Torbjörn Månsson

»Banke gledajo samo na svojo korist, zato bo proces zdravljenja bančnega sistema za davkoplačevalce dražji«

Tri največje banke v državi – NLB, NKBM in Abanka – imajo po obsežnih lanskih dokapitalizacijah ogromno kapitala, ki pa ga ne usmerjajo v gospodarstvo. Raje igrajo varno igro in presežek denarja vlagajo v državne obveznice, podjetja pa medtem umirajo. To podaljšuje kreditni krč in onemogoča okrevanje gospodarstva. Na potezi je država, ki je stoodstotna lastnica teh bank, meni švedski ekonomist Torbjörn Månsson, nekdanji izvršni direktor Družbe za upravljanje terjatev bank, zdaj pa svetovalec upravnega odbora te družbe. Månssonova ključna naloga v DUTB je vzpostaviti delujočo ekipo in ustanovo. Pred tem je 18 let delal za ameriško svetovalno družbo Bain & Company, ukvarjal se je predvsem z upravljanjem terjatev, svetoval pa je tudi pri prestrukturiranju podjetij.

Opazila sem, da si pred vsako tiskovno konferenco snamete kravato. Je to PR-trik, da ustvarite vtis bolj ljudskega človeka?

Ne, ne gre za trik, nismo tako dobri. Odkrito rečeno se brez kravate počutim bolje.

Kdo vas je povabil v DUTB? Finančni minister Uroš Čufer?

Povabil me je predsednik upravnega odbora DUTB Lars Nyberg, ker je poznal moje prejšnje delo. Proces vzpostavitve DUTB je bil dolgotrajen, začel se je že v času prejšnje vlade. Nujno so potrebovali tri izvršne direktorje, zato so nekaj svetovalnih podjetij povprašali, kateri od strokovnjakov je na voljo in kdo bi znal DUTB postaviti iz nič. Po naključju sem bil prost. Pred tem sem delal za ameriško družbo Bain & Company, a sem jo zapustil, ker se nisem več želel ukvarjati s svetovanjem. Lars je moj življenjepis sprva nameraval predstaviti le kot primer, kakšen kader naj bi zaposlovali, ko pa je ugotovil, da sem prost, me je povabil v ekipo.

Koliko ste pred prihodom v Slovenijo vedeli o položaju našega gospodarstva in še zlasti bančnega sistema?

Zelo malo. Nisem imel nobenih predsodkov, kar je dobro.

Kaj pa si mislite po letu dni?

Najbolj me skrbi, kako pripraviti banke, da bodo stvari počele drugače, kot so jih doslej, da bodo aktivnejše. Slovenski davkoplačevalci so v DUTB vložili 200 milijonov evrov, še 50-krat toliko pa so vložili v dokapitalizacijo bank. To je ogromno denarja in pošteno bi bilo, da se jim ta vložek v čim večjem obsegu povrne. Razumem, zakaj nam javnost ne zaupa in nas ocenjuje kot premalo pregledne. A tudi javnost mora razumeti, da nekaterih podatkov ne smemo razkriti prezgodaj, saj bi škodili davkoplačevalcem. Krivično se mi zdi, da se je pritisk usmeril le na nas. Del pritiska bi moral biti usmerjen tudi na banke, saj imajo te ključno vlogo pri zdravljenju gospodarstva. Če spodleti slabi banki, bo gospodarstvo kljub temu preživelo, če pa zatajijo banke, bo katastrofa. Slovenski bančni sistem se ni brez razloga znašel v težavah. Gre za posledico slabih preteklih praks, od tega, da so posojila odobravali brez ustreznega zavarovanja, do tega, da banke niso spremljale strank in jim svetovale, kako naj ravnajo, da se ne bodo znašle v pretiranih dolgovih, kar je temelj dobrega bančništva. Slabih praks ni mogoče odpraviti samo z zamenjavo vodilnega kadra v bankah. Način razmišljanja in delovanja morajo spremeniti tudi drugi bančni uslužbenci. Ne gre torej za deset ljudi, gre za več sto ljudi.

