorne napredne prakse, socialne zahteve državljanov pa so – čeprav niso tako artikulirane – izraz želje, da se stopi na prste neoliberalnemu kapitalizmu v najrazličnejših oblikah, v katerih se pojavlja v tem delu Evrope.

Zelo težko je ljudi pozivati na boj, ki bo morda trajal vse življenje, ne da bi prinesel zmago. A prav v tem se skriva bistvo aktivizma in boja za oblikovanje v resnici boljšega sveta.

Oktobra letos bi morale biti v BiH volitve. Na listah starih strank bodo spet isti ljudje kot doslej. Ne vemo, ali se bodo plenumi lahko obdržali do takrat. In kaj bomo potem oktobra?

Po mojem je pomembno, da so ljudje dojeli, da so volitve samo ena od oblik razmeroma demokratičnega izražanja mnenja, in da se mora ne glede na volitve njihovo gibanje v različnih oblikah od protesta do plenumov nadaljevati. Imeli bomo iste stranke v istem volilnem sistemu, ki je zastavljen tako, da te stranke zmagujejo, in nemara poleg tega nekaj alternativnih skupin, ki jim bo na lokalni ravni morda uspelo spraviti na oblast nekaj ljudi, ki so pod vplivom sedanjih dogodkov. Popolnoma jasno pa je, da je nemogoče pričakovati bistveno spremembo znotraj tega in takšnega volilnega sistema. Vendarle so spremembe tu, in spet se vračam k spremembi družbene paradigme, k premagovanju strahu, vstopu državljanov v javni prostor, pripravljenosti na boj ... Ta družbena sprememba bo morala sčasoma spodbuditi tudi pomembno politično spremembo. V tem je upanje za prihodnost BiH. Pa ne samo BiH, ampak tudi drugih držav.

Omenili ste strah. Ta strah je mogoče občutiti tudi na plenumih, na protestih ... Strah je v tej družbi prisoten vsepovsod. Zdi se, čeprav v resnici ne živimo v posebej represivni ureditvi, da obvladuje našo družbo. Od kod ves ta strah?

Seveda se moramo v zvezi s tem vrniti k vojni in spominom na množico žrtev ter močan občutek državljanov, da se ti življenje lahko v hipu postavi na glavo, da jim ljudje, ki so pripravljeni izvajati nasilje, spet lahko uničijo življenje, in da je še vedno zelo veliko takšnih, ki bi bili sposobni uporabiti te instrumente. V Sarajevu marsikdo pravi: »Samo da se ne strelja.« To pomeni, da z nami lahko počnejo karkoli, »samo da se ne strelja«. No, to se je zdaj spremenilo. Februar 2014 je nov datum v zgodovini te države, s katerim se začenja drugačno štetje. In drugačen odnos do preteklosti. Do zdaj je bil ta odločujoči dejavnik vojna, predvsem leto 1992, v Sarajevu pa obleganje mesta. Ob teh zadnjih dogodkih se zdi, kot da so državljani sami potisnili državo tja, kjer hočejo, da bi bila, da torej ne bi bila samo postkonfliktna krhka država pod mednarodnim protektoratom, ampak bi bila v resnici sodobna, napredna, socialna, sekularna država.

Seveda ne smemo biti naivni in misliti, da tisti, ki so vložili 20 let v to, da bi iz te države napravili retrogradno, razdeljeno, socialno hierarhizirano državo zadolženih sužnjev, ne bodo odgovorili s sredstvi, ki so jim na voljo. Upam, da so dojeli, da se je spremenilo nekaj temeljnega in da stari instrumenti vladanja ne delujejo več, torej na družbo ne bodo mogli več imeti takšnega vpliva, kot so ga imeli do zdaj. To pa je, pogojno rečeno, revolucionarna sprememba.

Seveda ne smemo biti naivni in misliti, da tisti, ki so vložili 20 let v to, da bi iz te države napravili retrogradno, razdeljeno, socialno hierarhizirano državo zadolženih sužnjev, ne bodo odgovorili.

