Pot v hlapčevstvo

Ko so se zahodni zavezniki junija 1944 izkrcali v Normandiji, se je začelo osvobajanje Evrope – in rušenje fašizma. V osvobajanje Evrope se je vključil tudi Friedrich A. Hayek, toda s knjigo Pot v hlapčevstvo, ki jo je objavil marca 1944, Evrope ni hotel osvoboditi le nacizma, ampak tudi socializma. Če se ne osvobodiš socializma, potem se tudi nacizma nisi osvobodil. Znebiti se ju moraš hkrati, tako rekoč v paketu. Vsaj tako je verjel Hayek, avstrijski ekonomist z britanskim državljanstvom in stolico na ugledni London School of Economics.

Mnogi filozofi, sociologi in ekonomisti so tedaj, med II. svetovno vojno, pa tudi že prej, ob samem Hitlerjevem prihodu, trdili, da je nacizem le eksces kapitalizma – njegov zadnji stadij, njegov groteskni izdihljaj. Ko kapitalizem umira (ali pa ko se bori za golo preživetje), mutira v fašizem. V socializmu niso videli le alternative nacizmu, ampak so v nacizmu videli tudi kapitalistični odgovor na socializem.

Hayek, največji fen kapitalizma, je trdil ravno nasprotno – nacizem je le eksces socializma. Njegov zadnji stadij. Njegov groteskni izdihljaj. Ko socializem umira, mutira v nacizem. Ali bolje rečeno – v nacionalsocializem, kot je nacizem stalno imenoval Hayek, ki v socializmu ni videl alternative nacizmu, še manj pa je v nacizmu videl kapitalistični odgovor na socializem.

Knjiga Pot v hlapčevstvo je bila produkt njegovega dolgega boja z »napačno« interpretacijo kapitalizma in njegovega strahu, da bo svobodni svet gospodarstvo tudi po vojni – v miru – še naprej vodil tako kot med vojno, plansko in keynesijansko, da bodo torej kapitalizem stisnili, omejili in zategnili ter konkurenco nadomestili s planiranjem. Kot namreč pravi Bruce Caldwell, uvodničar v temeljno in definitivno izdajo Poti v hlapčevstvo, je Hayek direktorju London School of Economics že leta 1933 poslal memorandum (Nacionalsocializem), nato ga je leta 1938 raztegnil v članek (Svoboda in ekonomski sistem), leto kasneje pa še v javni politični pamflet, v katerem ni puščal nobenega dvoma, da sta nacizem in socializem eno, ker so jima skupni prezir do liberalizma, kolektivistična ekonomska politika in znanstveno planiranje družbe, pa tudi iracionalizem, propaganda in nasilje.

Vse to je šlo v knjigo Pot v hlapčevstvo, ki se je presenetljivo dobro prodajala (v Ameriki jo je izdala založba Univerze v Chicagu, nove metropole ekonomskega fundamentalizma), bestseller pa je postala leta 1945, ko je Reader’s Digest, ki je imel tedaj skoraj devetmilijonsko naklado, objavil skrajšano, 20-stransko verzijo knjige. Revija Look je objavila celo stripovsko verzijo knjige.

Če se ne osvobodiš socializma, potem se tudi nacizma nisi osvobodil. Znebiti se ju moraš hkrati, tako rekoč v paketu. Vsaj tako je verjel Hayek.

Nekateri so Pot v hlapčevstvo – novo kultno ljubljenko vseh gospodarskih zbornic in vseh sovražnikov Rooseveltovega New Deala, ki jo je Hayek posvetil »socialistom vseh strank«, levih in desnih – hvalili in slavili, drugi pa so Hayeku očitali popolno izgubo stika z realnostjo in naravnost hitlerjevski prezir do demokracije. Hayek je bil namreč zelo skeptičen do demokracije. Zdela se mu je nevarna. Zato jo je treba nujno omejiti. Ker omejuje svobodo – predvsem svobodo trga.