Koliko časa je potrebnega za resen preobrat v miselnosti bankirjev?

Po mojih izkušnjah vsaj dve leti, poleg tega to tudi kar precej stane. Ni pa to posebej vznemirljiva tema za medije. Opazil sem, da se Slovenci zelo bojite, da bi vas kdo okrivil za napačne odločitve, zaradi česar se sploh ne odločate ali pa se odločate samo, kadar gre za lažje odločitve, s katerimi ne tvegate, da bi vas vrgli iz službe. Nihče si ne upa prevzeti odgovornosti, vsi samo čakajo na navodila vlade, ta pa tudi ne ve, kaj bi svetovala. To ovira proces sanacije bančnega sistema.

Se vam zdi, da smo mediji pretirano kritični do DUTB?

Nič nimam proti kritiki, če je upravičena. Absolutno zagovarjam preglednost poslovanja. Se je pa treba zavedati, da preglednost ni nujno vedno v korist javnosti oziroma da pretirana preglednost davkoplačevalcem lahko celo škodi. Na Švedskem, ki slovi po preglednosti, je nedavno potekala burna razprava o tem, ali nismo šli v vnemi po obveščenosti javnosti predaleč. Namreč, skupina mladih je oblikovala spletno stran, na kateri si lahko že na podlagi naslova bivališča ugotovil, ali je človek, ki živi na tem naslovu, že bil obsojen na sodišču in za katero kaznivo dejanje. Sodbe, ki jih izrečejo sodišča, sicer sodijo med javne podatke, toda tu so bili osebni podatki zbrani na enem mestu, kar je bistveno olajšalo brskanje. Lahko si vtipkal naslove sosedov v ulici in ugotovil, ali so bili obsojeni. Zanimivo je, da so tej preglednosti najodločneje nasprotovali mediji. Zdelo se jim je, da gre za pretiran poseg v zasebnost. Spletna stran je bila po protestih opuščena, se bo pa čez čas gotovo spet pojavila.

Boste razkrili samo slaba posojila ali tudi ’živa’ posojila? Na DUTB se namreč prenašajo tudi nekatera posojila, ki jih podjetja še odplačujejo.

Mejo med tem, kaj smemo in česa ne smemo objaviti, postavlja zakonodajalec. Spoštovali bomo predpise. Se je pa treba zavedati, da z razkrivanjem prevzetih terjatev, pa naj so dobre ali slabe, tvegamo, da bo izkupiček od prodaje za davkoplačevalce manjši, kot bi lahko bil.

Zakaj ne želite razkriti vsebine svetovalnih pogodb, ki ste jih sklenili z zunanjimi sodelavci? Zakaj se skrivate za poslovno skrivnostjo? Ali ne bi bilo pošteno do davkoplačevalcev, ki te stroške plačujejo, da izvedo, kaj točno piše v pogodbah?

Nihče ne bo več pripravljen delati za stranko, ki bo javnosti razkrila komercialne pogoje pogodbenega razmerja. Kaj takega se v poslovnem svetu preprosto ne počne. Kajti če so komercialni pogoji za eno stranko zelo ugodni in ta podatek pride v javnost, bo naslednja stranka od svetovalnega podjetja zahtevala enako ugodne pogoje. Jasno, da se podjetja v to past nočejo ujeti. Sicer pa je DUTB razkrila vse za javnost pomembne podatke, zneske in tudi naloge, ki so jih zunanji sodelavci dolžni opraviti po pogodbah.

Po novem niste več izvršni direktor, ampak svetovalec upravnega odbora DUTB. Zakaj ta preobrat?

Že od začetka je bilo predvideno, da bom funkcijo izvršnega direktorja opravljal največ tri mesece, do vzpostavitve delujoče ekipe. A zaradi številnih preobratov v strategiji prevzemanja nedonosnih terjatev se je postopek prenosa zapletel in mandat se mi je podaljšal.

