Preverjene udbovske metode

Milan Kučan, nekdanji predsednik države, je minuli teden sporočil, da se na povabila Eve Irgl (SDS), predsednice parlamentarne komisije za človekove pravice, ne bo več odzival. »Državnozborska komisija ne more biti izvršni organ ljubiteljskega zgodovinarja, ki ji očitno dostavlja gradiva, ampak sama nosi odgovornosti za svoje (ne)kvalitetno delo, tudi za pridobitev oz. preverjanje gradiv, ki so podlaga za razpravljanje,« je Kučan odgovoril na zadnje povabilo. Bivši predsednik trdi, da Eva Irgl oziroma stranka SDS prikriva nekatere arhivske dokumente. Pa tudi, da naj bi imele »manipulacije«, »špekulacije« in »laži« pod Irglovo »domovinsko pravico«.

Zadnja ofenziva, ki so jo v SDS sprožili zoper Milana Kučana, se je začela novembra lani. Roman Leljak, ki ga Kučan imenuje »ljubiteljski zgodovinar«, je tedaj na tiskovni konferenci predstavil arhivske dokumente o ugrabitvi in morda celo likvidaciji hrvaškega študenta Stjepana Crnogorca. Z ugrabitvijo Crnogorca, je dejal Leljak, naj bi bil seznanjen tudi Milan Kučan, tedaj član Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije (CK ZKS). Crnogorac naj bi bil namreč ubit kmalu po seji sekretariata CK ZKS, ki je potekala 13. julija 1972, kjer naj bi o primeru govorili in na kateri je bil med drugim navzoč tudi 31-letni Milan Kučan.

Tej obtožbi so sledile seje parlamentarne komisije za človekove pravice, ki jih je sklicala SDS, na katerih je tudi Irglova Milana Kučana obtožila sodelovanja pri umoru. Milan Kučan, je dejala, je bil nedvomno »seznanjen s temi stvarmi, predvsem s strani gospoda Mužiča (Boris Mužič – tedanji vodja SDV, op. a.). Kolikor je znano iz arhivov Republike Slovenije oziroma iz dokumentov, naj bi gospod Kučanu takrat obširno poročal. In rezultat tega je, da je po končani seji bil 26-letni Stjepan Crnogorac likvidiran«, je dejala Irglova, ki je s tem sprožila nov val obtožb zoper Kučana.

Stampedo bi se verjetno še nadaljeval, če ne bi šel Kučan sam v Arhiv Slovenije preverit dokumentacijo. Tam pa je ugotovil, da so v komisiji pod vodstvom Eve Irgl zamolčali obstoj stenograma omenjene seje. V njem piše nekaj čisto drugega. Ne samo, da na tisti seji o primeru Stjepana Crnogorca niso govorili, na njej je bil Milan Kučan celo razmeroma kritičen do delovanja obveščevalnih služb: »Ta služba se povsod po svetu uporablja predvsem kot služba, ki služi vladajočemu režimu za obvladovanje oziroma za utrjevanje gospodstva nad človekom,« medtem ko bi moralo biti v socializmu ravno obratno, je dejal tedaj Kučan. »Zakon je po mojem okvir, ki se ga absolutno mora spoštovati,« je dodal.

Kučana so v tem letu v SDS dvakrat obtožili sodelovanja z SDV. A so prvič pozabili na stenogram. Ta mesec pa so predstavili dokument, ki mu je manjkala prva stran.

A na naslednji seji komisije je namesto opravičila sledila nova serija »razkritij«. Vinko Gorenak (SDS) je še isti mesec Kučana spet obtožil, da se spreneveda, »zavaja« in »dokumentirano laže«, češ da za primer Crnogorca vse do danes ni slišal. To naj bi dokazoval spet neki drug dokument, ki ga je Leljak nenadoma potegnil na plano. Šlo je za informacijo zvezne Službe državne varnosti (SDV) o diverzantsko-terorističnih aktivnostih zoper SFRJ iz tistega leta, s katero naj bi bil po trditvah Leljaka spet seznanjen Milan Kučan, kot član CK ZKS. »Ta dokument je prejel tudi sekretariat ZKS, kjer pa je bil član tudi Milan Kučan,« je trdil vidno zgroženi Vinko Gorenak, po katerem »bivši predsednik RS Milan Kučan ni zmogel resnici pogledati v oči«, kot je zapisal na svojem blogu.

