Janez Janša alias Emil Hrvatin, umetnik

Čeprav velja za enega najbolj podkovanih teoretikov umetnosti v Sloveniji, njegove razstave, performansi in gledališki projekti niso hermetični. Nasprotno. V svoji komunikaciji z gledalcem so njegova umetniška dela, vsaj večina njih, zelo jasna in dostopna. Vsakdo jih lahko, seveda vsak po svoje, »razume«. Značilno za njegove projekte je še, da z njimi ne ponuja odgovorov, ampak zastavlja vprašanja; vprašanja o razvoju družbe, o vlogi posameznika in umetnosti v njej, o življenju samem, najraje pa opazuje, kot pravi sam, »kolateralne« učinke svojih del v družbi.

Tovrstne teme in vprašanja odzvanjajo tudi z njegove razstave Življenje II (v nastajanju) v Mednarodnem grafičnem likovnem centru. Na njej razstavlja fotografije golih nosečnic, večinoma umetnic, ki jih posnel v zadnjih petih letih, ko pa so rodile, je fotografiral še njihove otroke in slike umestil v razstavo. V tem projektu, za katerega si želi, da bi trajal vsaj še desetletje, je zaobjel vprašanje razmerja med umetnostjo in življenjem, trajanje in prehajanje življenja (motiv vrat) ter negotovo usodo novih generacij. Z razstavo ponuja gledalcu nov premislek o naravi človeškega življenja, ki ne bo ujet v neoliberalno matrico, pri tem pa noče »očarati ali provocirati« gledalca, temveč v njem spodbuditi razmislek o njegovem (nadaljnjem) življenju. »Ta tip razumevanja umetnosti, ki noče biti dokončen, absoluten, mi je blizu.«

Rečan po rodu, ki je prišel v Ljubljano konec osemdesetih, je najprej pisal o umetnosti, tudi za Mladino, potem pa si je ogledal predstavi, ki sta v marsičem začrtali in določili njegovo pot umetnika. Prva je bila Moč gledališke norosti Jana Fabra, ki si jo je ogledal v Ljubljani. Danes pravi: »Nič nisem razumel v njej. Jasno mi je bilo samo, da se nekaj dogaja. Šele retroaktivno, o Fabru sem moral napisati knjigo, sem razumel, kaj se je v njej dogajalo.« Druga predstava, ki je vplivala na njegovo odločitev za umetniško pot, pa je bila Krst pod Triglavom Dragana Živadinova. »Pritegnila me je zato, ker sem z njo doumel gledališče kot medij, s katerim lahko razmišljaš o družbi tukaj in zdaj.«

Na AGRFT in v Antwerpnu je študiral gledališko režijo, še prej pa je diplomiral iz sociologije na Univerzi v Ljubljani. Zdi se, da mu je blizu sociološki pogled na umetnost, saj je, čeprav ne verjame v socialni determinizem, predvsem v svojih prvih delih uporabljal tudi svoje znanje iz družbene teorije, teoretske psihoanalize in postrukturalizma, zanj so to »mišljenjska polja, ki ne ločujejo posameznika od družbe«. Skozi te perspektive je, če naštejemo samo predstave, ki mu največ pomenijo, tematiziral pojavitev novega subjekta v času tranzicijskega razpadanja kolektivnih identitet (Ženska, ki nenehno govori), usodo spomina in preteklosti v času informacijske dobe (Camillo – Memo 1.0), vlogo umetnosti in umetnikov v času vojne (Mi smo vsi Marlene Dietrich For).

Sam pravi, da je bila zanj prelomna slednja, saj je v njej umetnika postavil v središče družbe, kar omogoča, pravi Janša, razumeti tudi njegovo preimenovanje v Janeza Janšo. Danes, sedem let po preimenovanju, Janša izpostavlja dvojni učinek, ki ga je imela ta gesta v umetniškem polju, njegovi dokumenti imajo namreč dvojni status. Po eni strani so kot veljavni dokumenti del javne sfere, hkrati pa so, če jih postaviš v umetniško galerijo, del umetnosti. Institucije, ki so jih izdale, seveda legalno, so pravzaprav postale »sostorilke« umetniškega dela. Nastanejo zanimive kolizije med umetnostjo, družbo in državo, saj je preimenovanje implicitno vzpostavilo, vsaj v refleksiji, »drugačen odnos do države, do državnih institucij, pa tudi do bank«, pravi Janša.

Verjame, da morata biti umetnost in kultura, kot del družbe, resnično svobodni, nedefinirani, sicer se bo družba zadušila. Sam išče umetnost tam, kjer je na prvi pogled ni videti. To je pokazal že pred šestimi leti v projektu Življenje I (v nastajanju), ko je gledalcem ponudil »udeležbo« pri sokreiranju paradigmatskih del svetovne umetnosti. Kot pravi: »Nikoli ne veš, kje te čaka umetnost.«