Dr. Dušan Plut

»Tako daleč, do dna, smo pripeljali stvari, da je beseda politik postala psovka, ne pa izraz za nekoga, ki opravlja poslanstvo.«

Dr. Dušan Plut (1950), geograf, ekolog in zgodovinar, je bil leta 1989 prvi predsednik Zelenih Slovenije. Njegova stranka je vstopila v Demosovo vlado in leta 1990 je bil izvoljen v predsedstvo RS. Zelene je vodil do leta 1993, takrat pa je stranko, v kateri so se začele uveljavljati desne politične težnje, zapustil, saj je prepričan, da mora zelena paradigma vključevati tudi socialno pravičnost. Nato se je scela posvetil akademski karieri, vendar ostal vseskozi družbeno angažiran intelektualec. Tudi z udeležbo na protestih v času vseslovenske vstaje pozimi 2012/2013.

Dr. Plut, ki bo do junija še predsednik Gibanja za trajnostni razvoj Slovenije (Gibanja TRS), je marca letos izdal knjigo Ekosocializem ali barbarstvo. V njej ponuja alternativno razvojno pot za slovensko in evropsko družbo in postopen prehod iz neoliberalnega sistema v ekosocializem, ki pa je – v nasprotju z doslej znanimi socialističnimi ureditvami – utemeljen na demokraciji in upošteva načela trajnostnega razvoja.

Dr. Plut se vrača v politiko. Na listi Združene levice, katere del je Stranka za trajnostni razvoj Slovenije, se bo konec maja potegoval za poslanski sedež v evropskem parlamentu.

Sociologi poudarjajo, da bo naslednja kriza kapitalizma, ki je lahko zanj tudi usodna, povezana s svetovnimi okoljevarstvenimi težavami, saj naj bi bila posledica neomejene eksternalizacije proizvodnih stroškov na račun okolja. Zakaj zavest o omejenosti virov planeta in o »avatarski« povezanosti vsega živega na planetu tako počasi prihaja v središče premislekov o (globalnem) družbenoekonomskem razvoju?

Za to je več razlogov. Eden od glavnih je, da doslej v zgodovini preprosto ni bilo potrebe, da bi gospodarsko in količinsko rast, drugače povedano, kolonizacijo planeta, gradili na temelju zmogljivosti okolja kot univerzalne omejitve. Vedno smo živeli v iluziji, da obstajajo novi prostori za odlaganje odpadkov in novi naravni viri. Zdaj, pravzaprav že približno od osemdesetih let prejšnjega stoletja, pa smo prestopili zgornjo mejo zmogljivosti okolja. Ta trenutek planetarno zmogljivost okolja presegamo za 40 odstotkov. To pa gre na račun izčrpavanja naravnih virov za prihodnje rodove, saj dobesedno zastrupljamo planet. Človeštvo res težko razume in se sprijazni, da obstajajo fizične in biološke meje rasti. Zdaj smo že prek teh skrajnih zmogljivosti planeta.

Kaj pomeni podatek, da za 40 odstotkov presegamo planetarno zmogljivost okolja?

Gre za kazalec ekološkega odtisa, se pravi, koliko porabimo naravnih virov na prebivalca in koliko gremo prek samočistilnih zmogljivosti. Štirideset odstotkov velja torej za ves planet, gospodarsko razvite države pa to zmogljivost presegamo v povprečju že za trikrat. Drugače povedano: v teh državah se obnašamo, kot da živimo na treh planetih, torej s trikratno površino in naravnimi viri, ki so na voljo na Zemlji. Združene države Amerike to zmogljivost presegajo štirikrat, Slovenija približno dvainpolkrat. Lahko pravzaprav govorimo o pritlehni perverziji do prihodnjih rodov, kajti s pretirano materialno produkcijo jim spodkopavamo možnosti za življenje.

Kateri podatki še pritrjujejo tej tezi?