Pot na prosti trg

»Malo je tistih, ki razumejo, da fašizem in nacizem nista branik pred socializmom, temveč posledica socialističnih idej. To je resnica, ki je večina ni pripravljena sprejeti niti tedaj, ko sicer lucidno opaža že na prvi pogled podobne lastnosti režimov v komunistični Rusiji in nacionalsocialistični Nemčiji. Tako se mnogi, ki mislijo, da nimajo nič skupnega z norostmi nacizma, in sovražijo vse njegove pojavne oblike, borijo za ideale, ki so vgrajeni v same temelje osovražene tiranije.«

Tako že kmalu na začetku Poti v hlapčevstvo, ki je pri nas – v prevodu Andreja Drapala, zdaj lobista – izšla leta 1991, poudari Hayek, ki to svojo »magično« enačbo – socializem = nacizem = suženjstvo – potem prelevi v rdečo nit, potrditve tega velikega »odkritja« pa najde povsod. Pri totalitarizmih svoje dobe, pri socialističnih in kolektivističnih idejah, ki jih lahko uveljavi le avtoritarna, diktatorska, tiranska vlada, pri marksizmu, ki je »v bistvu fašizem in nacionalsocializem«, pri nekdanjih socialistih in komunistih, ki so se pod Hitlerjem zlahka spreminjali v naciste, pri nemških socialističnih beguncih, katerih stališča so menda zvenela povsem fašistično, pri zahodni civilizaciji, ki se je odpovedala svoji liberalni tradiciji, pri tistih, ki zahtevajo prevlado politike nad ekonomijo, pri tistih, ki uporabljajo izraze »skupni interes«, »skupno dobro«, »družbeno bogastvo«, »polna zaposlenost«, »družbeni cilj« in »planiranje«, pri antikapitalistih, ki so menda antisemiti, pri komunistih in nacistih, ki so po njegovem tako sovražili »zahodno liberalno civilizacijo«, da so bili neločljivi. In tako dalje. V nedogled.

To kakopak zelo spominja na teorijo zarote. Če recimo križate vse teorije zarote o atentatu na ameriškega predsednika Kennedyja, potem dobite občutek, da je pri tem atentatu sodelovala najmanj polovica Američanov. Če pa križate vse Hayekove izvore nacizma, dobite občutek, da so skoraj vsi ljudje nacisti, fašisti, totalitaristi in komunisti. Le on in še trije niso.

Zakaj je Hayek tako obseden s tem »lovom« na naciste in socialiste? Zakaj povsod vidi naciste in socialiste? In zakaj tako vztraja, da so nacisti in socialisti isto? Ker je živel v takem času? Ker je živel v dobi evropskih totalitarizmov? Ker je živel med Hitlerjem in Stalinom? Morda, toda le na videz, v resnici pa nas z nevarnostjo nacizma, fašizma, socializma, totalitarizma in tiranije straši le zato, da bi sprejemljivejša – in varnejša, če smo že ravno pri tem – izgledala njegova druga rdeča nit, njegova velika ideja: brezosebni mehanizem trga, ki je edina alternativa nacizmu, fašizmu, socializmu, totalitarizmu in tiraniji. Ali prosti trg – ali totalitarizem! Tretje možnosti ni.

Zakaj socialne, »planske« države – od Francije do Švedske – po II. svetovni vojni niso potonile v nacizem ali fašizem?

»Srž liberalizma je prepričanje, da je najboljši način vodenja posameznikovih sil sistem, ki temelji na učinkoviti konkurenci.« Konkurenca je edina metoda, ki ne potrebuje »zavestnega družbenega nadzora« in »ki omogoča, da se naše dejavnosti prilagajajo druga drugi brez prisilnega ali samovoljnega poseganja oblasti«, edino načelo družbene organizacije, ki »oblasti preprečuje, da bi nasilno posegala v gospodarsko življenje«.

Posamezniki s svojimi nenadzorovanimi dejanji ustvarijo kompleksno družbenoekonomsko ureditev in neomejeno različnost človeških potreb – in ni diktatorja, oblasti, države ali pa človeka, ki bi lahko dojel to kompleksno in neomejeno različnost človeških potreb. Posameznik lahko obvladuje le omejeno področje, zaveda se lahko le omejenega obsega potreb – trg pa je edini, ki obvladuje neomejeno področje in ki se zaveda neomejenega obsega potreb, edini, ki lahko avtomatično spremlja, zbira, razširja in posreduje vse informacije o vseh posledicah vseh dejanj vseh posameznikov. Zato je najbolje, da urejanje družbe prepustimo trgu – temu »brezosebnemu in včasih težko razumljivemu mehanizmu«, tej »spontani družbeni sili«, tej »spontani moči svobodne družbe«.

