Vse poti vodijo na Dob?

»Četudi bo pravnomočno obsojen, ne bo šel nikdar v zapor, ker so montirani politični procesi v nasprotju s človekovimi pravicami,« so bili prepričani privrženci Janeza Janše, zbrani pred višjim sodiščem v času obravnave v zadevi Patria. Utemeljevanje pa je potekalo na neki drugi, strokovni ravni. Dekan zasebne Fakultete za državne in evropske študije dr. Matej Avbelj je na nacionalni televiziji pojasnjeval, da ima Janša, če bo pravnomočno obsojen, na voljo tudi »neposredno vložitev ustavne pritožbe na ustavno sodišče«, to pa bi lahko zaradi kršitev človekovih pravic razveljavilo sodbo, še preden bi se obsojenec moral zglasiti v zaporu. Bodo Janšo res rešili ustavni sodniki?

Avbelj ni prvič zagovarjal mnenja, da so Janši v zadevi Patria kršene človekove pravice in da zato obsodba ne more biti legitimna in s tem ne izvršljiva. Tudi ni prvi, ki trdi, da bi Janšo moralo pred kaznijo rešiti ustavno sodišče. Preseneča pa sklicevanje na točno določeno pravno sredstvo pred tem sodiščem, s katerim se je mogoče izogniti kazni pravnomočni obsodbi navkljub in še preden postane ta izvršljiva. Avbelj je verjetno imel v mislih pristojnost ustavnega sodišča, da reši ustavno pritožbo pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev, ki jo zakon o ustavnem sodišču vsebuje v 51. členu.

Gre za institut, ki je v zakonu predviden kot izjema, v izjemnih okoliščinah. Ustavno sodišče namreč prav nasprotno, skladno z zakonom, v tako rekoč vsaki odločbi ponovi, da morajo pritožniki najprej izčrpati vsa pravna sredstva pred rednimi sodišči, šele potem se lahko obrnejo na ustavno. To je v boju s preobremenjenostjo ustavnih sodnikov zadnja leta postala celo ena prepoznavnejših doktrin, kar jih je sodišče razvilo. In sicer, da se ne bo ukvarjalo z zadevami, v katerih niso izčrpana vsa pravna sredstva. Točno za to ustavni sodniki tudi vedno sproti poudarjajo, da mora po ustavi redno sodstvo na vseh ravneh skrbeti za spoštovanje človekovih pravic in odstraniti kršitve teh pravic samo po sebi. Da je ustavno sodišče zgolj varovalka.

Doslej so ustavni sodniki le enkrat uporabili možnost, ki jo omenja Avbelj. In sicer pred devetimi leti, ko je ustavno sodišče ugodilo takšni »neposredni ustavni pritožbi« in pritožnika rešilo pred zaporno kaznijo oziroma nadaljevanjem prestajanja te, dokler ne bo deležen poštenega sojenja. Ustavno sodišče v obravnavo sprejme takšno pritožbo, če ugotovi, da je podana »očitna kršitev človekovih pravic«, in če zaradi te kršitve grozi, da bodo za pritožnika nastale »nepopravljive posledice«. V omenjenem primeru je ustavno sodišče ugotovilo, da pritožniku ni bilo omogočeno pošteno sojenje, ker pred sodiščem ni mogel uporabljati maternega jezika (litovskega) oziroma jezika, ki ga razume, pač pa ruščino, ki jo je razumel le delno, brati pa je ni znal. Tudi iz tega primera, ki bi ga težko šteli za ustavno prakso, prej za oporno točko, vendarle izhaja, da mora biti podana najosnovnejša (očitna) kršitev človekovih pravic. Recimo kršena pravica do obrambe ali da obdolženi ni dobil besede, ali da sploh ni bil vabljen na obravnavo pred sodiščem, ali da je postopek tekel v jeziku, ki ga ni razumel …

Bo ustavno sodišče v primeru Janeza Janše naredilo izjemo in opustilo svojo dolgoletno prakso?

Če se vrnemo k izhodiščnemu primeru Patria. Takšne, na prvi pogled očitne kršitve bi težko našli. Obdolženim so bile zagotovljene vse pravice, ki jim gredo v kazenskem postopku. Med postopkom tudi niso zatrjevali, da jim te pravice niso zagotovljene. Čeprav obdolžencu v kazenskem postopku tega ni treba, so vendarle imeli možnost pojasniti, da dokazi, ki kažejo na njihovo krivdo, dejansko niso dokazi storitve kaznivega dejanja, pač pa aktivnosti obdolžencev, ki niso protizakonite. Imeli so možnost, da pojasnijo, kaj so počeli, če ne kaznivega dejanja, kot jim ga očita tožilstvo in ga je potrdilo sodišče na prvi stopnji. Pa tega niso storili.

Janša ima, če bo pravnomočno obsojen na dve leti zapora, možnost uporabe dveh pravnih sredstev, ki pa praviloma ne zadržita izvršitve zaporne kazni. Na vrhovnem sodišču lahko vloži zahtevo za varstvo zakonitosti, na ustavnem pa ustavno pritožbo. V obeh lahko sodišču predlaga začasno zadržanje izvršitve kazni. Nepopravljive posledice, ki bi z izvršitvijo kazni nastale, lahko utemeljuje z grozečo zaporno kaznijo, z utemeljevanjem očitnih kršitev človekovih pravic pa bo, kot rečeno, težje. Tudi grožnja nepopravljivih posledic pa ne bo podana, dokler ne bodo izpolnjeni določeni pogoji. Zakon Janši omogoča, da zaprosi za nadomestitev zaporne kazni z delom v splošno korist in tudi za alternativno prestajanje kazni zapora v obliki vikend zapora. Šele če bi sodišče njegove predloge zavrglo, bi bila grožnja nepopravljivih posledic utemeljena.

Ustavno sodišče, ki se zadnja leta otepa kritik, da favorizira Janeza Janšo oziroma njegovo stranko ali njegove vlade, pa ima glede na okoliščine primera priložnost, da te kritike zavrne. In ostane zvesto doktrini, da morajo biti izčrpana vsa pravna sredstva, preden se zadevi posvetijo ustavni sodniki. Čeprav gre za Janeza Janšo.