Minister za nerazsodje

Minister za pravosodje Senko Pličanič je pred mesecem dejal, da bi zaporniki morali sami plačevati del oskrbe za bivanje v zaporu, četrtino stroškov. »Če iz davkoplačevalskega denarja ne moremo v celoti kriti malic za socialno ogrožene otroke, ne vem, zakaj bi bili tega ugodja deležni obsojenci,« je rekel minister. Gre za javnosti všečen, populističen, a neprimeren, morda celo protiustaven predlog. Ni pa se zgodilo prvič, da je pravosodni minister pokazal nagnjenost k uvajanju inovativnih sprememb v pravosodju.

Pličanič je že zapovedal ustanovitev delovne skupine, ki bo pripravila potrebne spremembe zakonodaje za uvedbo soudeležbe zapornikov pri financiranju zaporskega sistema. S tem naj bi prihranili davkoplačevalski denar. To je že druga ministrova napredna zamisel za rešitev težav v zaporskem sistemu. Novi zapori, pravi, se bodo gradili zgolj še v javno-zasebnem partnerstvu, s čimer bo prav tako prihranjeno precej davkoplačevalskega denarja. Potem so tu še izboljšave v sodstvu, kjer Slovenija orje ledino celo na ravni EU. Gre za podpis posebne zaveze med vlado, izvršilno vejo oblasti, in sodstvom, sodno vejo oblasti, ki sodnike zavezuje k večji učinkovitosti. Poleg tega je državni zbor že pred časom potrdil uvedbo posebne nadzorne službe ministrstva, ki naj bi bedela nad delom sodnikov, česar nimajo niti na Madžarskem. Sem spada tudi razširitev možnosti za hitro sojenje, ki naj bi bilo poslej mogoče v vseh zadevah, ne le v bagatelnih, kot doslej. Ministrova inovacija, ki zadeva tožilstvo, je uvedba sistema po zgledu tistega v uspešni sosedi Avstriji, v katerem sta funkciji pravosodnega ministra in prvega moža tožilstva združeni, seveda v funkciji ministra. S tem bi odpravil šume v komunikaciji med ministrstvom in vrhovnim tožilstvom, ki že desetletja hromijo učinkovitost tožilstva. Čeprav ni notranji minister, razume tudi, kaj je dobro za policijo, da bo čim uspešnejša pri zagotavljanju varnosti. Najnovejša sprememba kazenske zakonodaje predvideva policijske vohunske računalniške programe za dostop do osebnih računalnikov kriminalcev in lovilce signala mobilnih telefonov za spremljanje njihovega gibanja. Brez izjeme gre za napredne rešitve, kakršne poznajo le redke evropske države, nekatere med njimi pa so čista novost v evropskem prostoru.

A dejansko gre za odločitve, ki bodo navsezadnje bolj vplivale na davkoplačevalce, ki jih omenja minister, kot pa na nekaj deset storilcev najhujših kaznivih dejanj. Morda vse ni tako preprosto in dosedanji pravosodni ministri niso vsi po vrsti zgolj po liniji najmanjšega odpora vztrajali pri dolgoletnih togih pravilih igre, namesto da bi se lotili očitnih in preprostih rešitev. Nemara je pravosodni sistem eden bolj togih državnih podsistemov prav zato, ker sta stalnost in predvidljivost nujni predpostavki v pravosodju ravno zaradi tega, ker lahko to najusodneje in dokončno vpliva na temeljne in siceršnje človekove pravice.

V čem je smisel zaporskega sistema, ki ga financira država, torej davkoplačevalci? V tem, da je drugačen od zaporskega sistema, kakršnega poznajo v ZDA in državah, ki se po njih zgledujejo. Torej v zagotavljanju človečnosti in enakosti pred zakonom. Javno-zasebno partnerstvo gre vedno na škodo zaprtih. Tudi sistem, ki si ga je zamislil Pličanič, po katerem bi država prispevala zemljišče, zapor na njem pa bi zgradil zasebnik, potem pa bi imel pravico, da razen pazniške službe v zaporu opravlja vse preostale storitve. Teh seveda ni malo, recimo prehrana zapornikov, oskrbovanje objektov, sanitetna služba, pralnica in podobno. Ker država za te storitve koncesionarju namenja vnaprej določena sredstva, je zasebnik v težnji po zaslužku primoran zniževati stroške. Standard bivanja v zaporu se zaradi tega znižuje. Še huje je, ko gre za to, da bi bivanje v zaporu sofinancirali zaporniki: predlog je vprašljiv, saj se je Slovenija (pa tudi druge države v EU) z zakonom zavezala, da s stroški izvrševanja kazenskih sankcij ne bo bremenila obsojencev. Poleg tega sodišče, torej država, že tako nemalokrat ob izreku zaporne kazni od obsojenca zahteva vrnitev s kaznivim dejanjem pridobljenega premoženja in mu določi še denarno kazen. Kako naj bi v praksi zaporniki sofinancirali bivanje v zaporu, ni pojasnil niti minister. Kako bi zaporniki, ki z delom v zaporu zaslužijo od 29 do 236 evrov na mesec, plačali 480 evrov? Kako bi to plačala večina zapornikov, ki sploh nima možnosti zaslužka v javnih gospodarskih zavodih zaporskega sistema?

