Roman Leljak, »samostojni kulturni delavec«

V soboto, 6. novembra leta 1993, je na Primorskem močno deževalo. Devetindvajsetletni Roman Leljak, ki je s svojim rdečim lamborghinijem diablom malo po poldnevu peljal po magistralni cesti med Divačo in Koprom, je vozil prehitro za mokro in spolzko cestišče. Ko je pripeljal na Kačiški klanec, ga je zaneslo, zaletel se je v kamnito škarpo in lamborghini je zagorel.

V časopisih je pisalo, da so osemnajstletno sopotnico hudo poškodovano odpeljali v klinični center, a Leljak danes trdi, da je bila poškodovana le toliko, da je dobila odškodnino od zavarovalnice. »Nalomil sem ji ključnico, ko sem jo povlekel iz gorečega vozila, da sva oba ostala živa,« se s pojasnilom še malo pohvali. Pol milijona nemških mark vreden avto je popolnoma zgorel, in ker ni bil kasko zavarovan, Leljak od zavarovalnice ni dobil nič. Kljub temu je kmalu kupil novega, enakega.

Takrat je bila to ena od številnih novic, ki so sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja zgradile Leljakov sloves »poznavalca ženske lepote« ter »poslovneža, ki se običajno pogovarja samo v milijonih DEM«. Danes je drugače, v življenjepisu na svoji spletni strani zadnjih 24 let svojega življenja odpravi z zgolj nekaj besedami: »Samostojni kulturni delavec od leta 1990.«

Danes je Leljak znan še bolj kot pred dvema desetletjema, vendar kot raziskovalec arhivov, ki občasno ovaja nekdanje pomembne politike, današnje »strice iz ozadja«, predvsem pa v knjigah, na tiskovnih konferencah, predavanjih ter kot gost državnozborskih komisij predstavlja svoje ugotovitve o zločinih povojne oblasti in njenih varnostnih organov. Skupaj s poslanko SDS Evo Irgl je prvi obraz kampanje proti zakonu o arhivih in arhivskem gradivu.

Sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja je bil Leljak znan kot »poznavalec ženske lepote« ter »poslovnež, ki se običajno pogovarja samo v milijonih DEM«.

Deset povedi dolga biografija na njegovi spletni strani se sicer začne ponosno, s podatkom, da je bil rojen 21. avgusta 1964 v hrvaškem Zagorju očetu Rudolfu in mami Milici Belošević, potomki Stjepana Beloševića, ki mu je 30. januarja 1635 kralj Ferdinand podelil plemiški naslov. Piše še, da je osnovno šolanje opravil v Štorah pri Celju, odšel na srednjo vojaško šolo v Sarajevo in potem v visokošolski center na Banjici v Beogradu. Pri dvajsetih se je zaposlil v Jugoslovanski armadi, naprej kot šifrant, nato v varnostni službi.

Vojaški zapornik

S tem smo povzeli skoraj vse, kar Leljak o svojem življenju deli na spletu. V resnici pa so se začeli arhivi slovenskih medijev z zgodbami o njem polniti šele s koncem njegovega dela v vojski. Leta 1989 je bil namreč Leljak pred vojaškim sodiščem obsojen na 14 mesecev zapora zaradi tatvine kasetofona in denarja ter zaradi nepooblaščenega snemanja. Sam je vseskozi, najprej v Mladini, trdil, da je v ozadju politika.

Dokazoval je, da so ga nekdanji sodelavci začeli preganjati skoraj sočasno z njegovimi poskusi, da bi izstopil iz vojske, ter nekaj mesecev po tem, ko je poskusil opozoriti na nepravilnosti pri delu mariborske varnostne službe. Aretiran je bil 25. maja 1988, šest dni pred četverico Janša, Borštner, Tasič ter Zavrl, in v mnenju, da to ni naključje, ga je podpirala predvsem Mladina, pozneje pa tudi Odbor za varstvo človekovih pravic.

O tej izkušnji je Leljak napisal knjigo v dveh delih Sam proti njim in v letu 1990 še knjigo o žrtvah revolucionarnega nasilja Teharske žive rane, vendar je pisanje knjig postalo njegov poklic šele po dvajset let dolgi stranpoti.

