Drugačni in njihovi sosedje

Pred dnevi je dr. Valerija Bužan, direktorica Centra za usposabljanje, delo in varstvo Dolfke Boštjančič, v javnem pismu odvetniško družbo Čeferin označila za nasprotnico drugačnih. Ker nasprotuje ureditvi dela poslovne stavbe, v kateri ima sedež, v bivalno enoto za odrasle osebe s posebnimi potrebami.

Čeferinovi imajo sedež družbe v Grosupljem, kjer so več kot 50-odstotni lastniki ene izmed tamkajšnjih poslovnih stavb. Del stavbe, v katerem naj bi se uredila bivalna enota za ljudi s posebnimi potrebami, je v lasti države, ta pa ga je prepustila v uporabo Centru za usposabljanje, delo in varstvo Dolfke Boštjančič.

Težava je v tem, da je za ureditev bivalne enote potrebna sprememba namembnosti dela stavbe, kjer je imel prej prostore center za socialno delo, v bivalne prostore. Ta pa je mogoča le s soglasjem večine lastnikov, a večinski lastnik, odvetniška družba Čeferin, je trdno odločen, da soglasja ne da. Iz družbe pojasnjujejo, da niso edini, ki nasprotujejo ureditvi bivalne enote za ljudi s posebnimi potrebami, z njo se ne strinjajo niti drugi lastniki poslovne stavbe, poleg tega ne nasprotujejo vselitvi ljudi s posebnimi potrebami, pač pa nasploh spremembi namembnosti poslovnega prostora v bivalnega, ker gre za dve nezdružljivi stvari na isti lokaciji. Dodajajo, da »je selitev bivalne enote v drugo nadstropje poslovne stavbe, ob tem, da bi bilo treba vse prostore preurediti in spremeniti njihovo namembnost, neprimerna, neracionalna in ne upošteva niti koristi teh oseb«. Res, gotovo bi se našli primernejši prostori za osebe s posebnimi potrebami, a to je utemeljitev, ki jo je mogoče uporabiti za tako rekoč vsako lokacijo, saj idealne lokacije, še posebej, ker država razpolaga zgolj z omejenim fondom nepremičnin, ni.

Gre zgolj za še eno v vrsti zgodb, ki prikličejo v spomin nedavne zaplete z ljudsko kuhinjo v Celju ali pa nekoliko bolj oddaljene težave centra za huje in hudo duševno prizadete otroke in odrasle v ljubljanskem naselju BS 3 oziroma vrtca na Popovičevi ulici v Ljubljani. V Celju so javno kuhinjo iz »elitne« soseske na obrobje mesta preselili združeni prebivalci te »elitne« soseske, v omenjenih primerih v Ljubljani pa je centru za duševno prizadete otroke in vrtcu nagajala družina Puharič oziroma glava družine, nekdanji kandidat za ustavnega sodnika in profesor na ljubljanski ekonomski fakulteti dr. Krešo Puharič.

Seveda so v obeh primerih nasprotniki motečih javnih storitev zatrjevali, da tem javnim servisom v svojem okolju ne nasprotujejo iz sovraštva ali nestrpnosti do drugačnih, pač pa so to utemeljevali s povsem »objektivnimi« argumenti o nezdružljivosti posameznih dejavnosti in celo s skrbjo za uporabnike javnih storitev, ki bi bili na drugi lokaciji lahko deležni primernejših razmer glede na svoje posebne potrebe.