Milan Kučan je zato spet odšel v arhiv. Obiskal ga je v začetku tega meseca. Ogledal si je izvirnike in ugotovil, da je parlamentarna komisija za peticije, v sodelovanju z Romanom Leljakom, ponovno zmanipulirala gradivo tako, kot jim je ustrezalo. V fondu »SI AS 1931-RSNZ SRS« je namreč našel prvo stran omenjene informacije zvezne SDV o diverzantsko-terorističnih aktivnostih zoper SFRJ, ki je v parlamentu članom komisije za peticije niso predstavili. Na manjkajoči strani je naveden seznam prejemnikov gradiva zvezne SDV, kjer pa imena Milana Kučana ni bilo. Kdor gre v arhiv, to stran, ki je integralni del gradiva, dobi zraven. Kar pomeni, da jo je moral Leljak zavestno odstraniti, zato da je lahko obtožil Kučana.

Milan Kučan ima torej prav, ko trdi, da naj bi imele »manipulacije«, »špekulacije« in »laži« pod Irglovo »domovinsko pravico«. Težko je verjeti, da gre za površnost ali pomoto, kajti omenjena dva primera manipulacije z dokumenti niti nista edina, odkar so v SDS začeli svojo arhivsko kampanjo. Leljak je recimo na že omenjeni tiskovni konferenci novembra lani glede primera »Crnogorac« dejal, da naj bi pripadniki Udbe julija leta 1972 »v Salzburgu ugrabili Hrvata Stjepana Crnogorca, ga odpeljali v Ljubljano na zaslišanje, nato pa likvidirali«. Leljak kot »ljubiteljski zgodovinar« pa pri tem ni omenil bistvene informacije, ki jo je poznal. In sicer da je Crnogorca v Ljubljani zaslišal načelnik SDV iz Mostarja, kar pomeni, da je bil Crnogorac zelo verjetno predan bosanski Udbi, ki je nato zapečatila njegovo usodo.

V SDS so podobno pred štirimi leti sprožili ustavno obtožbo zoper tedanjega predsednika države Danila Türka, ki bi naj bil leta 1979 in 1980 obveščen o ozadju velikovškega atentata in tako soudeležen pri »državnem terorizmu«. Tudi tedaj so v SDS na spletni strani objavili sklop dokumentov, ki naj bi dokazovali, da je bil Türk, tedaj član Socialistične zveze delovnega ljudstva (SZDL), o vsem obveščen. A so nato novinarji Dela razkrili, da je dokument dejansko kolaž treh dokumentov, med katerimi dva niti nista bila namenjena Türku. Janez Janša je sprva ugotovitve zanikal, nato je obtožil novinarje, kasneje pa dodal, da so v SDS očitno dokumente nevede in nehote zamešali. To se jim je sicer precej dobro posrečilo, kajti številke strani so si v kolažu sledile tako, kot da gre za en dokument.

Prav SDV je svoje nasprotnike, predvsem emigrante, nekoč preganjala z dezinformacijami, s ponarejanjem dokumentov ali z njihovo manipulacijo.

Te metode boja pa so značilne prav za obveščevalne službe, tudi jugoslovansko SDV. V sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja je SDV med svoje nasprotnike v tujini, predvsem emigrante, načrtno vnašala dezinformacije. O tej metodi »specialne vojne« je v devetdesetih govoril Božidar Spasić, eden zadnjih šefov zvezne SDV. V intervjuju za Mladino je dejal, da so tiskali ponarejene izvode Hrvaške resnice, emigrantskega časopisa, ki je izhajal v Avstraliji: »V teh številkah smo tiskali umazanije, ki so jih počeli emigranti sami. Objavili smo na primer številko računa, ki so ga enemu od emigrantov izstavili, ko je ploščice za svojo kopalnico kupil z denarno pomočjo emigracije ... Zaradi malenkostnih insinuacij so se emigranti med seboj dobesedno pobijali ...« je dejal. SDV je v emigrantske kroge vnašala tudi različne anonimke.

Verodostojnost bivših agentov je bila zato po osamosvojitvi majhna. Ko je leta 1993 Spasića na madžarsko-srbski meji aretirala srbska policija, z dokumenti, ki naj bi po njegovem dokazovali, da je v osemdesetih letih Janez Janša delal za nemško obveščevalno službo (BND) in za SDV, te novice nihče v Sloveniji ni jemal pretirano resno. Če bi Spasić tedaj objavil Janšev udbovski dosje, ki je domnevno zgorel v skladišču zvezne Udbe v času Natovega bombardiranja Beograda, mu verjetno nihče ne bi verjel – tudi zato, ker dokumenti SDV pač niso verodostojni, ne nazadnje so bili že ob nastanku pogosto namenjeni diskreditaciji posameznikov. A danes se na te dokumente sklicuje SDS, pri čemer jih sama prikraja, po potrebi pač.