»Z žabami v grlu«

Kljub številnim poskusom, da bi bil večer humoren, je izzvenel precej žalostno. Nekoliko slaboten je stopil na oder pol prazne Gallusove dvorane Cankarjevega doma. Rufus Wainwright. Eden tistih opevanih talentov moderne glasbe, ekscentrični glasbenik in nastopač, na obisk katerega smo čakali dolgo, ko je le prišel, pa nas je na koncu bolj ali manj razočaral. No, ne vseh, občinstvo je, kot je to v Ljubljani običajno, bogato nagradilo njegov povprečni nastop. Nič novega, boste rekli.

Montrealski kantavtor sicer velja za enega največjih vokalistov, tekstopiscev in performerjev svoje generacije. Je otrok šovbiznisa. Njegovi starši, ugledni folk glasbeniki, so ga že pri šestih letih vpeljali v svet glasbe. Pri trinajstih je šel na prvo turnejo, samo s štirinajstimi je še kot deček posnel svojo prvo skladbo I’m A-Runnin. Mnogi ga poznajo kot glasbenika, ki odkrito govori o svoji homoseksualnosti, pa tudi o zlorabi drog. Skupaj z možem imata otroka s hčerko Leonarda Cohena.

Pozornost občinstva in kritikov je pritegnil že s prvencem in v svoji bogati glasbeni karieri izdal sedem odmevnih studijskih albumov. Ustvarja glasbo za gledališče in film. Moulin Rouge, Gora Brokeback in Shrek so samo nekateri filmi, za katere je prispeval glasbo. Njegova prva ljubezen pa je opera, premamila ga je že v obdobju odraščanja in pred leti je na oder postavil svojo prvo opero Prima Donna, odlomek iz nje smo lahko slišali tudi obiskovalci njegovega ljubljanskega koncerta. Prav zdaj zbira denar in se že pripravlja na pisanje svoje druge opere.

Glasbenik, ki je nekakšna mešanica Jeffa Buckleyja in Judy Garland, je nastopil že na vseh pomembnejših svetovnih odrih, k nam pa je prišel v okviru promocijske turneje ob izidu albuma njegovih največjih uspešnic Vibrate. Na presenečenje številnih je nastop uvedla njegova polsestra Lucy Wainwright Roche, ki ga spremlja na tej intimni turneji, na kateri nastopa v okleščeni različici, brez spremljevalne zasedbe. Na odru se mu je tako nekajkrat pridružila le Lucy in mu pomagala pri izvajanju skladb in nekakšnih trapastih smešnic, ki so del šova. Sama je pred tem več kot solidno predstavila glasbo s svojega novega, drugega albuma There’s a Last Time for Everything, v dobre pol ure je v folkovski-indie-humorni maniri nastopila ob pomoči kitare.

In Rufus? Večino koncertnega repertoarja je predstavil za klavirjem, večkrat je poprijel tudi za kitaro in takrat se je nekoliko bolj razživel in postal prava diva. A kljub temu njegov glas, pretanjena besedila in nekak-

šen klasičen smisel za melodijo in nastop niso prišli do izraza skoraj do samega konca, ko je le nakazal, kakšen bi bil lahko koncert v drugačnih okoliščinah. Gotovo bi bilo bolje, če bi njegov nastop prestavili v manjšo dvorano, a učinkom, ki jih je na njem pustila prekrokana noč na Dunaju, zaradi katere je v Ljubljano prišel kot z »žabami v grlu«, kot se je izrazil tudi sam, tudi v tem primeru ne bi mogli ubežati.