Poleg nedvoumnih posledic – globalnih podnebnih sprememb – je zelo zgovoren podatek, da gremo v izčrpavanju planeta tako daleč, da dobesedno zaradi nas izumirajo živalske in rastlinske vrste. Na dan izumre po globalni oceni sto živalskih in rastlinskih vrst. To ni pretiravanje. Še večji absurd pa je, da danes, ko lahko na milimeter natančno pristanemo na Luni, ne vemo, koliko živalskih in rastlinskih vrst živi na tem planetu. Evidentiranih imamo samo 1,7 milijona vrst, dejansko pa jih je po predvidevanjih od deset do sto milijonov. Tako domišljavi smo v svoji antropocentričnosti, da ne prepoznavamo pomena biotske raznovrstnosti za sedanje življenje, za funkcioniranje ekosistemov, kaj šele, da bi prepoznali njen pomen za prihodnje rodove. Smo skrajno nemoralna, materialistično in medgeneracijsko dejansko egoistična generacija.

Kako naj zaupam finančnikom iz Bruslja, ki so dovolili, da se v davčne oaze vsako leto pretaka tisoč milijard evrov, za zaposlovanje mladih pa namenjajo borih osem milijard evrov?

Slovenija torej ni v tem ravnanju nikakršna izjema?

Ne. Naj to pojasnim z nekaj številkami. Najprej glede ekološkega odtisa. Dovoljena količina porabe naravnih virov in obremenjevanja okolja na prebivalca naj bi bila t. i. dva globalna hektarja, kar pomeni, da vsak izmed nas, glede na to, koliko porabimo, lahko »zaseda« dva globalna hektarja bioproduktivnih zemljišč. V Sloveniji po podatkih iz leta 2008, se pravi tik pred krizo, kar je po svoje nazorno, vsak prebivalec »zaseda« 5,3 globalnega hektarja. Se pravi, da presegamo zmogljivost okolja za dvainpolkrat. Drugi zelo zanimiv podatek je povezan s podnebnimi spremembami, ki so posledica skupnega izpusta toplogrednih plinov. V Sloveniji so skupni izpusti toplogrednih plinov na prebivalca deset ton ekvivalentov ogljikovega dioksida na letni ravni, dovoljena vrednost na globalni ravni – takšna je nevtralizacijska zmogljivost našega planeta, se pravi, toliko lahko planet še sprejme brez posledic – pa je 1,7 tone na prebivalca. To vrednost torej presegamo za približno petkrat. Zanimiv je tudi podatek o porabi vseh snovi in materialov v Sloveniji, ki znaša 30 ton na prebivalca na leto. Ob osamosvojitvi je ta poraba znašala 15 ton na prebivalca. Če te podatke primerjamo s podatki za sosednjo Avstrijo, so ti za našo severno sosedo glede ekološkega odtisa in izpustov toplogrednih plinov približno enaki kot za Slovenijo, vendar ima Avstrija skoraj dvakrat večji bruto domači proizvod.

Številke so zgovorne. Ljudje pa na svoji koži še ne občutijo teh nevarnih posledic. Zakaj?

Zato ker je narava skrajno prizanesljiva. Je živ organizem in z ravnovesnimi mehanizmi se trudi maksimalno vzpostavljati dinamično ravnovesje. Vendar odpoveduje. Tudi ker se pritiski nanjo povečujejo, povečuje se svetovno prebivalstvo. Narava torej z ravnovesnimi mehanizmi še nekako ohranja ta temelj, vendar izkušnje kažejo, da se bodo ob povratnih lokih, ko bo prišlo do njih, začeli rušilni procesi. Cela veriga ravnovesnih mehanizmov se bo krčila, to se danes že kaže v podnebnih spremembah. Dva sistema sta za nevtralizacijo toplogrednih plinov najpomembnejša. To so mikroorganizmi v morju in gozdovi, ki so pljuča planeta in srkajo dodatne količine onesnaženja. Kaj se dogaja? Svetovni gozd se vsako leto zmanjša za približno petkratno površino Slovenije. Hkrati so oceani vse bolj zakisani in strokovnjaki se bojijo, da se bo sposobnost svetovnega morja za sprejemanje teh dodatnih količin ogljikovega dioksida še zmanjšala. Okoljske pritiske torej povečujemo, samočistilne zmogljivosti planeta pa z destruktivnim delovanjem zmanjšujemo.

Večina sodobnih marksistov in makrosociologov, pa tudi strank nove levice je že vključila varstvo okolja v svoje premisleke o nujnosti globalnih družbenih sprememb. Zakaj socializem s poudarkom na ekologiji?

