Igor Pison

»Zdi se mi, da imajo vodilni ljudje v Sloveniji največ težav s tem, da so Slovenci. Najraje bi bili Američani.«

O režiji dramatizacije romana Angel pozabe, o zagatah slovenske narodne skupnosti v zamejstvu, o stiskah mladih ter o razmerah v Sloveniji, ki potrebuje intelektualce, ki bi začeli udrihati po elita.
Režiser Igor Pison (1982) je imel zadnje mesece zahtevno nalogo. V ljubljanski Drami so mu zaupali priredbo in režijo večkrat nagrajenega romana Angel pozabe, v katerem koroška Slovenka Maja Haderlap opisuje boj partizanov na avstrijskem Koroškem proti nacizmu in proces prisilne asimilacije. Pison je nalogo opravil izvrstno, saj mu je, kot smo videli na premieri v petek, uspelo v dobrih dveh urah popeljati gledalca skozi poetični svet Maje Haderlap in partizanskega boja koroških Slovencev ter pri občinstvu brez hollywoodske patetike zbuditi zanimiv odziv.

Pison, tržaški Slovenec, po izobrazbi germanist (tržaška univerza) in gledališki in operni režiser (akademija Augusta Everdinga v Münchnu), je subtilni opazovalec življenja in družbenih procesov, to je dokazal že z lansko predstavo Hozana tekočemu računu. V njej je z Brechtom in s songi Kurta Weilla problematiziral razkol med ekonomijo in vsakdanjim življenjem. Napisal je tudi dve zbirki kratkih zgodb (Squarci v italijanščini in Zasilni izhodi v slovenščini), s katerima se je uveljavil kot glas sodobne mlade generacije.

Smo v tržaški kavarni San Marco, kamor je pred dobrimi sto leti zahajal tudi pisatelj James Joyce. V tistem času je bil Trst kozmopolitsko mesto. Kakšen je Trst danes?

To mesto se je vseskozi trudilo biti kozmopolitsko. Takšno je bilo, ker je tukaj pristanišče in ker so ga oblikovali tudi drugi, ne le Tržačani. Vprašanje pa je, ali so se in koliko so se mešale italijanska, slovenska in furlanska kultura, razen seveda na ravni razprav intelektualcev. Zanimivo je, da kdor se preseli sem, se potržači. Nemški pisatelj Veit Heinichen, ki od leta 1997 živi v Trstu, je večkrat zapisal, kako človeka to mesto posrka vase. Tudi jezikovno, saj je lingua franca tukaj tržaščina.

Kaj pomeni, da mesto tujce potržači?

Trst zahteva posebno dojemanje časa, kar lahko primerjamo z življenjem na otoku. Stvari tukaj trajajo. Trst je zaznamovan s časom, sestavljenim iz segmentov, dogodkov in dejstev, ki pa jih meščani nikoli do konca ne predelamo, da bi jih nato prepustili zgodovini. Pisatelj Heinichen mi je dejal, da je zanj Trst pravzaprav vzporedni svet, je edini kraj, kjer čas ne teče digitalno, ampak je še vedno analogen.

Vam, umetniku, pa vendarle uspeva združevati oba svetova.

Čeprav Trsta nisem omenil niti z besedo, sem pravzaprav pisal o njem, saj sem ga vedno doživljal kot nekakšen stargate, »zvezdna vrata« torej, kjer lahko pišeš o brskanju po internetu, o kakšni resni stvari in hkrati o najbolj banalnih opravkih, kot je pitje kave, kar je v Trstu skorajda religiozno početje in ima tudi nekakšen filozofski pomen.

O Joyceu sem vas spraševal zato, ker v eni izmed vaših zgodb junak pravi, da bi rad pisal kot on, čeprav ni prebral nobenega njegovega dela.

V Trstu imajo zagotovo v vsakem domu vsaj eno Joyceovo knjigo, a ni rečeno, da so jo prebrali. Meni je njegovo pisanje blizu, ker iz njega veje navdušenje zaradi samega akta pisanja. Njegovo pisanje pa je razgradnja sebe in sveta, da bi prek tega procesa prišel do novih spoznanj.

Vaše zgodbe v Zasilnih izhodih odslikavajo duha današnjih ljudi v začetku tridesetih let. So se prepoznali v temah, o katerih pišete?

