Sužnji vsemogočnih borznih tečajev

Čas je za vrnitev ljudi v gospodarstvo in v naš svet

Čeprav se je globalno bogastvo v letu 2013 povečalo na 2410 milijard dolarjev in se bo do leta 2018 povečalo na 3340 milijard dolarjev, večina ljudi živi v revščini. Zakaj hočemo sistem, ki je tako odtujen od tistega, zaradi česar smo ljudje? V Postameriškem svetu Fareed Zakaria piše, da »nobeden sistem – kapitalizem, socializem ali kateri drugi sistem – ne more delovati, če čut za etiko in vrednote ni v njegovem bistvu«. Svetovno gospodarstvo je Zakaria primerjal z dirkalnim avtomobilom, ki je hitrejši in bolj kompleksen kot kadar koli v zgodovini, a se še vedno redno zaletava. Ali res moramo živeti z vratolomno hitrostjo neskončne finančne rasti? Prekomerna hitrost ni dobra za avtomobile, prekomerna rast pa ni dobra za gospodarstva. Če gospodarstvo raste, mora po definiciji počiti, kot balon poči, če ga preveč napihnemo, na portalu Counterpunch razlaga John K. White, predavatelj in avtor knjige Do The Math: On Growth, Greed and Strategic Thinking.

Ekonimist Nouriel Roubini se je po njegovih besedah izrazil najbolje, ko je dejal, da je treba odstraniti posodo za punč, ko zabava steče. Ta proticiklični ali negativni ukrep ni potreben zato, da bi pokvarili zabavo, ampak zato, da bi sistem lahko deloval. A tega nihče ne naredi, ne centralne banke, ne vlade, ne podjetja, ki hočejo rast za vsako ceno. Ker neizprosno zahtevajo več, po Roubinijevih besedah »dodajajo vodko in viski, pa druge strupene snovi v posodo za punč, da vsakogar napojijo z nerazumno razposajenostjo«.

V času uspešnosti, gospodarstvo raste, delno s krediti, ki jih je mogoče z lahkoto dobiti, in z vedno večjim dolgom, kar je najmanj potrebno. V varčnih časih, se potrošnja zmanjša, kar je spet nasprotno od tistega, kar je potrebno. Če spodbujamo gospodarstvo, ko mu gre dobro, žanjemo kratkoročni uspeh, dejansko pa se s koncem ene krize začenja že nova. V tem superkapitalizmu, kot ga imenuje nekdanji sekretar za delo v vladi ZDA Robert Reich, so pravice delničarjev bolj pomembne kot državljanske pravice, na katerih je bila osnovana sodobna prosvetljena družba. Spet postajamo sužnji vsemogočnih borznih tečajev.

John K. White nadalje piše, da je čas, da priznamo, da potrebujemo strategije za sodelovanje in konkurenco, ki ne temelji na rasti. Od tega je odvisna naša prihodnost. Zapeljivi moči »več« je treba reči ne. Ne je treba reči virusnim željam, masovnemu potrošništvu, s financami obsedenim vladam in korporacijam brez človeškega obraza, ki jih zanimajo samo številke.

»Tudi sam nisem otok. Bo prihajajoča revolucija odstranila posameznika iz centra in prepoznala kolektivne interese? Nekdanji guverner ameriških Zveznih rezerv Alan Greenspan je dejal, da se bodo krize dogajale, dokler ne bomo spremenili človeške narave. Ker nam od začetka civilne družbe govorijo in so nam uzakonili, kako se moramo obnašati, je nepošteno kriviti človeško naravo. Kar potrebujemo, so pravi predstavniki, uporabna regulativa in spodoben obračun s tistimi, ki se neprimerno obnašajo, pa za svoje zločine niso kaznovani. Čas je za vrnitev ljudi v gospodarstvo in v naš svet,« pravi John K. White.