Kaj sploh svetujete upravnemu odboru?

Svetujem pri pripravi poslovne strategije družbe, zagotavljam pa tudi podporo pri finančnem in poslovnem prestrukturiranju podjetij, katerih terjatve so bile prenesene na DUTB.

Ko ste bili izvršni direktor, ste prejemali 8900 evrov bruto na mesec. So se prejemki znižali, zdaj ko ste svetovalec?

Moja vloga se je sicer spremenila, prejemki pa so ostali enaki.

Astronomski prejemki vodilnih v DUTB se opravičujejo s tem, da tuji strokovnjaki ne bi bili pripravljeni delati za manj denarja ...

Zavedam se, da gre za politično občutljivo temo, toda treba je vedeti, da so finančni svetovalci povsod po svetu že v izhodišču plačani bistveno bolje od državnih uslužbencev. V švedski izpostavi družbe Bain & Company si lahko že po petih ali šestih letih imel plačo, višjo od plače predsednika švedske vlade. Mladi Švedi, ki želijo dobro zaslužiti, gredo delat za katero od bank v Londonu ali pa za eno od globalnih svetovalnih podjetij. Visoki prejemki v finančni industriji so nekaj povsem vsakdanjega. Spomnite se, kako drag je bil skrbni pregled ključnih bank v Sloveniji.

Če mislite, da smo v DUTB zapravljivi, boste toliko bolj osupli, ko bodo postali javni podatki, koliko so nekatera podjetja plačala svetovalcem za pripravo programa prestrukturiranja.

Pa bi bili za DUTB pripravljeni delati tudi za nižje plačilo?

Saj sem skoraj tri mesece delal brezplačno! Ampak tega nikar ne povejte moji ženi. Jasno, da ne bi delal povsem zastonj, ni pa denar moja glavna spodbuda. Za DUTB delam, ker je to zame izziv in ker lahko naredim nekaj dobrega.

DUTB je v manj kot letu dni od ustanovitve za prejemke zaposlenih in plačilo zunanjih svetovalcev porabila skoraj pet milijonov. Se vam to ne zdi pretirano?

Če mislite, da smo v DUTB zapravljivi, boste toliko bolj osupli, ko bodo postali javni podatki, koliko so nekatera slovenska podjetja plačala zunanjim svetovalcem za pripravo programa finančnega in poslovnega prestrukturiranja. Denimo, koliko je Cimos plačal ameriški svetovalni družbi Alvarez & Marsal.

Družba Alvarez & Marsal je vodila stečaj investicijske banke Lehman Brothers. Šlo je za najdražji stečajni postopek v ameriški zgodovini, stal je 1,5 milijarde dolarjev, tretjino tega je zaslužil Alvarez & Marsal.

Lahko si mislite, da tudi pri Cimosu storitve te družbe niso prav poceni. Ker je Cimos dolgoročno plačilno nesposoben in njegovi lastniki nimajo denarja za plačilo svetovalnih storitev, bo račun izstavljen državi (po neuradnih podatkih naj bi Cimos družbi Alvarez & Marsal plačal okoli pol milijona evrov, op. ur.).

To ne opravičuje zapravljivosti DUTB. Ali res potrebujete toliko zunanje pomoči, čeprav imate 40 zaposlenih?

Terjatve bank smo prevzemati hkrati s tem, ko smo družbo šele vzpostavljali. Proces bi lahko izpeljali ceneje, če bi imeli na razpolago več časa in če ne bi bilo številnih preobratov v strategiji prevzemanja terjatev.

Nihče si ne upa prevzeti odgovornosti, vsi samo čakajo na navodila vlade, ta pa tudi ne ve, kaj bi svetovala. To ovira proces sanacije bančnega sistema.