Najprej je kazalo, da bo politik, a je z mesta predsednika mariborske Socialdemokratske stranke Slovenije, predhodnice sedanje SDS, aprila 1990 odmevno odstopil. »Del strokovnega sveta v naši stranki je menil, da zaradi tega, ker sem nekoč delal v tajni vojaški službi in ker sem rojen na Hrvaškem, ne morem voditi stranke,« je pojasnil za Večer in dodal, da je njegovo narodnost kot problem videl tudi mariborski Demos.

Poleti tega leta se je sprl tudi s takratnim obrambnim ministrom Janšo, Borštnerjem in Andrejem Lovšinom, Janševim sopotnikom v aferi z orožjem. Vabili so ga v tako imenovani Sektor 9 in Leljaku ni bilo všeč, da gre za tajno protiobveščevalno službo, ki je delovala, čeprav uradno sploh ni obstajala. »Ker nikjer še ni bilo objavljeno, da je ustanovljen Sektor 9, tudi ne vemo, kakšne so njihove metode dela in kakšni so cilji,« je povedal Leljak.

Raje kot agent je Leljak postal to, čemur danes pravi »samostojni kulturni delavec«. V mariborskem centru inovacij na Teznem, namenjenem mladim in perspektivnim podjetjem, je ustanovil ZAT – založbo za alternativno teorijo. Izdajal je knjige, kot sta na primer protipartizanska Črne bukve anonimnega avtorja ter Krivda in greh dr. Spomenke Hribar, ter urednikoval reviji Vohun – vojaško policijske alternative. V uvodniku prve številke, ki je izšla leta 1991 v petnajst tisoč izvodih, je pojasnil, da je revija potrebna, ker živimo v času, »ko se v republikah nove oblasti nagibajo k skrajno desni varianti, ko prehaja v ospredje predvsem nacionalna suverenost, ko na sceno stopajo predrage republiške vojske«.

Leta 1992 se založba za alternativno teorijo ni več ukvarjala samo z urednikovanjem in založništvom, ampak so Leljak in sodelavci v Švici kupovali čistila in avtokozmetična sredstva, jih v svojih prostorih v kleti tezenskega podjetniškega inkubatorja pretakali iz večje embalaže v manjšo in jih prodajali naprej. Anonimneži so medijem sporočali, da čistila ZAT v resnici proizvaja sam in s tem moti ostale stanovalce inkubatorja, Leljak pa jih je zavrnil, da bi sicer rad imel lastno proizvodnjo, a je to »prevelik zalogaj«.

Posrednik kreditov

Vsekakor mu je šlo dobro, saj so ga v Mariboru kmalu poznali po uri rolex, lamborghiniju ter pokroviteljstvu hokejskega kluba in ženskega košarkarskega kluba. Ko so ga novinarji vprašali, od kod mu denar, je rekel, da ga je dobil od prodaje knjig in ga potem odlično oplajal.

Oplajal pa ga je predvsem z denarjem avstrijskih bank. Po njegovih besedah sta skupaj s celovškim poslovnežem Adolfom Höglerjem okoli 500 Slovencem »pomagala« pridobiti kredit za nakup avtomobila. Šlo je torej za posredovanje. No, Höglerja je maja 1994 odmevno oropalo pet slovenskih specialnih policistov, a z Leljakom sta sodelovanje prekinila mnogo prej, brez nerešenih vprašanj, kot sta trdila oba.

Še natančneje bi na vprašanje o izvoru denarja odgovoril, če bi rekel, da ga dela iz nič. To spoznanje se je v slovenski javnosti začelo razvijati aprila 1994, ko je direktor avstrijske banke Alfons Schmalzhofer prek Večera sporočil: »Naše stranke v Sloveniji obveščamo, da obrokov za leasing ne smejo nakazovati ZAT-u.« Da bi bil še jasnejši, je dodal, da so »Romanu Leljaku zaradi neresnega poslovanja v Avstriji za vselej zaprta vrata za leasing avtomobilov«.

Leljak je namreč pri Leasfinanz v letu 1993 najel več posojil za Slovence in nekaterim je denar dal, nekateri pa so se med dogovarjanjem za kredit premislili, a je Leljak uporabil njihove podatke in ponaredil podpise, vzel kredit na njihovo ime in denar obdržal zase. Tisti, ki so denar želeli, so ga od Leasfinanz prek Leljaka dobili in kupili avto. Ko so denar vračali, pa dlje kot do Leljaka ni prišel.

