7. 3. 2014 | Mladina 10 | Kultura
»Posvetitev« življenja
Razstava umetnika Janeza Janše govori o življenju, ki je tudi umetnost
Fotografija otvoritvenega performansa, ko je Janša med vrata postavil gole nosečnice.
© Nada Žgank
Leta 1977 sta se med vrata vhoda v galerijo postavila gola umetnika in, obrnjena drug proti drugemu, mirno čakala na občinstvo. Tam sta ostala tudi potem, ko se je kulturni dogodek že začel, in obiskovalcem ovirala vstop, saj so se morali čisto vsi, ki so želeli vstopiti, preriniti mimo njiju.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
7. 3. 2014 | Mladina 10 | Kultura
Fotografija otvoritvenega performansa, ko je Janša med vrata postavil gole nosečnice.
© Nada Žgank
Leta 1977 sta se med vrata vhoda v galerijo postavila gola umetnika in, obrnjena drug proti drugemu, mirno čakala na občinstvo. Tam sta ostala tudi potem, ko se je kulturni dogodek že začel, in obiskovalcem ovirala vstop, saj so se morali čisto vsi, ki so želeli vstopiti, preriniti mimo njiju.
Prav temu smo bili priča tudi na nedavni otvoritvi razstave Janeza Janše Življenje II [v nastajanju], kjer so se morali obiskovalci, če so si želeli ogledati razstavo, preriniti med pari golih nosečnic, nanizanih med vrati razstavnega prizorišča Mednarodnega grafičnega likovnega centra. Znani performans Imponderabilia Marine Abramović in Ulaya je tako po skoraj treh desetletjih zaživel v novi, samosvoji podobi, ki si jo je zamislil Janša.
Pravzaprav gre za Emila Hrvatina, umetnika, ki je v Ljubljano prišel študirat z Reke, se tu ustalil in se kasneje skupaj še z dvema umetnikoma preimenoval v Janeza Janšo. Skrbi za zavod Maska in je eden ključnih režiserjev in avtorjev pri nas. Kot performer in raziskovalec sodobnih umetnosti je v dolgoletni karieri poskrbel za številne odmevne predstave. Denimo Mi vsi smo Marlene Dietrich FOR in Kdo je naslednji?. Njegovo umetniško ustvarjanje zaznamujejo družbena kritičnost, interdisciplinarnost in nenehno preizpraševanje mesta umetnika v družbi.
Leta 2008 je začel razvijati projekt Življenje [v nastajanju]. Takrat je pripravil razstavo, ki je bila sestavljena iz performativnih točk. Pisna, fotografska in grafična navodila so občinstvo nagovarjala k aktivni udeležbi ter interakciji z umetniškim delom. Navodila so pokrivala različne situacije v življenju, ki jih je posameznik izpolnil kar tam, jih čustveno predelal skozi spomin ali pa jih naredil v neki vsakdanji situaciji. »Spomnite se svojega prvega poljuba. Poiščite osebo, s katero to želite ponovno podoživeti. Poljubite to osebo. Sedite in opazujte. Spomnite se svoje prve droge. Vzemite lepilo. Dajte ga v plastično vrečko. Večkrat vdihnite.«
Ta navodila so zdaj kot grafični listi razstavljena pri vhodu na tokratno razstavo. Večji del razstave pa so fotografije golih teles, postavljenih med vrati, ki so natisnjene v naravni velikosti in so delo Nade Žgank. Dokumentirala je ljudi iz Janševega delovnega in prijateljskega kroga, umetnike, ki imajo drugačen odnos do telesa, med njimi tudi nosečnice in matere, ki so se jim v igri na pragu pridružili njihovi otroci.
»Zanimivo bo videti, kdo bo v prihodnosti še hotel sodelovati pri projektu, če bo otroke postalo sram golote, če bodo projekt zapustili njihovi starši, to je nekaj, kar je prepuščeno življenju samemu in pa pogumu vpletenih posameznikov,« razmišlja Janša, ki pa na to nima vpliva, življenja pač ne more režirati. Spremembe se že dogajajo, Maks Soršak je medtem umrl in razstava je posvečena njemu, Teja Reba je vmes že drugič rodila.
Motiv vrat, ki se nenehoma pojavljajo skozi razstavo, je v umetnosti izredno zanimiv. Vrata so vedno točka vstopanja in izstopanja. Ker je serija fotografij večinoma narejena na pragu kulturnih ustanov, seveda odpira vprašanje, kakšno je življenje v kulturnih ustanovah, a Janša še raje zastavlja vprašanje, kakšno je življenje na točki, kjer se nikoli ne moremo zadržati, na hipni točki prehoda.
Razstavo bodo pospremila predavanja o procesu življenja v nastajanju. Aldo Milohnić bo razmišljal o umetnosti, ki ustvarja z zakonom (25. marca ob 18. uri), Bojana Kunst o prekarnem življenju (17. aprila ob 18. uri), Mladen Dolar pa bo za izhodišče imel zanimivo stališče, da obstajajo pomembnejše stvari od otroštva (22. aprila ob 18. uri).
Projekt spremlja mala knjiga umetnika, ki jo lahko najdemo v pritličju MGLC, razstavljeno v okviru razstave Made in China, ki jo sestavljajo cenovno ugodni multipli domačih umetnikov. V Janševi knjižici so poleg ilustriranih navodil prazne strani, ki jih lahko zapolnimo s sličicami izpolnjenih navodil, ki spremljajo album, ali pa jih naredimo sami. Odločitev o tem je prepuščena posamezniku.
Tako Janez Janša še dodatno podkrepi potrebo po tem, da bi morali na novo premisliti, kaj je življenje, na novo določiti pravice posameznikov in minimum, pod katerega posameznikovo življenje ne sme, ter na podlagi tega oblikovati družbo, ki bo vse to tudi omogočila. Če se sliši še tako idealistično, ali morda celo totalitaristično, današnja družba to potrebuje.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.