DUTB je lani najdražjo svetovalno pogodbo, ki je davkoplačevalce stala kar 2,5 milijona evrov, sklenila s skandinavsko družbo Quartz+Co. Ali ni milo rečeno nehigienično najeti družbo, katere solastnik ste postali hkrati s prihodom v DUTB?

Pogodbo z družbo Quartz+Co sem podpisal decembra 2012, partner pa sem postal tri tedne prej, preden me je Lars Nyberg povabil v DUTB. Dokler delam za DUTB, je moja služba v družbi Quartz+Co zamrznjena. Upravni odbor DUTB je potreboval pomoč pri svetovanju, zato se je obrnil na družbo Quartz+Co. Vprašal jo je dvoje: ali sem na razpolago in ali je pripravljena pomagati. Družbe Quartz+Co torej niso povabili na moj predlog ali željo. Ker so se v upravnem odboru zavedali potencialne nevarnosti nasprotja interesov, sem bil izločen iz procesa odločanja o sklepanju poslov z družbo Quartz+Co. Tudi interna revizija je razkrila, da niso bile podane okoliščine, ki bi izkazovale nasprotje interesov. Sicer pa je Quartz+Co dobra izbira. Ponuja enako kakovostne storitve kot konkurenti, a za nižjo ceno. Seveda je vedno mogoče najti še cenejše svetovalce, ne pa tudi tako dobrih, kar je razlog, da sem se pridružil družbi Quartz+Co in da nameravam zanjo delati po izteku svetovalne pogodbe z DUTB.

V Financah so pisali, da naj bi bila pogodba z družbo Quartz+Co podpisana, še preden je DUTB pridobila konkurenčne ponudbe.

To ne drži. Iz dokumentacije, ki smo jo poslali Komisiji za preprečevanje korupcije, je razviden scenosled dogodkov, tudi to, da pogodba z družbo Quartz+Co ni bila podpisana pred pridobitvijo konkurenčnih ponudb. V DUTB smo se držali predpisov prav zato, ker smo se zavedali, da bomo stalno pod drobnogledom javnosti. Včasih bi zadoščalo, če bi nas novinarji pred objavo člankov poklicali in preverili informacije. Žal javnosti ne zanima resnica, dokler je na razpolago sočnejša zgodba.

Zakaj ste družbama ACH in Protej odobrili moratorij na odplačilo posojil, nato pa ste podprli še ACH-jevo vlogo za preventivno prestrukturiranje te družbe? Ali ni naloga DUTB delovanje v korist države in upnikov, ne pa varovanje lastnikov propadlih podjetij?

DUTB se je za to odločila izključno, da zavaruje pravice slovenskih davkoplačevalcev do terjatev v družbah Protej in ACH. Ključna naloga DUTB je, da iz terjatev, ki jih je morala prevzeti od bank, povrne kar največ vrednosti. Namen soglasja ni varovanje vodstvenih delavcev ali lastnikov podjetij, temveč delovanje v korist države in vseh vpletenih upnikov. Ta namen bi lažje dosegli, če bi se na DUTB prenesla vsa posojila, ki so bila dana družbama Protej in ACH. A se to ni zgodilo. Na DUTB sta se prenesli samo dve posojili: 18-milijonsko posojilo Proteju in 145-milijonsko posojilo ACH-ju. Druga posojila, na primer posojila družbi Adria Mobil, pa so obdržale banke. Presodile so, da se jim bolj splača, če del posojil obdržijo, kot če jih po transfernih cenah prenesejo na DUTB. Za zdaj skupina ACH ustvarja dovolj denarja, da bi lahko odplačala sto milijonov evrov posojil. Če pa se bi prodala družba Adria Mobil, bi lahko odplačali samo polovico tega zneska, druga polovica bi bila izgubljena. Zdaj iščemo rešitev, po kateri bi bile bankam poplačane terjatve, ki so jih obdržale, hkrati pa bi zavarovali interese davkoplačevalcev.

