Nov svetovni red?

Posebnost sodobnega časa v primerjavi s preteklostjo je, da z nekaj izjemami ni več vojn med državami in med velikimi silami

Nekaj novega je pod soncem. Ko govorimo o vojni in imperialističnih načelih, geopolitično lahko govorimo o neznanem teritoriju. Ko pogledamo okrog sebe, vidimo svet na točki vrelišča. Od Ukrajine do Sirije, Južnega Sudana do Tajske, Libije do Bosne, Turčije do Venezuele se širijo protesti državljanov. Enotnost držav, velikih in majhnih, starih in novih, je pod vprašajem. Vse več je državljanskih vojn, nasilja in različnih krvavih bojev. V številnih primerih so vpletene tuje države, moč oblasti se v vseh primerih zmanjšuje. Na podlagi teh ugotovitev Tom Engelhardt na spletni strani TomDispatch sprašuje, kje natančno je zdaj moč na našem planetu.

Imamo seveda edino preostalo super silo, ki zgublja moč in v tem stoletju vedno znova uporablja svojo vojsko na globalni ravni agresivno in rušilno. Kljub temu ji ni uspelo okrepiti imperialističnega sistema in vzpostaviti reda iz časa po koncu druge svetovne vojne. Prav tako ji ni uspelo organizirati novega globalnega sistema za novo stoletje. Kjer koli je uporabila svojo vojsko, je na lokalni ali regionalni ravni povzročila kaos.

Zdaj je tudi njen politični sistem postal velikanski in okoren, volitve so zasenčili ogromni zneski denarja od 1 odstotka najbolj premožnih, njen sistem vladanja je vidno zmeden, če ne nefunkcionalen. Njeni bogataši so vse bolj bogati, revni pa vedno bolj revni, srednji razred pa izginja. Zavezniki in sovražniki po svetu se vse manj ozirajo na njene želje, pogosto brez resnih sankcij. ZDA imajo klasično podobo velesile v zatonu, a kljub temu ni vidne grožnje, da bi izgubile status edine imperialne sile na planetu, piše Engelhardt.

Ruski predsednik Vladimir Putin s svojimi potezami daje videz, da je njegova država velika sila, v resnici pa je majava država, ki se v Ukrajini bori proti zgodovini in proti svojima nasprotnikoma iz hladne vojne ZDA in EU. EU je gospodarska sila, a nikakor velika sila. Kitajska je vsekakor sovražnik, ki si ga je izbral tako Washington kot ameriška javnost. Je vidno sila, ki se krepi in vlaga vedno več denarja v širitev svoje vojske. Ta še ni vpletena v noben spopad, gospodarski in okoljski problemi Kitajske so dovolj veliki, da je ob upoštevanju potreb po hrani in energiji težko verjeti, da bo v prihodnosti postala imperialna sila.

Kitajsko vodstvo, kljub agresivnosti na območju Pacifika, jasno ne kaže imperialističnih teženj. Nekaj časa je veljalo, da bo skupina držav, ki so se poimenovale BRICS (Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska, Južna Afrika), nekateri so dodali še Turčijo, postala nova sila prihodnjega multipolarnega planeta. Iz tega ni nič. ZDA tako ostajajo edina imperialna sila.

Druga posebnost sodobnega časa v primerjavi s preteklostjo je, da z nekaj izjemami ni več vojn med državami in med velikimi silami. Če je to nov svetovni red, ne vemo, kam gremo in kaj nas čaka, ker planet sam zaradi podnebnih sprememb drvi v neznano.