Generacija commodorja 64 se je zagotovo našla v teh zgodbah. Nekateri so se prepoznali tudi v pisanju o neskončnem igračkanju z iPhoni, mobiteli, ker točno vedo, da to delamo vsi. O teh temah se mi zdi pomembno pisati, saj razčlenjujem vpliv tehnologije na sodobno bivanjsko izkušnjo. Kaj pomeni, če kdo povšečka navedek iz Freuda, ki sem ga objavil na Facebooku? Sem mu všeč jaz ali Freud? O tem vplivu tehnologije na družbene procese je treba pisati in razmišljati, ne pa tehnologijo nekritično sprejemati, ker jo uporabljajo vsi. Tako si lahko izoblikujemo koordinatni sistem, s katerim si lahko pojasnimo, v katero smer se družba razvija. Moja generacija, ki je odraščala ob japonskih risankah, prvih videoigrah in nintendu, se je oblikovala v brezčasju in evforiji, da bo življenje teklo le čedalje boljše. Simptomatično pa je, da si ni ustvarila nobenega heroja, ki bi nam kazal smer osebnega razvoja in nam vcepil večji občutek odgovornosti.

Torej le zasilni izhodi, ne pa večja družbena angažiranost?

Umetnost ni namenjena iskanju političnih rešitev. En zasilni izhod, ki ga ponuja umetnost, je vsaj v tem, da nam pokaže, da je v tem svetu še mogoča globina v dojemanju sveta in v čustvih, ne samo površinski small talk. Zato se mi zdi potrebno in pomembno spuščati se po temnih hodnikih v iskanju zasilnih izhodov, ki pa navadno niso bližnjica. Nasprotno. Včasih pot do zasilnega izhoda pelje prek bolečine.

Trst je pravzaprav vzporedni svet; je edini kraj, kjer čas ne teče digitalno, ampak je še vedno analogen.

Se pa zasilni izhodi pogosto pojavljajo v ekonomiji, to ste tematizirati v predstavi Hozana tekočemu računu, ki ste jo režirali v Trstu?

Najbolj politično predstavo sem naredil še v času študija v Nemčiji, v njej pa sem problematiziral združevanje Evrope. Kaj je sploh evropska identiteta in kaj evropska naddržava, ki nastaja? V globino tega procesa združevanja ne gremo. Vsi smo veseli, ker so meje odstranjene, pozabljamo pa, da so odstranjene, da lahko po Evropi nemoteno teče kontejnerski promet, evropska ljudstva in narodi pa se med seboj resnično ne spoznavajo. Če bi Evropo povezali tudi na kulturni ravni, ne bi imeli v krizi tako hudih težav s solidarnostjo med državami in ljudmi, ne skrajnih nacionalistov, kakršni so na Madžarskem, v Avstriji, Franciji in še marsikje po Evropi. Prav tako o naši prihodnosti ne bi odločala samovoljna trojka. Zdaj administracija EU sploh ne komunicira z državljani in upravičeno je vprašanje, v čigavem imenu odloča. Razumem, kako dobro je, da v Evropi ni vojn, a želel bi si Evropo, v kateri bi moj glas kaj veljal. Evropi, kar že pod tem razumemo, je treba dopovedati, da smo še živi. To sem tematiziral v predstavi o združevanju Evrope. Takrat sem začel resno razmišljati, kako naša življenja določa ekonomija. In če se poglobiš vanjo, spoznaš resnico o tem, kako smo pravzaprav odrezani od ekonomskega sveta, čeprav je z ekonomijo zdaj povezana tudi osebna identiteta.

Vrniva se k vaši zbirki Zasilni izhodi. V njej je zanimiva zgodba Identiteta črne maske; v njej opisujete črno mašo, kjer verniki razpravljajo, ali bi moral obred potekati ne le v italijanskem, ampak tudi v slovenskem ali celo furlanskem jeziku. Dokaj ironično in hudomušno upodabljate boj Slovencev v Italiji za priznanje slovenskega jezika.

Naša tržaška realnost ima, še posebej, če o njej razmišljaš v tujini, včasih precej groteskne konture. Danes, leta 2014, ko smo pri uveljavljanju narodnostnih pravic vendarle že marsikaj dosegli, se še vedno preveč ukvarjamo z dogajanjem v zgodovini, ker vsega o njem nismo razčistili. V razpravah se utrujamo, predvsem na Tržaškem, z nekdanjimi pripadnostmi črnim, rdečim in belim. Tako pa se, hote ali nehote, izogibamo resničnim težavam, ki so pred nami, kajti svet je vendarle drugačen, kot si ga zamišljamo v svojem lastnem vrtu. V takšen položaj nas silijo pripadniki generacije, ki je odraščala brez televizije, morda le ob radiu, nenehno pa govorijo, da bo njihov boj za pravice in resnico morala prevzeti mlajša generacija. A ta, na katero mislijo, šteje petdeset let. In dodati moram, da se počutijo kar varne v »starih« konfliktih, saj imajo vseskozi pred sabo konkretnega nasprotnika. Upam le, da bodo moji vrstniki, ki znajo misliti tudi politično, zmogli vzpostaviti dialog z italijansko skupnostjo in njenimi predstavniki v uveljavljanju narodnostnih pravic, pa tudi z oblastmi v Sloveniji, vendar tako, da manjšinskost ne bo opravičilo za povprečnost, kajti zavedati se moramo, da smo del sveta, ne pa le zanimiva kulturna entiteta.