Banke torej ravnajo v nasprotju z interesi davkoplačevalcev, in to banke, ki so v stoodstotni lasti države.

Zdaj razumete. Banke gledajo samo na svojo korist, zato bo proces zdravljenja bančnega sistema za davkoplačevalce dražji.

Zakaj pa ne razlastite dosedanjih lastnikov?

Družbo Protej bi seveda lahko spravili v stečaj in tako izrinili lastnike. Toda to pomeni, da bi 80 milijonov potencialnega davkoplačevalskega denarja zavrgli samo, ker nam ti ljudje niso všeč. Tega pa ne smemo početi. Dolžni smo zavarovati interese davkoplačevalcev.

Ali ne morete zavarovati interesov davkoplačevalcev in hkrati izriniti lastnikov?

Saj prav to skušamo doseči. Poskrbeli smo, da si lastniki ne morejo prisvojiti nobenega premoženja iz ACH-ja in Proteja. Hkrati smo družbo Adria Mobil prisilili, da je na DUTB prenesla jamstva, in tako preprečili njeno prodajo. NLB je Adrii Mobilu dala posojilo, vendar za zavarovanje posojila ni zahtevala delnic podjetja. Zato bi lahko lastniki prodali Adrio Mobil, poplačali posojilo in odšli, druga posojila pa bi postala ničvredna in bi jih morali odpisati. Postavili smo zelo ostre pogoje za prestrukturiranje družbe ACH, da lastniki ne morejo ničesar odtujiti, dokler ne bodo v celoti poplačana vsa posojila. Nameravamo nastaviti dodatno upravo, ki bo spremljala delo sedanje uprave. Če bi te načrte prezgodaj razkrili javnosti, bi tvegali, da se izjalovijo. Se pa zavedam, da naša molčečnost poganja špekulacije v medijih, češ da delamo bolj v korist lastnikov podjetij kot v korist davkoplačevalcev.

Zakaj je del nedonosnih terjatev ostal pri bankah? Zakaj se ni vse preneslo na DUTB? Enako so ravnali na Irskem, zdaj pa to bridko obžalujejo ...

Če bi se prenesle vse nedonosne terjatve, bi evropska komisija Sloveniji lahko očitala kršitev pravil o državni pomoči. Če bi država preveč razkošno priskočila na pomoč ključnim domačim bankam, čeprav drugim bankam ne pomaga, bi evropska komisija to razumela kot kršitev konkurenčnosti in bi od Slovenije lahko zahtevala, da pomaga tudi podružnicam tujih bank. Poleg tega se je med pripravo procesa čiščenja bančnih bilanc gospodarski položaj v državi še poslabšal, zaradi česar so postala slaba tudi nekatera posojila, ki ob začetku tega procesa še niso bila slaba.

Kdo je prvi poklican k finančnemu in poslovnemu prestrukturiranju prezadolženih podjetij – banke ali DUTB?

Prvi so k temu poklicani lastniki podjetij.

Že, že, ampak če lastniki ne ukrepajo, jih mora nekdo prisiliti.

Kjer smo samo eden od 15 upnikov, ne moremo veliko narediti. Nimamo magične moči in slabih lastnikov ne moremo zamenjati čez noč.

Absolutno zagovarjam preglednost poslovanja. Se je pa treba zavedati, da pretirana preglednost davkoplačevalcem lahko celo škodi.

Lahko v podjetja nastavite nove uprave?

Lahko. A samo, če postanemo lastniki podjetij. Naš namen je povrniti čim več denarja davkoplačevalcem, in če je ta namen mogoče doseči tako, da postanemo lastniki, bomo to seveda storili. Lastniki lahko postanemo s pretvorbo bančnih terjatev v kapital podjetij. Prav to nameravamo zdaj narediti v Cimosu.

