Živi dokaz inventivnosti

Med pohajkovanjem po vidnejših glasbenih dogodkih v klubih smo se prejšnji vikend ustavili v ljubljanskem klubu Menza pri koritu, kjer je bil napovedan nastop staroste kalifornijske scene naredi-sam, basista Mika Watta, ki ga nekoliko starejši poslušalci pomnijo kot enega izvirnejših rockovskih basistov, nekdanjega člana prehitro razpadle skupine Minutemen, pa tudi tria fIREHOSE.

Watt je pravzaprav živi dokaz trdoživosti in inventivnosti ameriške scene naredi-sam, ki je iz praktično ničesar sposobna ustvariti veliko. Sodeloval je s številnimi drugimi pripadniki tedanjega neodvisnega rocka – denimo v skupinah Banyan in Porno for Pyros, leta 2003 pa se je odzval na povabilo Iggyja Popa in postal član njegovih The Stooges.

Zato nas je nekoliko presenetilo, da je bila Menza pri koritu pred njegovim nastopom več kot na pol prazna, in to v petek zvečer, ko se na ljubljansko Metelkovo praviloma zgrne množica najstnikov in mladostnikov. A kot kaže, je Wattov nastop vseeno zanimal nekoliko zrelejše občinstvo.

V Ljubljani se je ustavil v sklopu izredno izčrpujoče turneje (50 nastopov v 56 dneh!), ki še kako ponazarja zapis z njegove spletne strani »Človek v kombiju z basom v rokah«, saj je v petintridesetih letih plodovite koncertne kariere že večkrat prekrižaril vso Ameriko in Evropo.

A še preden je zasedel oder s spremljevalno skupino The Missingmen, s katero so napovedovali, da nam bodo v živo odigrali njegovo punk rock opero Hyphenated Man, nas je kot predskupina zabaval londonski dvojec Guess What, ki je med enournim nastopom na klaviaturah in bobnih predstavil svoje videnje psihedeličnega rocka, lounga, jazza in bossanove. Njun nastop je sicer zaznamovala monotonost, ki so jo nekoliko rešili čudni in predvsem komični kostumi, po katerih bi lahko sklepali, da sta ravnokar pobegnila iz kakšnega cirkusa. Po nastopu še enega »predvozača«, bruseljskega kitarista L’Oeillera, ki je postregel s precej nenavadnim igranjem klasične kitare, pa je na oder končno stopil Watt s kitaristom Tomom Watsonom in bobnarjem Raulom Moralesom.

Hitro je bilo jasno, da se punk rock opera Hyphenated Man, ki so jo izvedli v celoti, najbolj naslanja na zapuščino Wattove nekdanje skupine Minutemen. Z igrivimi bas linijami, globokim in sugestivnim Wattovim vokalom, inventivno kitaro in nepričakovani ritmični obrati so jo predstavili v najboljši možni luči, Watt pa je pokazal tudi, da je sicer že nekoliko utrujen, a še zmeraj energičen in udaren, bas kitara pa je v njegovih rokah še vedno podaljšek njegovega telesa.

Kratek in energičen nastop so podaljšali z bisom, dolgim štiri skladbe, zadnjo med njimi pa je Watt posvetil botru slovenskega punka – Igorju Vidmarju.

Ob tem smo se seveda moral vprašati: kje, za vraga, pa so bili medtem ljubljanski punkerji?!?