Prihodnost Slovenije

Po pričakovanjih se Janez Janša v nacionalkini oddaji Tarča prejšnji teden ni prikazal. Vabilo je gladko zignoriral, kar ni čudno, saj ga je od sodelovanja gotovo odvrnil že naslov Bremena Janeza Janše. Potem ko so teden prej na istem mestu nanizali bremena Zorana Jankovića, ki mu je treba čestitati vsaj za pogum, da je prišel v studio in mu nasmešek ves čas snemanja ni uplahnil za več kot nekaj sekund, je Janša izpadel totalna reva. Oziroma kot nekdo, ki je nad vsem, kot verjetno doživlja samega sebe.

V nasprotju z njim pa se na televiziji rad vidi Igor Pirkovič, sicer urednik oddaje Tednik, ki se kot voditelj Polnočnega kluba zlepa ne preda, čeprav mu je že zdavnaj zmanjkalo gledljivih idej. Naslov Prihodnost Slovenije je bil prepompozen za to, kar smo videli v dobri uri oddaje sredi noči prejšnji petek. Pirkovič se je tokrat spravil na mlade talente ter ob sebe posadil nogometaša, matematika, glasbenico in vsestransko umetnico. Ker so bili vsi še zelo mladoletni, so nad njimi bdeli starši, trener in psiholog, ki so sedeli na dvignjenem podiju ob strani.

Pirkovič seveda ne bi bil Pirkovič, če ne bi kot po navadi svojih gostov prisilil v nastop, rekši »jaz bi rad nekaj videl, to je televizija«. V njegovem tokratnem polnočnem Pokaži, kaj znaš smo lahko prisluhnili recitiranju ruske in lastne poezije, igranju violončela in violine ob spremljavi odraslih na klavirju, mali fuzbaler pa je moral v studio priti tako, da je pridriblal žogo. Bizarni vrhunec oddaje je bil nastop – če temu lahko tako rečemo – četrtošolca, ki je svojo matematično nadarjenost prikazal s hitrostnim odštevanjem števil do 100.000 na računalniku.

Mali je minute in minute besno klikal številke, računal račun za računom, ostali pa so se temu tiho čudili. Še pianist, ki skrbi za zvočno kuliso, je obmolknil, da ga je moral voditelj na glas opomniti, naj nadaljuje z igranjem. In medtem ko se je genij »boril proti nekaterim računskim operacijam«, kakor je njegovo početje označil Pirkovič, smo se gledalci spraševali, komu in čemu je oddaja sploh namenjena.

Otroci sredi noči nimajo v studiu kaj iskati, a saj vemo, zadeva je posneta. Voditelj se je sicer trudil biti sproščen in duhovit, kakšne posebne nadarjenosti za pogovor z mladimi talenti pa ni pokazal. Spraševal jih je, ali jih zanimajo dnevna poročila in ali gledajo Odmeve, ter ugotavljal, da boljše, da ne. Mogoče sploh ne ve, da na nacionalki vsak dan pripravljajo poročila za osnovnošolce Infodrom.

No, tokrat mu vsaj nihče od gostov ni težil glede honorarja za nastop v oddaji ali povračila potnih stroškov. Kot dežurnega zagovornika slovenstva ga je večkrat na glas zaskrbelo predvsem to, da talenti ne bi zapustili Slovenije, da »le ne bi čez leta odšli čez Karavanke«. Mogoče je pozabil, da je tudi sam nekoč kot konzul delal v tujini, ali pa mu je to očitno samo škodilo.