Pri tem je treba uporabljati čim manj prisile, kar seveda pomeni, da je treba državo čim bolj omejiti – nadomesti jo lahko le trg, ki je dober, ker je neoseben, brezoseben, nadoseben. Vsi drugi – od diktatorjev do demokratično izvoljenih politikov – so preveč osebni, subjektivni in omejeni, da bi lahko odločali o neomejeni različnosti človeških potreb. Zato »področja skupnega« ni mogoče širiti v nedogled, še toliko bolj, ker o vseh stvareh ni mogoče doseči soglasja. »Velika zasluga liberalizma je, da je omejil število področij, na katerih je bilo nujno doseči soglasje.«

Ironično rečeno: država je le ena izmed oseb, ki so se združile, da bi ustanovile državo. Zato morajo biti njene funkcije omejene. Ali bolje rečeno: država ne sme z ničimer – niti z demokratičnimi postopki – motiti ali pa ovirati trga. »Modno govorjenje o demokraciji kot glavni vrednoti ni povsem nenevarno.« Demokracija ni jamstvo za individualno svobodo. Trg pač. Demokracija ni nezmotljiva. Trg pač. Demokracija ni objektivna. Trg pač. Zato je treba demokracijo omejiti. Tako kot državo, saj »posameznikovo svobodo zares zagotavlja šele ločitev ekonomije in politike«. Demokracijo mora zamenjati trg, ki je edino jamstvo svobode. Če si brezposeln, ne zganjaj cirkusa, saj je taka volja trga – z brezposelnostjo braniš in varuješ svobodo!

Pot v holokavst

Ni težko ugotoviti, da so sodobni neoliberalci prav tu pobrali vse propagandne misticizme, populizme in klišeje, s katerimi nas obdelujejo, mamijo in slepijo. Tu so pobrali kliše, da je »demokracija mogoča le v kapitalizmu« (šur, kapitalizem pa lahko deluje le v razmerah omejene demokracije). Tu so pobrali kliše o »ekonomski svobodi« (svoboda je le efekt trga, le domena elit, kar pomeni, da imaš svobode le toliko, kolikor je lahko kupiš). Tu so pobrali kliše o »vitki državi« (državo je treba omejiti). Tu so pobrali kliše, naj se »politika umakne iz gospodarstva« (ne pa recimo gospodarstvo iz politike). In tu so pobrali kliše o »božanskosti trga«.

Trg je brezoseben, nevtralen in slep, toda njegova slepota je, pravi Hayek, »atribut božanske pravičnosti«. Ja, trg je kot Bog – vanj moraš slepo verjeti, pa četudi ga ne moreš racionalno spoznati. Toda hej, bolje slepa, iracionalna volja Boga kot pa samovolja drugega človeka! Da so sodobni neoliberalci svojo vero v prosti trg povzdignili v religiozno, mistično izkušnjo, ne preseneča, saj je tudi sam Hayek poudarjal, da je obstoj človeštva in civilizacije »odvisen zgolj od tega, ali nam bo uspelo zavarovati delovanje brezosebnih sil ali ne«.

In seveda, tu so neoliberalci pobrali tisti dobro znani apokaliptični kliše o »komunistih«, ki jih menda kar mrgoli in pred katerimi je treba nujno rešiti svet. Če sveta takoj ne podredimo slepi volji trgov, nas čaka propad! V očeh neoliberalcev sta mogoča le dva svetova. Na eni strani je totalitarni svet (socializem, komunizem, nacizem, fašizem, tiranija ipd), na drugi strani pa svet, ki ga v celoti ureja neosebni, brezosebni, nadosebni mehanizem trga. Ergo: kdor urejanja družbe ne prepusti mehanizmu trga, je totalitarist – socialist, komunist, nacist, fašist, tiran.