V temeljni cilj družbe prihodnosti moramo zajeti dve ključni etični podmeni: družbeno pravičnost in okoljsko odgovornost. Pridevnik ekološki za socializem prihodnosti pa je potreben zaradi prakse v realsocializmu 20. stoletja. Podatki iz osemdesetih let prejšnjega stoletja pravijo, da so bile takratne socialistične države po izpustih na prebivalca na prvem mestu v svetu. Prva je bila Nemška demokratična republika, nato Poljska, tretja – recimo po količini žveplovega dioksida, izpuščenega v ozračje – pa je že bila Jugoslavija. To se pravi, da je tudi realni socializem v razvoju ekološko pogubno stavil na model trajne količinske rasti.

Elite na perverzen način še povečujejo naš občutek strahu: ne upri se, ker če se boš uprl ali se dvignil, kot je dejal Hessel, boš zelo verjetno izgubil še tisto, kar imaš.

Kapitalizma pa ni mogoče ekološko »usmeriti«?

Ne. Njegova logika je logika popolnoma neomejene rasti, predvsem brez ključnih okoljskih omejitev. Ključen je dobiček. Zato sedanja kapitalistična ureditev v vseh svojih inačicah enako kot realni socializem nima odgovora in ne temeljev za družbeni ekološki preobrat, ki je potreben. Ne delam si utvar, da je mogoče doseči visoke etične in druge cilje demokratičnega ekološkega socializma v zelo kratkem času. Prepričan pa sem, da moramo začeti v sedanjo družbenoekonomsko ureditev, torej v kapitalizem, v tej vmesni fazi odločno vgrajevati načela ekosocializma. Potem bo prehod mirnejši. Mogoče je beseda socializem delno kontaminirana, ampak kaj bi rekli, če bi knjigo naslovil Ekohumanizem ali barbarstvo? Sicer pa smo doživeli že kar nekaj inkarnacij kapitalizma, socializem pa je bil doslej le ena neuspešna zgodba.

Predlagate torej postopen prehod v ekosocializem. Kaj moramo najprej storiti?

Opustiti sistem neoliberalnega kapitalizma in uveljavljati načela ekosocialnega kapitalizma. V knjigi sem navedel več usmeritvenih točk za Slovenijo in Evropo. Povsem na začetku, ta trenutek, pa bi morali ustaviti politiko zategovanja pasu, ker je družbeno neupravičena in ne zadeva pravih tarč. Zato bi morali tudi rekonstruirati in večidel odpisati dolgove v Evropi. Zavzemam se za obsežen trajnostno sonaravni »Marshallov« razvojni program in za demokratizacijo Evropske unije. Zdaj je vse bolj nedemokratična, njene institucije pa delajo le za elito v Evropi. Ne morem razumeti, če sem nekoliko patetičen, logike evropskih in slovenskih volivcev, da ne podprejo tistih civilnih gibanj, nevladnih organizacij in političnih strank, ki postavljajo interes večine ljudi na prvo mesto. Kdo si ne želi pravične družbe v Evropi? Kako lahko verjamemo finančni oligarhiji, evropski komisiji, bankam, ki so nas spravile v zdajšnji nemogoči položaj? Kako naj verjamem finančnikom iz Bruslja, ki so dovolili, da se v davčne oaze pretaka vsako leto tisoč milijard evrov, za zaposlovanje mladih pa namenjajo borih osem milijard evrov? A Evropska unija ima vendar toliko razvojnih potencialov! Petino svetovne trgovine ustvarjamo v Evropski uniji, 27 odstotkov svetovnega bruto domačega proizvoda izvira iz Evropske unije. Evropa je še vedno dovolj geopolitično močna, da bi lahko drugim vsiljevala ekološke in socialne standarde. A jih ne, ker to eliti in njenim finančnim in političnim interesom ne ustreza.

Toda kako se postaviti po robu razvoju, ki temelji na ideologiji neoliberalizma?