Kje pa nameravate najti menedžerje z dolgoletnimi izkušnjami v lesni industriji, gradbeništvu, avtomobilski industriji, ki bodo podjetja sposobni aktivno upravljati in prestrukturirati? Slovenija nima veliko strokovnjakov ...

Poiskati jih nameravamo v tujini. Težava je, da bo na primer Cimos s pretvorbo bančnih terjatev v kapital postal državno podjetje, to pomeni, da se bo dolžan podrediti predpisu, ki plače menedžerjev v državnih podjetjih omejuje. Ker so povprečne plače v industriji nizke, se lahko znajdemo v neprijetnem položaju, ko morebitni novi upravi ne bomo mogli ponuditi niti tako visokih plač, kot jih prejema sedanja uprava. Izkušeni tuji menedžerji za drobiž ne bodo pripravljeni priti v Slovenijo.

Tudi po prodaji družbe Litostroj Power bo Cimosu še vedno manjkalo vsaj 30 milijonov evrov za normalno poslovanje. Ali kljub temu menite, da je Cimos še mogoče rešiti?

Če bi mislili, da podjetja ni mogoče rešiti, se ne bi odločili za finančno prestrukturiranje. Obstaja še nekaj dodatnih možnosti, s katerimi Cimos lahko pride do svežega denarja, ne moremo pa mu pomagati s posojilom, ker DUTB ni banka, čeprav nam mnogi rečejo slaba banka.

Je res, da pogovore s Cimosom vodi finski poslovnež Janne Harjunpää, ki ste mu lani plačali 105.700 evrov in je tako najbolje plačani svetovalec DUTB?

Janne je ključni mož pri Cimosu in ACH-ju, pa tudi nekaterih drugih podjetjih, ki so terjatve prenesla na DUTB. Je eden najboljših pogajalcev, kar jih poznam. Rešiti zna najbolj zapletene situacije. Svetoval je na primer Ukrajini in baltskim državam.

Hočete reči, da je vreden vsakega evra, ki ste mu ga plačali?

Upam si trditi, da je trenutno najdragocenejši mož v Sloveniji.

Pravite, da si boste za prestrukturiranje podjetij prizadevali le, če bo to prispevalo k višji ceni. Ohranjanje delovnih mest torej ni prednostna naloga?

Gotovo so delujoča podjetja vredna več kot podjetja v stečaju. Ni pa smiselno, da se na silo, za leto ali dve, ohranjajo delovna mesta v podjetjih, za katera je jasno, da ne morejo preživeti. Ne smemo si privoščiti tiščanja glave v pesek.

Težava je, da se v Sloveniji dopušča tudi propadanje podjetij, ki so sposobna preživeti. Eno takšnih je kemijska tovarna Pinus, ki je prišla pod DUTB. Čeprav ima podjetje zdrav denarni tok, mu NLB že več mesecev noče dati denarja za obratni kapital. Kako lahko banko prisilite, da podjetje kreditira in mu omogoči preživetje?

Kot veste, so se na DUTB poleg slabih posojil prenesla tudi jamstva, s katerimi so ta posojila zavarovana. Pri Pinusu so jamstva uporabljena tudi kot obljuba, da bo NLB podjetju zagotavljala delovni kapital. S prenosom jamstva na DUTB te obljube ni več mogoče izpolniti. Uveljavljena praksa je bila, da je NLB vsako leto obnovila posojilo, s katerim je Pinusu zagotovila delovni kapital. Zdaj pa tega ni več pripravljena početi. Vodstvo podjetja se je zato obrnilo na nas, vendar smo mu pojasnili, da nismo banka, torej mu denarja ne smemo posoditi. Kar pa ne pomeni, da smo dvignili roke. Banke ne moremo prisiliti, da Pinusu posodi denar, lahko pa ji odločitev za kreditiranje olajšamo tako, da z njo delimo jamstvo.

Se strinjate, da so državne banke pretirano previdne pri kreditiranju podjetij, sploh ker so z dokapitalizacijo dobile ogromno svežega denarja?