Verjetno se je odnos med Slovenci v Italiji in italijansko večino po padcu meje vendarle izboljšal.

Rekel bi, da je strpnejši, ne pa, da se je izboljšal, ker Italijanom v resnici za Slovence v Italiji ni mar. Italijani, ki otroke pošiljajo v slovenske šole, niso Tržačani. Imam zelo dobrega prijatelja, ki se je naučil slovenščine, vendar ni Tržačan. Zanj slovenščina ni le zanimiva, ampak potrebna v družbenem okolju, kakršno je Trst. Drugim se zdi morda slovenščina le zanimiva. Sicer pa ne vem, zakaj bi morali z navdušenjem sprejemati, če nas kakšna eminenca dvakrat po slovensko pozdravi z dober dan. Razmerja niso preprosta. Italijansko gledališče Il Rossetti je postavilo na oder dramo Magazzino 18, ki govori o fojbah. Normalno bi bilo, da bi ob tej predstavi razpravljali, kaj v njej drži in kaj ne, kako je zasnovana, a tega si ne dovolimo več, kajti dokazovati je treba, da sprejemamo tudi drugačna mnenja in smo strpni do njih. Nismo sposobni ustvarjalnega konflikta, veliko komuniciramo, dialoški prostor pa je prazen.

O vplivu tehnologije na družbene procese je treba pisati in razmišljati, ne pa tehnologijo nekritično sprejemati zato, ker jo uporabljajo vsi.

V petek je bila premiera predstave Angel pozabe, ki ste jo priredili in režirali po romanu koroške pisateljice Maje Haderlap. Oba, Maja in vi, pišeta v dveh jezikih in oba prihajata iz zamejstva. Zagotovo vam je bil svet, ki ga Maja opisuje v Angelu pozabe, znan, če ne blizu.

Na delu je zanimiv učinek: lahko se ti zgodi tako kot nemškemu dramatiku Heinerju Müllerju, ki so mu po padcu Berlinskega zidu rekli, da je znal pisati v času socialistične Demokratične republike Nemčije, odkar je ni več, pa ni več dober pisatelj. Zamejstvo torej ni nujno humus za dobre zamisli. Med pripravljanjem predstave sem spoznal, da nekatere stvari, ki sem jih imel za samoumevne, niso takšne. Te velja že za jezik. Skušam pisati v standardni slovenščini, čeprav v sintaksi udarjajo na plan moji valovi primorščine levo in desno. Zato ne vem, kako moja knjiga učinkuje na bralstvo v Sloveniji. Napisal sem knjigo v italijanščini in v slovenščini. Oba jezika sta zame samoumevna. Toda v katerem sanjam? Tega se doslej, do režije Angela pozabe, nisem spraševal.

Toda pri režiji Angela pozabe ste zagotovo razmišljali o podobnostih in razlikah med življenjem obeh narodnostnih skupnosti, Slovencev v Avstriji in Slovencev v Italiji, nekoč in danes.

Seveda sem razmišljal. Vendar takšnih premislekov v predstavi ne zasledite, saj se mi je zdelo pomembneje celovito postaviti roman na oder, ne pa vnašati svojih pogledov na manjšini. Bistvena razlika med našo in koroško izkušnjo pa je v tem, da na Koroškem Slovenci do pred kratkim niso smeli javno govoriti o partizanstvu. Niso smeli imeti svojih partizanskih junakov. O pomenu partizanskega boja za Avstrijo je nedavno v drami Še vedno vihar spregovoril Peter Handke, Maja Haderlap pa natančneje opiše boj koroških partizanov proti nacistom, ki so bili pravzaprav njihovi sosedje. Ker sem manjšinec, mi je bil blizu tudi njen način obravnave tematike, saj o težkih ideoloških temah pripoveduje skozi osebne in družinske zgodbe. Angel pozabe je zgodba njene družine. Usode družinskih članov razkriva prek na videz mimobežne anekdotike, ko recimo oče pove hčerki, da je bil tudi sam v partizanih. Šele skupek vseh spominov pa ustvari objektivnost, ki jo lahko poimenujemo resnična zgodovina. Toda vprašanje je, kako iz spomina preiti v refleksijo. To njeno iskanje me je pritegnilo. Vedno in predvsem pa je v ospredju vprašanje, kdo sem, kakšna je moja identiteta. Maja je pogumna v tem spraševanju in na koncu, tako sem vsaj jaz bral Angela pozabe, bralcu ostane dvom, ki daje prostor za spravo.