Vidite povezavo z nedavnim dogajanjem v Sloveniji, Turčiji in nasploh v regiji, z vsemi protesti in vstajami, ki so to regijo kar precej pretresli?

Slovenske vstaje so bile vsem v velik navdih. Šlo je za prodor radikalnosti v državi, ki smo jo vsi imeli za zgled tega, kako se postaviti po robu globalnemu kapitalu, potem pa smo videli, kako lahko pred našimi očmi globalni kapital zelo hitro uniči napredno, socialno uravnoteženo državo. Po vstajah Slovenija zbuja upanje, prav tako Grčija, da je mogoče oblikovati močna družbena gibanja in hkrati zagotoviti tudi neke vrste institucionalno delovanje. Gre torej za povezovanje gibanja s platformami, pobudami in, zakaj pa ne, strankami, deloma po zgledu grške Sirize, kar bi bil lahko začasen ukrep, dokler se socialne razmere nekoliko ne izboljšajo, da bi se lahko gradilo naprej.

Razlika med Slovenijo in Bosno je v tem, da je v Sloveniji obstajala razvita teoretska in intelektualna scena, ki je zelo temeljito spremljala razvoj levih gibanj po svetu. V BiH nismo imeli nič podobnega, pa vendar smo tu doživeli še radikalnejši preskok, še občutnejšo kvalitativno spremembo. In medtem ko v Mariboru eksperimentirajo z neposredno demokracijo v mestnih skupnostih, smo jo tukaj dobili na ravni mest in kantonov. Seveda je zelo pomembno, da se učimo drug od drugega, pomembno bi bilo tudi, da bi kvalitativno spremembo, ki se je zgodila v BiH, hkrati sprejeli v Sloveniji, Hrvaški in Srbiji. Ni nujnih stopenj razvoja, ki bi jih morali doživeti, kadar potekajo socialni boji. Je samo raba koristnih instrumentov v položaju, v katerem si se znašel, in trdno sem prepričan, da se bo to, kar se je po svoje razvilo v BiH, zelo hitro uveljavilo tudi drugod v regiji in Evropi. Upam, da je to uvod v neko novo razumevanje demokracije, ki bo veliko bolj demokratična, če uporabim ta izraz, kot volilna, parlamentarna, ki jo imamo zdaj.

Zelo ste optimistični, ko govorite o sedanjem dogajanju in o vsem, kar naj bi sledilo. Kaj pa če bo vse propadlo? Kakšno rešitev potem vidite za BiH?

Moj optimizem ne pomeni, da se ne zavedam vseh tveganj, ki jih prinaša ta položaj, da se ne zavedam, da je vsa Evropa na udaru reakcionarne desnice, kar se bo kmalu pokazalo na evropskih volitvah, in da so odzivi na to iskreno prizadevanje za družbenoekonomske spremembe lahko zelo grobi. Novejša zgodovina Latinske Amerike nas uči, kaj se zgodi s poskusi, da bi se zamajal svetovni kapitalizem, hkrati pa nam ponuja prakse, ki bi jih morali uporabiti tudi mi, da bi se mu postavili po robu. To bo dolgotrajen boj. Menim, da bomo sadove tega, kar se zdaj dogaja v BiH, želi šele čez pet do deset let. Če bomo politično preživeli in če bomo ohranili borbenega duha. Zelo težko je ljudi pozivati na boj, ki bo morda trajal vse življenje, ne da bi prinesel zmago. A prav v tem se skriva bistvo aktivizma in boja za oblikovanje v resnici boljšega sveta – boja, boja, pa čeprav morda brez zmage. Tisti, ki je pripravljen nanj, se bo vključil in prepričan sem, da bo njegovo življenje veliko bogatejše od življenja onega, ki se bo uklonil sistemu in se odločil, da ostane njegov suženj.