Inženirska vzgoja vzornih državljanov

Če ne boš plačal davka, ti lahko zarubimo avto

Državljan Edmund je pozabil v roku plačati davek. Državi to seveda ni všeč, zato mu pošlje opomin. Toda ta opomin je drugačen od tistega, ki bi ga pričakovali. Ker je znano, da fotografija pove več kot tisoč besed, je davčna uprava Edmundu skupaj z opominom poslala fotografijo njegovega avtomobila, v spremnem besedilu pa mu je razložila, da mu bo ta avtomobil zasegla, če svoje davčne obveznosti ne bo poravnal. To ni zgodba iz kakšnega romana, ampak iz realnega življenja, v Neue Züricher Zeitung piše Claudia Wirz.

Trik s fotografijo avtomobila je eden od ukrepov, ki jih je predsednik britanske vlade David Cameron uvedel s testnim programom, ki naj bi ljudem, ki se ne obnašajo razumno, pomagal sprejemati boljše odločitve. Mehki ali libertarni paternalizem se imenuje način vodenja ljudi, ki nič ne prepoveduje ali zapoveduje, a vendarle vodi. Obstaja upravičeno upanje, da se bo Edmund izboljšal. Od uvedbe trika s fotografijo se je namreč stopnja plačil povečala za trikrat.

Claudia Wirz razlaga, da je mehki paternalizem relativno mlada disciplina ekonomije obnašanja, ki poskuša z 'opozorili' graditi boljšo družbo. Edmund s pomočjo 'opozoril' ne bo postal le boljši davkoplačevalec, ampak tudi priden voznik, varčen porabnik energije in darovalec organov. To gre tako: ko bo pripeljal v naselje, ga bo pozdravil 'smeško', če ne bo prekoračil dovoljene hitrosti, če pa bo vozil prehitro, bo na elektronski tabli zagledal žalostnega ali celo hudega smeška skupaj s podatkom o prekoračeni hitrosti vožnje. Ko bo to zagledal, je večja verjetnost, da bo stopil na zavoro. Ekonomist za obnašanje Gerhard Fehr pravi, da je smeško dokazano učinkovitejši kot radar, čeprav prehitremu vozniku v tem primeru ni treba plačati kazni.

Ko Edmund pride domov, v poštnem nabiralniku najde novo obvestilo. Tokrat mu je pristojni lokalni organ sporočil, koliko energije je porabil vsak od sosedov. Tudi Edmundova poraba je na obvestilu. To prakso uporabljajo v Avstraliji v zvezni državi New South Wales in temelji na pritisku skupine. Naj zaboli tistega, ki je v soseski izpostavljen kot potratni porabnik energije, je namen tega obvestila. Ker nihče noče biti izpostavljen v slabi luči, se bo Edmund takoj prilagodil želenim družbenim normam.

Naš Edmund bo postal tudi darovalec organov. Na to sicer še ni pomislil, a zdaj živi v državi, recimo v Avstriji ali Španiji, kjer imajo zakonodajo, da je darovalec organov vsakdo, ki izrecno ne sporoči, da to ne želi biti. V žargonu vsi trije primeri, s katerimi se je soočil Edmund, sodijo v inženirsko pedagogiko tistih, ki oblikujejo odločitve. Edmunda tako vzgojijo v vzornega državljana.

Z opozorili sicer ni mogoče vplivati na vse odločitve, je pa z njimi mogoče vplivati na vse mogoče odločitve. Podjetje, ki ne uvede ženskih kvot, lahko recimo izpostavi tipične šibkosti, ki so značilne za ženske v primerjavi z moškimi. Ljudi je mogoče spodbuditi, da se več gibljejo tako, da zelene puščice na tleh vodijo do stopnic ne do dvigala. Obstajajo tudi opozorila, ki poskrbijo, da Edmund redno hodi na kontrole k zobozdravniku. Gerhard Fehr razlaga, da je mehki paternalizem tam, kjer dejansko lahko učinkuje, boljša rešitev kot prepoved ali zapoved.

S tem pa se nikakor ne strinja ekonomist Jan Schnellenbach, saj omogoča vodenje ljudi, ne da bi ti to opazili. Mehki paternalizem po njegovih besedah dobro deluje predvsem takrat, ko so razmere netransparentne, kar pa ni v skladu s sodobno, odkrito in demokratično ureditvijo. Jasna prepoved je zaradi tega bolj sprejemljiva kot nepregledna opozorila.

Če država ali organizacije človeku sistematično odvzemajo odločitve ali jih na določen način lajšajo, ne moremo govoriti o odgovornem odločanju. Kdor z rojstvom avtomatsko postane darovalec organov, ne da bi se tega zavedal, se najbrž ne bo ukvarjal z vprašanji o možganski smrti ali pomanjkanju organov, človek, ki po lastni odločitvi izpolni obrazec za prijavo na seznam darovalcev organov, pa si jih postavi. »Lastna odgovornost je kot mišica. Če je ne treniramo, zakrni ali pa se sploh ne razvije,« pojasnjuje Schnellenbach.

Po njegovih besedah je mehki paternalizem nasprotje svobode posameznika, ta sega do tja, kjer se začne svoboda drugega, pa tudi nasprotje »osebnemu prizadevanju za srečo«. Da politika z mehkim paternalizmom določa družbene cilje, je klasični primer »prisvajanja znanja« prek države. Če bi to, kar je danes teorija ali poskus, postalo praksa, bi dobili družbo, ki bi bila neznosno pridna, plehka, konformistična in malomeščanska.