V družbi, ki vse prepušča slepi volji trga, so ljudje morda res manj siti kot v družbah, ki vsega ne prepuščajo slepi volji trga, so pa svobodnejši, pravi Hayek, ki je imel občutek, da se človeštvo odpoveduje trgu in da drvi v socializem in totalitarizem. »Začeli smo odpravljati sile, ki so ustvarjale nepredvidljive rezultate, ter nadomeščati neoseben in anonimen mehanizem trga s kolektivnim in ‘zavednim’ upravljanjem vseh družbenih sil.«

Pri tem pa Hayek spregleda bistveno: prav zato, ker so prepustili, da je »neoseben in anonimen mehanizem trga« ustvarjal nepredvidljive rezultate, so v tridesetih letih prejšnjega stoletja fasali ultimativni nepredvidljivi rezultat, pravega motherfuckerja nepredvidljivosti – veliko in strašno gospodarsko krizo, ki se je potem končala s klavnico II. svetovne vojne, nacizmom in holokavstom.

Hayek, ki je mislil, da nima nič z norostmi nacizma (ja, sovražil je vse njegove pojavne oblike, če hočete), se je torej boril prav za ideale, ki so vgrajeni v same temelje osovražene tiranije – »neoseben in anonimen mehanizem trga« ni bil pot v svobodo, ampak pot v nacistični holokavst, pot v ultimativno hlapčevstvo, potemtakem natanko v to, pred čemer je sam Hayek najbolj svaril. Nacizem se je izkazal za nepredvidljivega in neizogibnega sopotnika kapitalizma, neosebnega in anonimnega mehanizma trga.

Pot v neoliberalizem

Hayek je z nacizmom, komunizmom in totalitarizmom strašil, da bi lažje legitimiral svojo idejo o brezpogojnosti trga – in da bi lažje dokazal, da je trg brez alternative. Sodobni neoliberalci pa so njegov liberalizem prelevili v karikaturo.

Pa poglejmo. Hayek pravi, da je treba družbo povsem podrediti trgu, ki je brezoseben, nevtralen, božansko objektiven in »včasih težko razumljiv«, ali bolje rečeno, podrediti jo je treba »silam, katerih delovanju ne moremo slediti do podrobnosti«. Natanko to so storili neoliberalni finančniki: lansirali so kopico finančnih produktov, ki so bili namerno tako skrivnostni, tako mistični in tako kompleksni, da jih je bilo težko razumeti in da jim ni bilo mogoče »slediti do podrobnosti«. Ti finančni produkti so potem leta 2008 potrdili, da so orožje za množično uničevanje, saj so iztirili svet.

Hayek je zagotavljal, da sistem konkurence – prosti, brezosebni, objektivni trg – preprečuje goljufije in prevare, toda kot vidimo, je postal sistem prostega trga največji generator goljufij in prevar, katerih protagonisti so prav neoliberalci.

Hayek je bil utopist – predpostavljal je, da je mogoč prosti trg, trg v čisti obliki. To je le utopija – prosti trg ni nikoli obstajal. Pa ne le zato, ker je trg vedno potreboval nacionalno državo, da je sploh lahko deloval, ampak zato, ker je prav prosti trg, kot vidimo, največji generator nesvobode. Neoliberalci na vse pretege in po božje glorificirajo trg, toda hkrati vidimo, da je brezosebno in nevtralno delovanje trga popolna neoliberalna potegavščina, saj ga kreirajo kartelni dogovori, lobiji, monopoli, monopolni profiti privilegiranih skupin, korporacije, ki so prevelike, da bi smele propasti, elite, ki stalno uveljavljajo svojo prirojeno »pravico« do bogastva, bogataši, ki imajo vedno in na vsakem koraku prednost pred reveži, pravna država, ki sama ustvarja ekonomsko neenakost in nesvobodo, sistem, v katerem peščica posameznikov določa, kdo bo kaj dobil, in v katerem se najvišje povzpnejo najslabši.

Hayek je zagotavljal, da sistem konkurence – prosti, brezosebni, objektivni trg – preprečuje goljufije in prevare, toda kot vidimo, je postal sistem prostega trga največji generator goljufij.