Ali pa sodniki, tožilci, odvetniki in preostali pravosodni funkcionarji ministra Pličaniča preprosto ne razumejo? Lahko gre za vizionarja, ki v svojem času ni pravilno razumljen.

V čem je smisel neodvisnega sodstva? V zagotavljanju enakosti pred zakonom in omejevanju političnega vpliva na sodstvo. In sodstvo, ki ga minister oziroma vlada s pogojevanjem pravosodnega proračuna prisili v podpis zaveze o doseganju določenih rezultatov, je manj neodvisno. Še manj pa bo, ko bo začela delovati posebna inšpekcija za nadzor nad delom sodišč, ki jo je lani izglasovala vladajoča koalicija. Še posebej, ker bo to orodje političnega pritiska v roke dobil vsak prihodnji minister. Tretja inovacija v pravosodju je širitev možnosti za hitro sojenje – to zdaj obstaja le za blažja kazniva dejanja. Gre za postopek s kaznovalnim nalogom, ki se izvede brez vednosti obdolženca. Ne v nenavzočnosti, da ne bo pomote, brez vednosti. Obdolženec oziroma tedaj že obsojenec na dom po pošti dobi prvostopenjsko obsodbo in lahko šele po pritožbi sodišču razloži svojo plat zgodbe. Lani je bilo tako pravnomočno obsojenih 20 odstotkov obsojencev.

V čem je smisel samostojnega in neodvisnega tožilstva, kolikor je mogoče ločenega od politike? V poziciji moči, ki jo imajo tožilci, ker so oni tisti, ki odločajo, koga bodo poslali pred sodišče in koga ne. Da gre za odločilno vlogo v pravosodju, dokazuje dejstvo, da kazenska sodišča med vsemi zadevami, ki jih dobijo od tožilstva, izrečejo okoli 90 odstotkov obsodilnih sodb. To v praksi pomeni, da s sodišča nedolžen odkoraka le vsak deseti obdolženec. Kdo bo obsojen in kdo ne, se tako odloči že tožilec. Minister predlaga uvedbo sistema, enakega avstrijskemu, brez generalnega državnega tožilca, čigar pristojnosti izvaja kar pravosodni minister. Ne pove pa, da Avstrija to ureditev opušča in uvaja splošno sprejeto evropsko, kakršno pozna tudi Slovenija. In sicer zato, ker se je v zadnjih nekaj mandatih nabralo na stotine konkretnih zadev, v katerih so posredovali pravosodni ministri, med njimi so bile tudi številne politično razvpite zadeve. Pravosodni minister z omejenimi pooblastili na eni in generalni državni tožilec s polnimi pooblastili nad tožilstvom na drugi strani (po možnosti tudi z različnim svetovnim nazorom) sta pomembni varovalki pred prevelikim vplivom politike na tožilstvo.

In navsezadnje, v čem je smisel razmer, v katerih policija vedno nekoliko zaostaja za kriminalci in se pri preiskovanju muči z omejenimi pooblastili? V manj represivni družbi, kot so jo v preteklosti poznale številne evropske države, tudi Slovenija. Policije, ki lahko v imenu varnosti stori vse, si na podlagi teh izkušenj ne želi nihče več. A Pličanič se ji je vseeno odločil dati pravico do uporabe sledilcev mobilnega signala, ki jih je kupila in donedavnega (do razkritja v javnosti) uporabljala, ne da bi za to imela podlago v zakonu. Poleg tega ji Pličanič daje dodatno, še bolj magično pristojnost – računalniške programe, znane pod skupnim imenom »trojanski konj«, s katerimi je mogoče prevzeti nadzor nad slehernim osebnim računalnikom. In to čeprav ima takšno pristojnost znotraj meja EU zgolj nemška policija, pa še tam jo spremlja več afer kot pa uspešnih preiskav. Ti računalniški programi omogočajo popoln nadzor nad osebnim računalnikom in naivno bi bilo pričakovati, da se bo katerakoli policija pri pooblastilih samoomejevala. Nemška se že ne.

Reformistične zamisli vedno terjajo premislek. Tudi v pravosodju, saj gre za družbeni podsistem, ki lahko človeku odvzame najtemeljnejšo pravico, svobodo gibanja. Zdi se, da sedanji minister takšnemu premisleku namenja nekoliko premalo pozornosti. Ali kot je pred dnevi dejal upokojeni profesor kazenskega prava na ljubljanski pravni fakulteti dr. Ljubo Bavcon: »Ni razumljivo, da minister ne premore toliko znanja in razgledanosti, da bi poslušal strokovnjake s področja kazenskega procesnega prava.« Morda pa Bavcon in akademska stroka nasploh, pa tudi sodniki, tožilci, odvetniki in preostali pravosodni funkcionarji ministra preprosto ne razumejo. Lahko gre za vizionarja, ki v svojem času ni pravilno razumljen.