Mi odločamo!

Države iz naše širše regije, še posebej tiste, ki jih povezujejo primerljive zgodovinske izkušnje, se v kulturi spoprijemajo s podobnimi vprašanji. V zadnjih dvajsetih letih so se v vseh spremenili kultura, njeno občinstvo ter načini produkcije, predstavljanja, razširjanja in ohranjanja, niso pa se spreminjali načini, kako država za kulturo skrbi.

S sosedi smo si podobni po zastarelih pogledih na kulturo, nekaterim se zdi ta celo odvečna, predvsem pa vsi občutimo potrebo, da bi številne ravni kulturnega delovanja bolje povezovali in bi bile kulturne institucije bolj dinamične in odprte za umetnike in obiskovalce. Spremembe so nujne. In kot svetel primer pri uspešni vpeljavi vsaj nekaterih se vse bolj kaže Hrvaška. Zasluge za to ima tamkajšnja civilna družba.

»Neodvisna« kulturna scena je pri sosedih močna, povezana ter politično in aktivistično naravnana. Z javnim delovanjem in akcijami civilne kulturne organizacije pogosto uspešno spremenijo stvarnost, kakršno želita krojiti država in trg. V želji po medregijskem povezovanju, ki bi pripeljalo do novih možnosti za delovanje civilne družbe v kulturi, so v Zagrebu sredi februarja pripravili mednarodno konferenco Kultura, skupne dobrine in institucionalna inovacija.

Na konferenci, kjer smo spoznali tudi slovenske poglede na položaj nevladnikov v kulturi (predstavila jih je Asociacija, ki v našem prostoru najdejavneje združuje nevladne organizacije in samostojne ustvarjalce na področju kulture in umetnosti), se je takoj izkazalo, da v časih krize javne kulturne institucije vse bolj hirajo, številne organizacije civilne družbe pa so na robu preživetja. Najživahnejšega dela kulture sedanji model javnega financiranja v kulturi ni sposoben preživeti.

To je seveda problem. Večina kulture nastaja zunaj javnih institucij, v civilni družbi, ki kulturo sicer konzumira, a jo tudi ustvarja. Kulturni zavodi, društva in mreže ter posamezniki, ki se ukvarjajo s kulturo, ne živijo od plač, ki bi jih zagotovila država. Njihove galerije, gledališča in drugi prostori niso vzdrževani z javnim denarjem, čeprav v njih potekajo za javnost enako pomembni dogodki. Za davkoplačevalski denar se lahko potegujejo zgolj pri vsebinah, ki niso komercialno naravnane, za drugo pa morajo skrbeti sami.

Boj za drugačen način financiranja je bil dolg, trajal je vse od leta 2004. Kultura nova ni zamenjava za dosedanje javno financiranje, temveč dopolnilo tega.

Načinov, kako financati kulturo, je kljub vsemu več. V Sloveniji smo pred časom zaradi neustreznega razdeljevanja davkoplačevalskih sredstev izgubili Artservis, ključno informacijsko platformo, ki je vizualne umetnike obveščala o priložnostih za njihove prakse, skrbela za informacije o poslovanju in v nekem obdobju celo zagotavljala pravno varstvo samozaposlenim v kulturi. Kaj še bo iz istega razloga propadlo v naslednjih mesecih in letih, si ne upa napovedati nihče.

Zagreb je medtem bogatejši za Pogon – Zagrebački centar za nezavisnu kulturu i mlade, prvo institucijo, ki je mesto ni ustanovilo na lastno pest, temveč je nastala v sodelovanju z organizacijami neodvisne kulture. Zanj z roko v roki skrbita zveza društev Operacija Grad in mesto Zagreb, v proces odločanja pa so vključeni tudi uporabniki.

Z delom več samoustanovljenih in med seboj solidarnih kolektivov je nastala tudi pobuda za večjo udeležbo civilne družbe pri odločanju o razdeljevanju kulturne pogače. In po letih prizadevanj, pritiskov, lobiranja, akcij, pogovorov in svetovanja »neodvisnih« je hrvaško ministrstvo za javno upravo privolilo v Kulturo novo. Gre za novoustanovljeno fundacijo, ki je lani z 800 tisoč evri iz prihodkov državne loterije poskrbela za najočitnejše potrebe organizacij civilne družbe v kulturi.

Boj za drugačen način financiranja je bil dolg, trajal je vse od leta 2004. Kultura nova ni zamenjava za dosedanje javno financiranje, temveč dopolnilo k temu. Zanjo skrbi Dea Vidović, doktorica komparativistike, sicer pa dolgoletna akterka na hrvaški »neodvisni« sceni. Kako, kdaj in komu fundacija dodeljuje sredstva, določajo uporabniki sami na podlagi dolgo trajajočih javnih razprav, ki potekajo tudi na medmrežju in prek katerih je mogoče definirati ključne pomanjkljivosti neodvisne kulture.

Konferenca je pokazala, da se od sosedov lahko učimo. Tudi v našem prostoru bi morali država, lokalne skupnosti in javni zavodi v sodelovanju s civilno družbo zgraditi okvir za drugačen sistem državnega financiranja kulture, ki bi bil podprt z načeli odprtosti in solidarnosti. Novi sistem bi moral biti sposoben podpirati civilni kulturni sektor in ohranjati javne kulturne institucije, a hkrati bi moral vase smotrno vključevati tudi podjetniško usmerjene poskuse v polju kulture in njenih industrij.