Popolnoma. Banke so z dokapitalizacijo prišle do ogromnih likvidnostnih sredstev, toda namesto da bi denar usmerile v gospodarstvo, z njim kupujejo državne obveznice, kar se mi zdi škandalozno. Tudi zato imajo podjetja, kot je Pinus, težave pri pridobivanju delovnega kapitala. Skrivanje v varnem zavetju državnih obveznic ni pravo bančništvo. V pravem bančništvu je treba kdaj tudi tvegati. Banke bi morale poiskati priložnosti v gospodarstvu in jih financirati. Ne pravim, naj kreditirajo vsa podjetja po vrsti, gotovo ne. Je pa kljub recesiji še vedno mogoče najti dovolj dobičkonosne priložnosti, ki se jih splača podpreti.

Morda pa vladi ustreza, da državne obveznice kupujejo domače banke ...

Dvomim. Po mojem bi vladi bolj ustrezalo, če bi državne obveznice kupovali zasebni vlagatelji. Na trgu je dovolj zanimanja za slovenske države obveznice.

NLB, NKBM in Abanka so v stoodstotni lasti države. Država je torej tista, ki v teh bankah nastavlja nadzornike in uprave. Bi morala zahtevati, da banke prodajo državne obveznice in ta denar usmerijo v gospodarstvo?

Seveda. Država, ki je lastnica bank, ima na razpolago več možnosti, kako lahko banke prisili, da začnejo kreditirati gospodarstvo. Tu imate pomembno vlogo tudi mediji, saj lahko s pritiskom na politike spreminjate odločitve. Ta premik je nujen, da bo slovensko gospodarstvo hitreje okrevalo.

Na Irskem in v Španiji so slabe naložbe vezane na nepremičnine, v Sloveniji pa je portfelj precej bolj raznovrsten. Bo zato težje najti vlagatelje?

Gotovo je lažje najti kupce za nepremičnine kot pa za prezadolžena podjetja. Stanovanja lahko prodajaš v paketih, pri podjetjih to ne gre. Poleg tega se mora vlagatelj dobro spoznati na to, kaj podjetje počne, da lahko presodi, ali se mu nakup splača.

Pa se vlagatelji že kaj zanimajo za podjetja?

Za Cimos ni zanimanja. Pa tudi nesmiselno bi ga bilo prodajati pred sanacijo, saj bi iztržili malo in bi s tem škodovali davkoplačevalcem.

Je za davkoplačevalce koristnejše, če ima slaba banka daljšo življenjsko dobo?

Daljše obdobje delovanja je koristno, ker je tako na voljo več časa za okrevanje gospodarstva in lahko z odprodajo terjatev dosežemo višji izkupiček. Izkušeni vlagatelji, kot so skladi tveganega kapitala, zelo natančno vedo, ali si v časovni stiski, in te zato lažje stisnejo pri ceni. Prav želijo si, da bi vlada določila fiksni datum, ker potem kot mrhovinarji samo čakajo, da ti zmanjka časa. Bolj prebrisana taktika je, da vlada določi daljše obdobje delovanja, nato pa se premoženje proda pred iztekom tega roka. Tako dosežeš boljši rezultat.

Vlada namerava zasebnemu kapitalu omogočiti vstop v lastništvo DUTB, še več, predvideno je, da bi zasebni vlagatelji lahko postali večinski lastniki. Kaj bi s tem pridobili davkoplačevalci?

Vstop zasebnega kapitala v DUTB bi bil koristen že zato, ker se v tem primeru strošek dokapitalizacije bank ne bi štel v dolg države. Poleg tega bi bil zasebni vlagatelj zelo zainteresiran, da s prodajo premoženja iztrži čim več in si tako povrne vložek. Da bi dosegel čim večji zaslužek, bi zmanjšal stroške delovanja družbe in že tako prihranil denar davkoplačevalcem. Če bi premoženje prodajal znan zasebni vlagatelj, bi to še dodatno privabilo kupce.