V tem času je s posojilom avstrijske banke Hypo leasing na svoje ime kupil dva avtomobila mercedes benz 300 SL, še enega mercedesa pa na ime takratne žene, ki za to ni vedela. Po nekaterih navedbah je svoja mercedesa prodal, čeprav mu je pogodba to prepovedovala, denar pa porabil za nakup lamborghinija, s katerim je nadomestil tistega, ki je zgorel na primorski magistralni cesti.

Fiati in piramidna shema

Leta 1994, ko so iz Avstrije v Slovenijo prihajale prve slabe novice, se je Leljak že poslovil od ZAT-a in v novem podjetju Avtoideal v Mariboru prodajal avtomobile fiat punto. Hvalil se je, da mu to prinaša 48 tisoč mark ali okoli 24 tisoč sedanjih evrov dobička na teden, in tako prepričal ljudi in podjetja, da jim bo, če vložijo svoj denar, na mesec izplačal štiri- do sedemodstotne obresti.

V resnici je v letu dni s prodajo puntov zaslužil le dva milijona tolarjev oziroma osem tisoč evrov, potem pa mu je Fiat odvzel posredništvo. Avtoideal se je začel ukvarjati s »finančnim posredništvom«, kar je pomenilo, da je denar vlagateljev posojal naprej. Vložkov je bilo še nekaj let dovolj, da je lahko izplačeval obljubljene obresti.

Denarja je bilo toliko, da je ustanovil As, prvi barvni slovenski tabloid, in z zgodbami v njem razburjal slovensko estrado. Pevka Helena Blagne ga je tožila, ker je pisal, da njena ljubezen z Mitjo Zamanom vnaša razdor v njegovo družino, manekenko Nino Gazibaro pa je prizadela objava petnajst let starih fotografij, na katerih je gola.

Škandali so ga spremljali tudi na lepotnih tekmovanjih, katerih pokrovitelj je bil, saj se je govorilo tudi, da je leta 1994 nekemu dekletu kupil lepotni naslov. Vsekakor je z njimi veliko potoval in s Katjo Kori, drugo spremljevalko mis Slovenije 1994, se je tudi zbližal. Novembra 1995, ko se je preselila k drugemu fantu, jo je celo zvlekel v svoj avto, odpeljal in ji preprečeval, da bi pobegnila. Čeprav je lepotica prepričala policiste, da je šlo za ugrabitev, si je pozneje premislila in Leljak zaradi tega ni bil preganjan. Ostal je stalnica slovenskih lepotnih tekmovanj in leta 1996 celo obljubljal, da bo v Radence pripeljal svetovno znano manekenko Naomi Campbell.

V tistem času je propadlo veliko slovenskih piramidnih shem, zato so številni vlagatelji v podjetje Avtoideal želeli hitro izplačilo svojega denarja. Triindvajsetega oktobra 1996 je moral Leljak vsem vlagateljem sporočil, da denarja ni. Po več sestankih so se vlagatelji odločili, da je najboljša rešitev stečaj podjetja, a ko so se še enkrat zbrali natanko leto dni kasneje, jih je Leljak prepričal, da so potrdili prisilno poravnavo. Obljubil jim je, da bodo do leta 2001 v celoti poplačani, saj da ima podjetje natanko toliko terjatev kot dolgov, te pa bo mogoče izterjati. Zagotovil jim je, da jamči s svojim osebnim premoženjem ter predstavil načrt, s katerim bo v treh letih zaslužil 363,3 milijona tolarjev oziroma okoli milijon in pol evrov. Pokazal jim je dopis neke ameriške banke o posojilu ter pogodbo s Citroënom za 1980 vozil.

Ko so ga vprašali, od kod mu denar, je rekel, da ga je dobil od prodaje knjig in ga potem odlično oplojeval. Natančneje bi se izrazil, če bi rekel, da ga dela iz nič.

Kmalu po tem spodbudnem sestanku se je Leljak kot sovoznik sedanjega koprskega župana Borisa Popoviča udeležil relija za svetovno prvenstvo v italijanskem San Remu in zasedla sta devetnajsto mesto. Leljak se je pozneje preskusil tudi kot voznik na dveh slovenskih relijih Saturnus.