Neoliberalcem, ki slavijo prosti trg, je treba reči le: to je zelo hudo – tako rekoč nacistično – vmešavanje v trg! Hayek bi temu, kar počnejo sodobni neoliberalci, rekel »uravnavanje« trga in konkurenčnosti. In dodal: »Še nikoli ni bilo hujšega in bolj krutega izkoriščanja, ki bi ga neki razred izvajal nad drugim, kot je izkoriščanje, kakršnega nad šibkejšimi oziroma nesrečnejšimi člani družbe izvajajo dobro situirani, ki so se do svojega položaja dokopali zaradi ‘uravnavanja’ konkurenčnosti.«

In prav zaradi tovrstnega neoliberalnega »vmešavanja« in »uravnavanja« je, če naj parafraziram Hayeka, »dobiček postal nekaj moralno sramotnega«, »ekonomsko podjetništvo pa nekaj neuglednega«.

Neoliberalci so od Hayeka prevzeli patološki prezir do socializma, »prerazporejanja dohodka«. V takem svetu ne bi hoteli živeti! Hayek tudi ni hotel, zato je rekel: »In kdo bi zanikal, da je vseeno bolje živeti v svetu, v katerem imajo oblast bogati, kot pa v tistem, v katerem lahko pridejo do bogastva le tisti, ki že imajo oblast?« Toda zdaj živimo natanko v takem svetu: v neoliberalnem kapitalizmu, v katerem lahko pridejo do bogastva le tisti, ki že imajo oblast. Svet, v katerem lahko pridejo do bogastva le tisti, ki že imajo oblast, pa je Hayek označil za diktaturo, tiranijo, totalitarizem.

Neoliberalci nam zdaj že ves čas krize vbijajo v glavo: ni alternative! Od ljudi pričakujejo in terjajo, da to verjamejo. In mnogi – z našimi vladami vred – to verjamejo. A po drugi strani – to je napovedal že Hayek: »Intelektualna zgodovina zadnjih šestdesetih ali osemdesetih let je odlična ilustracija resnice, da ni v družbenem razvoju nič neizogibnega. Stvari namreč postanejo neizogibne šele takrat, ko začnemo verjeti, da so neizogibne.«

Pot v fašizem

So neoliberalci Hayeka obrnili proti Hayeku? So ga zlorabili? Ne, ravno nasprotno: že sam Hayek je pokazal dovolj prezira do teh, ki nimajo »ekonomske svobode«. Recimo: »Med tistimi, ki jim zaslužek ne omogoča preživetja, le težko najdemo neodvisne duhove in močne značaje.« Neoliberalci so le prikimali: ja, revni so sami krivi, da so revni! »Ali naj tisti, ki so odvisni od družbene podpore, uživajo enake svoboščine kot vsi drugi?« Neoliberalci so spet prikimali: jasno, da ne! Demokracijo je treba omejiti: in dobili smo zlato fiskalno pravilo ter prepoved referenduma o finančnih zadevah.

»Neenakost nedvomno manj prizadene človekovo dostojanstvo in jo je lažje prenašati, če je posledica delovanja brezosebnih sil,« je rekel Hayek. Neoliberalci so le salutirali: če te odpustijo v kapitalizmu, je bolj prijetno, kot pa če te odpustijo v socializmu! Če te odpustijo v kapitalizmu, je to čast – če te odpustijo v socializmu, pa je to le znak, da se država preveč vmešava v gospodarstvo.

Sodobni neoliberalci so storili natanko to, kar je Hayek očital totalitarnim, tiranskim, planskim državam: da subjektivno mnenje nekaterih posameznikov povzdigujejo v zakon. In tako smo se iz stanja, ki ni nikoli obstajalo, preselili v stanje, ki ne bi smelo obstajati.

Friedrich A. Hayek, ki je slavil ameriški kapitalizem, ne da bi recimo opazil, da je v Ameriki tedaj milijone črncev živelo v popolni nesvobodi in neenakosti, ni nikoli pojasnil, zakaj se njegove prerokbe niso izpolnile in zakaj socialne, »planske« države – od Francije do Švedske – po II. svetovni vojni niso potonile v nacizem ali fašizem, toda sam je navdušeno podprl prav edino državo, ki je po II. svetovni vojni potonila v fašizem – Pinochetov Čile. Je pa res, da je svoje dejanje anticipiral že v knjigi, ki je ni brez razloga naslovil Pot v hlapčevstvo: »Ne smemo pozabiti, da so avtokracije pogosto zagotavljale več kulturne in duhovne svobode kot demokracije.« Saj.