Kaj pa bojazen, da bi si zasebni lastniki prisvojili izkupiček od odprodaje premoženja?

Ta bojazen ni upravičena. Določen je jasen protokol, po katerem se mora izkupiček od odprodaje premoženja porabiti za poplačilo dolga države, in šele ko je dolg v celoti pokrit, si lastniki lahko izplačajo dividende.

Skrivanje v varnem zavetju državnih obveznic ni pravo bančništvo. V pravem bančništvu je treba kdaj tudi tvegati.

Zakaj najemate lastne cenilce nepremičnin, če pa je bila zadnja cenitev opravljena konec lanskega leta za potrebe skrbnega pregleda bank? Zakaj cenitev, ki je dovolj dobra za vlado, ECB in evropsko komisijo, ni dovolj dobra za DUTB?

Kot veste, smo pred časom zavrnili prošnjo stečajnega upravitelja Vegrada za prodajo 14 stanovanj v soseski Celovški dvori. Formalno so nas stečajni upravitelji pred prodajo nepremičnin dolžni zaprositi za dovoljenje samo, kadar je cena, po kateri nameravajo prodajati nepremičnine, za več kot 50 odstotkov nižja od likvidacijske vrednosti. Ker je bila pri Celovških dvorih prodajna cena občutno nižja od te meje, smo prodajo ustavili. Trgu smo s to potezo želeli poslati signal, da za nas ni sprejemljiva prodaja po ceni, ki je bistveno nižja od polovice likvidacijske vrednosti, to je od vrednosti, po kateri so bile nepremičnine ocenjene v postopku skrbnega pregleda bank. V DUTB nismo prepričani, da je sedanja ocenjena vrednost pravilna. Menimo, da jo je treba delno prilagoditi, zato nameravamo najeti cenilce. Trenutno smo v postopku izbire najugodnejšega ponudnika, izbiramo pa le med slovenskimi cenilci.

Se pravi, da je bila cenitev, ki so jo lani opravili tuji cenilci, površna?

Ne. Pri cenitvi vrednosti se lahko uporabljajo različne metode. Namen DUTB je ugotoviti, koliko denarnega toka lahko ustvarimo z nepremičninami na primer v naslednjih petih letih, nato pa na podlagi tega določiti vrednost. Gre za precej drugačno metodo, kot jo pri ocenjevanju vrednosti uporabljajo banke. Ko banka naroči cenitev, si želi čim višjo vrednost. To velja tudi pri pregledu kakovosti sredstev v bankah in stresnih testov. Kajti če je vrednost nepremičnin prenizka, je kapitalska luknja v bankah večja, to pomeni, da je banke treba izdatneje dokapitalizirati. DUTB ima drugačen namen: dobiti čim več denarja nazaj, da davkoplačevalcem zmanjša strošek sanacije bank. Ne gre torej za to, da je en način ocenjevanja pravilen in drugi napačen. Oba sta legitimna. A prav zato, ker imamo različne cilje, se bodo rezultati cenitev razlikovali.

Ali resnično verjamete, da lahko za stanovanja v Celovških dvorih iztržite bistveno višjo ceno od te, ki so jo ponudili dražitelji? Gotovo veste, da je stečajni upravitelj nekajkrat spustil ceno, pa ni bilo nobenega zanimanja ...

Prepričan sem, da bomo, potem ko si bo trg nepremičnin opomogel, dosegli ceno, višjo od 50 odstotkov likvidacijske vrednosti. Čeprav smo bili zaradi ustavitve prodaje deležni ostre kritike medijev, sem prepričan, da je bila to pametna odločitev. Že zdaj se stanovanja v Celovških dvorih prodajajo po tri odstotke višji ceni, kar je dobra novica, še zlasti za tiste, ki so stanovanja v tej soseski kupili pred leti s posojili in po občutno višji ceni od sedanje.