Laibach: Spectre

Laibachu je v več kot tridesetletni zgodovini uspelo, da si je zagotovil opazno mesto v svetovni popularni glasbi, in sicer ne zgolj zaradi priljubljenosti značilnih industrijskih in vojaških ritmov ali zloveščega vokala Milana Frasa, temveč tudi zaradi svoje ikonografije in vizualne podobe, s katero so se Trboveljčani ukvarjali že od samega začetka delovanja. Izrazito militantna podoba skupine je pripomogla k temu, da so jo v Jugoslaviji in v tujini začeli označevati za fašistično ali neonacistično, na kar so seveda spominjali vojaške uniforme in simboli, ki jih danes (med drugim) štejemo za del umetniškega ustvarjanja skupine.

Kritika vseh oblik totalitarizmov ali avtoritarnih režimov, ki jo je skupina izražala s temi simboli in značilno glasbo, je kmalu spodbudila zanimanje mednarodne javnosti, kar je Laibachu očitno zagotovilo dolgoročni uspeh in solidno bazo oboževalcev v Evropi in Ameriki.

Po zadnjem rednem albumu Volk (2006), na katerem so priredbe himn najmočnejših svetovnih nacij, se je Laibach lotil zanimivega projekta Laibachkunstderfuge, s katerim je predstavil svoje, digitalno videnje nedokončanega in skrivnostnega Bachovega dela Umetnost fuge, skupina pa je pred dvema letoma prispevala tudi glasbo za film The Iron Sky.

Spectre, nova »redna« studijska stvaritev skupine Laibach, prihaja v idealnem času za lansiranje skrbno zapakiranih besedil, ki se seveda dotikajo aktualnih političnih razmer na svetovni ravni – globalne krize, protestov proti neoliberalnemu kapitalizmu, še enemu izmu, proti kateremu se je vredno boriti.

Že otvoritveni komad The Whistleblowers s požvižgavanjem in z začetnimi vojaškimi ritmi, ki se pozneje spremenijo v poslušljivo synth pop melodijo, predstavi enega izmed adutov plošče, ki je kot prvi singel zadetek v polno – prijazna melodija bo všeč različnim tipom občinstva, njen optimizem pa že v uvodu opozarja na pozitiven odnos skupine do žvižgačev.

Plošček se nadaljuje s pričakovanimi zvočnimi efekti, ki jih Laibach uporablja že dolga leta, z značilnimi industrijskimi ritmi in čedalje bolj navzočimi elek-

tronskimi vplivi. A zdi se, da imajo tokrat vokali veliko pomembnejšo vlogo, saj jih skrbno dodelana glasbena produkcija zgolj nadgrajuje. Pri tem Mina Špiler, katere vokal ima na ploščku enakovredno vlogo kot vokal Milana Frasa, v posameznih komadih preprosto zbuja občudovanje – Eat Liver! bi lahko s svojo udarnostjo in plesnostjo postal idealen hit za plesišča.

Laibach se loti vseh večjih družbenopolitičnih vprašanj – žvižgaštva, gibanja Zavzemimo Wall Street (No History), bremen neoliberalnega kapitalizma v Evropi in Ameriki (Eurovision, Americana), album pa konča mirna in optimistična skladba Koran. Morda s tem skupina napoveduje spremembe na bolje? Ne vemo. Plošča, ki bo sprožila prav toliko negativnih kot pozitivnih odzivov.