Kdo?

Življenjepis novega predsednika protikorupcijske komisije ni obsežen. Spletni iskalnik strokovnih in medijskih objav Cobiss ga ne zazna. Devetinpetdesetletni Štefanec je bil na začetku dolge pravniške kariere pet let tožilec na temeljnem tožilstvu v Murski Soboti in tri leta sodnik na ljutomerskem okrajnem sodišču. Leta 1992 je odprl advokaturo in ostal odvetnik vse do danes. Je politično aktiven, saj je bil v prejšnji ureditvi dejaven v lokalni izpostavi Zveze komunistov, v tej pa je bil do tega imenovanja član Pozitivne Slovenije. Iz povedanega ni mogoče ugotoviti, kdo je Boris Štefanec in kako bo vodil protikorupcijsko komisijo.

Navkljub dobrim trem desetletjem pravosodne kariere o njem zunaj Pomurja ni veliko znanega. Tam je imel zadnji dve desetletji odvetniško pisarno, ki pa jo je zadnja leta želel zapreti. Pred dvema letoma se je prijavil za prosti notarski položaj v Lendavi, a ni bil izbran. Avgusta lani se je prijavil na razpis za prosto mesto okrožnega sodnika v Kopru, tudi neuspešno. Nazadnje se je konec lanskega leta prijavil še za prosto tožilsko mesto, prav tako v Kopru, pravosodnem središču, najbolj oddaljenem od matičnega pravosodnega okolja v Pomurju, kjer je služboval vse življenje. Za tri prosta tožilska mesta se je potegovalo zgolj šest kandidatov, Štefanec je bil med neizbranimi tremi. S kandidaturo je sicer presenetil celo člane državnotožilskega sveta, izbirnega organa. Zadnja leta se za prosta tožilska mesta sicer res prijavlja vedno več odvetnikov, saj v odvetništvu ni dovolj dela za vse. Ne zgodi pa se prav pogosto, da za tožilsko funkcijo kandidira odvetnik ob koncu kariere, nekaj let pred upokojitvijo. Državnotožilski svet je izbirni postopek končal 29. januarja letos. Pet dni kasneje je komisija za izbiro novega vodstva protikorupcijske komisije predsedniku republike sporočila, da med več deset kandidati ni primernega za predsednika. Pahor je razpis dva dni za tem ponovil, tokat pa se je nanj prijavil tudi Štefanec.

Ali je ta zgolj iskal državno službo in jo nazadnje po treh neuspešnih poskusih dobil na čelu protikorupcijske komisije, je težko reči. Nekaj pa je gotovo. Tako kot politični sistem, bo tudi pravosodnega oziroma njegove funkcionarje odslej nadziral nekdo, ki mu v pravosodju ni uspelo dobiti službe. In vodil bo organ, ki je zaradi specifike področja, za katero je pristojen, v neprestanem boju za vzpostavitev oziroma ohranitev avtoritete. A to so odprta vprašanja, ki z novim predsednikom protikorupcijske komisije nimajo nič. Z njimi bi se vsak dan, še posebej pa v postopku imenovanja vodstva organa, morala ukvarjati izbirna komisija in predsednik republike, ki podpiše odlok o imenovanju.

Gotovo pa je prejšnji teden zaključeni postopek imenovanja novega vodstva komisije spet opozoril na pravi problem. In sicer, da se na izpostavljene funkcionarske položaje, najsibo politične ali strokovne, najočitnejši, najbolj izkušeni oziroma najprimernejši kandidati ne prijavljajo več. Če se omejimo zgolj na strokovne položaje, je lep dokaz tega ustavno sodišče oziroma ustavni sodniki in sodnice, ob imenovanju katerih se najprej postavljajo enaka vprašanja kot zdaj v Štefanečevem primeru. Posebej nazoren je bil primer uglednega profesorja ustavnega prava dr. Franca Grada, ki je s položaja ustavnega sodnika odstopil po dobrega pol leta in pri tem javno priznal, da odhaja, ker se boji, da bi zaradi prehudega stresa, ki ga v nasprotju s profesuro prinaša delo ustavnega sodnika, zbolel.

Dr. Barbara Rajgelj s Katedre za socialni in kadrovski menedžment na Fakulteti za družbene študije v Ljubljani pojasnjuje, da so »država in javne funkcije zaradi načrtne vulgarizacije javnega prostora, ki jo izvaja zlasti desna politična opcija, pri tem pa intenzivno sodelujejo tudi komercialni in strankarski rumeni mediji, tako razvrednotene, da se ljudje z znanjem in ugledom ne želijo prijavljati na javne funkcije«. Poleg tega, dodaja Rajgljeva, ne smemo zanemariti niti komoditete uglednih oseb, ki ne želijo prevzeti javnih funkcij, saj so te bistveno bolj izpostavljene, povezane z možnostjo neuspeha in finančno manj donosne kot številne druge službe v javnem ali zasebnem sektorju: »Da na primer med univerzitetnimi profesorji prava prav tako rekoč ni več mogoče najti kandidatov za ustavne sodnike, je fenomen, ki ga pripisujem pogreznjenosti v udobje zasebnosti, postavljanju zasebnih interesov pred interese skupnosti in strahu pred kompleksnostjo sveta, ki smo ga v vsakem trenutku pripravljeni z velikimi besedami kritično ocenjevati, nikakor pa z malimi koraki spreminjati na bolje.«