Zanimivo je tudi, da so režijo romana, ki nosi v sebi težke zgodovinske teme, zaupali mlademu človeku, ki je odraščal v času interneta, računalniških igric in je do takšnih tem zagotovo drugače senzibilen kot kak starejši človek.

Moja nemška šola režije temelji na konceptih. V ospredje postavlja sebe kot režiserja. V resnici je roman Angel pozabe večji od tega, kar bi lahko bil moj koncept. Zato nisem avtorsko posegel v zgodbo, le skrajšal sem jo in priredil za oder. V pogovorih z gledalci sem spoznaval, da mi je v njih uspelo poustvariti občutja iz romana brez hollywoodske patetike. Zame je pomembno, da smo se izognili poceni cinizmu, kar je problem sodobnega teatra, saj ni več navajen – tudi sam nisem bil – delati s tako poetičnim tekstom.

Če bi Evropo povezali tudi na kulturni ravni, ne bi imeli v krizi tako hudih težav s solidarnostjo med državami in ljudmi, ne skrajnih nacionalistov.

Sicer pa je zgodba Angela pozabe takšna družinska zgodba, ki daje misliti marsikomu, ne le tistim, ki živijo na avstrijskem Koroškem.

Je zgodba koroških Slovencev v Avstriji, ni pa samo koroška zgodba. Je seveda Majina zgodba, a opazil sem, koliko ljudi vidi v njej odtenke mitskega časa, ko so odraščali in je babica po svoje razmišljala o življenju in gledala na svet. Zanjo je vse del življenja. Tudi smrt.

V pogovoru sva nekako zamejsko zamejena. Tudi v matični državi bi potrebovali Angela pozabe, da bi v njem upodobili razmerja v tistem času, usodnem za slovenski narod.

Tudi v Italiji bi bilo koristno skozi takšne življenjske zgodbe reflektirati razmerja v družbi, predvsem pa odnose med manjšino in večino. Prav tako Slovenija potrebuje svojega Thomasa Bernharda, avstrijskega pisatelja, ki je začel udrihati po elitah. Zdi se mi, da imajo vodilni ljudje v Sloveniji največ težav s tem, da so Slovenci. Najraje bi bili Američani. Vedejo se, kot da vodijo drugo državo, ne Slovenije. Težko razložim, zakaj imam takšen občutek. Ko jih gledam in poslušam, vidim, da nobeden izmed njih ne premore niti malo samoironije, ki bi jo verjetno premogli vsi, če ne bi bili politiki. Na njihovih obrazih vidite, kako trpijo, ker so politiki, ne pa kaj drugega. Škoda. Še posebej zato, ker ima Slovenija sicer intelektualno zelo močne ljudi, ki pa seveda niso v politiki. Ima manj prebivalcev kot Milano, pa ima več pesnikov, pisateljev, zdravnikov, pravnikov, sociologov itd., ki dosegajo svetovno raven. Imamo v svetu zelo znanega Slavoja Žižka. Toda imamo tudi Mladena Dolarja, Boštjana M. Zupančiča in, pa naj se strinjamo z njo ali ne, Renato Salecl. Še bi lahko našteval. To so ljudje, ki imajo ideje in razmišljajo kozmopolitsko, evropsko.

Zdaj pišete nov roman v slovenščini?

Ne bi rad razkrival vsebine. Pravzaprav govori o pozabi. Tematiko sem izbral ob opazovanju svojega deda v domu za ostarele, kjer sem videl, kako ljudje usihajo. Niso več, kar so bili. Postali so nekaj drugega. Sicer pa mene množica vsega, kar jaz nisem, a bi lahko bil, zelo šokira, hkrati pa fascinira, ker gre za zmeraj prisotno dvojnost, prinaša pa nam bogastvo razmišljanja. Iz tega črpam tematiko za nov roman.