Medtem je upnikom Avtoideala postajalo jasno, da denarja ne bo. Podjetje ni vložilo nobene tožbe zoper svoje dolžnike, tako ali tako pa je bila daleč največja dolžnica revija AS, torej Roman Leljak sam. Ameriškega denarja ni bilo, Citroënovih vozil tudi ne, kmalu pa so prostori podjetja nosili napis Avto kolo, kakor se je imenovalo podjetje Romanovega brata Gorana. Revija AS ni več izhajala, njeni računalniki in druga oprema pa naj bi bili ukradeni. Leljak je od novomeškega podjetnika Marjana Rožiča z naročilnico vzel za 14 milijonov tolarjev kavbojk iz Hongkonga in jih prodajal po več butikih, a če je imel prihodke, jih upniki Avtoideala niso videli, brez denarja pa je ostal tudi Rožič.

Desetletje na sodišču

Septembra 1999 je bil pogojno obsojen na štiri mesece zapora zaradi neplačevanja preživnine za hčerko.

Že naslednji mesec se je začelo sojenje Leljaku zaradi goljufij v Avstriji, ki sta ji bila pridružena še očitka o zlorabah kreditnih kartic Diners ter American Express, s katerima je brez kritja med drugim v Parizu zapravljal v kabaret klubu Crazy horse in v Disneylandu.

Kmalu je začel Leljak sodišče obiskovati tudi zaradi vodenja podjetja Avtoideal.

Sodili so mu večji del prvega desetletja tega stoletja, ta čas pa si je uredil gostinsko in turistično dejavnost na Kapeli v občini Radenci in vozil turistični vlakec med vinogradi. Sojenji sta trajali tako dolgo tudi zato, ker si je šel Leljak v Zürich s homeopatskimi metodami in magnetno resonanco zdravit glavobol in izčrpanost. K hitrosti ni prispevalo niti, da se mu je med sojenjem odrekel odvetnik Leopold Godnič, ker od njega ni dobil obljubljenih dokumentov, s katerimi bi lahko dokazoval njegovo nedolžnost. Zaradi možnosti zastaranja je moral tožilec Boris Marčič zlorabo American Expressa umakniti iz obtožnice.

V zapor je Leljak odšel februarja 2008. Na koncu so sodišča odločila, da je od avstrijskih bank nezakonito dobil 54 tisoč evrov, od 448 oškodovancev v zadevi Avtoideal pa 960 tisoč evrov. Na obeh sojenjih je dobil po tri in pol leta zaporne kazni.

Po dveh mesecih na Dobu se je začel pritoževati nad razmerami. »Sobe so prenatrpane, veliko je hepatitisa B in C, tu sem prvič v življenju videl mamila, grozljivo je gledati fante, ki si zdrobijo uspavala in jih nato ’posnifajo’ skozi nos, da so bolj zadeti. In potem takšni delajo v jedilnici. To se mi gnusi, zato se prehranjujem s tem, kar mi enkrat na mesec pošljejo od doma,« je razlagal v Večeru in s tem sprožil prvo tožbo zapornikov zoper državo. Odvetnik Franci Matoz jih je zastopal več kot tristo, a so lani na evropskem sodišču za človekove pravice izgubili.

Leljak se je iz zapora oglašal tudi po odprtju grobišča Huda Jama, ki ga je sam na pobudo Spomenke Hribar raziskoval že leta 1989. Ko je bil premeščen na polodprti oddelek v mariborski Rogozi, se je tudi udeleževal javnih dogodkov na to tematiko.

Predvsem pa je v zaporu spet začel pisati. Leta 2009 je izšla njegova prva knjiga po devetnajstih letih, nova različica Teharskih živih ran, ki je pripovedovala o Hudi Jami. Do leta 2012, ko je bil predčasno izpuščen, je napisal še deset knjig.

»Odslužil sem vso kazen, ki mi je bila dodeljena,« pravi danes. Če parafraziramo znani rek, lahko rečemo, da je vse preostalo sedanjost. In s stališča te sedanjosti je za Leljaka njegova osebna preteklost le čas, ko je bil »samostojni kulturni delavec«.