Potrebujemo nov razvojni model, razvojno in občo vizijo za prihodnost, kar ni nedosegljivo. Če zdaj vprašate ljudi, ali so za spremembe, bodo vsi rekli, da se ne splača upirati. Zakaj tako pravijo? Ker pred očmi nimajo celovite, realne alternative. Ta pa se le oblikuje. Vseslovenske vstaje so potrebo po oblikovanju alternative poudarile, vendar so v prvi fazi prinesle, kar je meni, staremu protestniku, popolnoma razumljivo, najprej glas proti. Zdaj se je treba postaviti za! Za novo vizijo razvoja. Jaz jo pač vidim v ekosocializmu. Nove vizije pa je treba primerjati tudi z neoliberalizmom, da bo zares vsem jasno, kam pelje v prihodnje, če ga ne premagamo. V sebi nima nikakršne prednosti za veliko večino ljudi, še manj pa za naravo oziroma za ohranjanje eksistenčnih možnosti za prihodnje rodove.

Toda sedanja kriza očitno ni dovolj usekala, da bi povzročila resnične spremembe. Kot ste že sami dejali – zmagali so neoliberalci. Bi morali res doživeti socialno in ekološko katastrofo, da bi se kaj spremenilo?

Žal se moram strinjati z vami. Človek je zelo potrpežljiva žival. Naš faktor tolerance je zelo velik, enako pa tudi faktor strahu. Zakaj ni sprememb? Najprej zaradi nezaupanja. Tudi do mojih idej v knjigi. Ste videli, kakšni so bili negativni komentarji? Poleg tega je pomemben strah zaradi negotovosti, da boš izgubil še tisto malo, kar imaš. Elite v nas na perverzen način ta občutek strahu še povečujejo: ne upri se, ker če se boš uprl ali se dvignil, kot je dejal Hessel, boš zelo verjetno izgubil še tisto, kar imaš. Zato pa zdaj raste nekaj drugega, nova leva politična opcija.

Zagovarjam zakonsko določeno omejitev dohodkov. Razmerje med minimalno in maksimalno plačo v podjetjih bi moralo biti ena proti štiri. To je edina mogoča pot k pravični družbi.

Mislite seveda na Združeno levico, katere del je zdaj tudi Stranka za trajnostni razvoj, vi pa ste predsednik Gibanja TRS?

Seveda. Že leta 1985 sem pisal o ekosocializmu. (Pokaže zapis v svoji knjigi iz tistega leta.) A vseskozi sem poudarjal pomen socialne razsežnosti zelene politike. Leta 1993 so me, čeprav sem bil predsednik stranke, izključili iz Zelenih, saj sem vztrajal, da zelena paradigma ne more biti desna paradigma in da je lahko zelena paradigma samo tista, ki okoljsko odgovornost povezuje z družbeno pravičnostjo. Poleg tega sem že na samem začetku nasprotoval privatizaciji v obliki vračanja v naravi. Nisem mogel sprejeti, da smo na primer cerkvi vrnili gozdove sredi Triglavskega narodnega parka. Hočem reči, da ekosocializem zame ni nekaj novega. Sem pa vložil kar nekaj truda, da sem kot predsednik programskega sveta tudi člane TRS-a prepričal, da se ne smemo sramovati pojma, ne eko, ampak socializem. Marca 2013 smo v Mariboru na kongresu TRS-a to paradigmo sprejeli z absolutno večino.

Pa se še za hip ustaviva pri vašem razumevanju ekosocializma. Iz knjige je razvidno, da se zanj zavzemate v okviru parlamentarne demokracije, ne zagovarjate revolucionarnega prehoda v novo družbeno ureditev.

Vseskozi zagovarjam nenasilni prehod, z vsemi mogočimi počasnimi odzivi. Če bi izbruhnila revolucija, bi začeli z ničelne točke. Tega pa prihodnjim rodovom ne privoščim, saj so izkušnje iz nekdanje Jugoslavije in leta 1945 katastrofalne. Zato povezujem socializem z demokracijo. Ni nam treba daleč po zglede, saj imamo v Sloveniji močno tradicijo tudi (nejugoslovanskega) socializma. Sam sem bil v času študija premalo seznanjen z bogato dediščino krščanskih socialistov v Sloveniji. Imamo Kreka, Gosarja, Kocbeka. In navsezadnje tudi Kosovel v razmišljanjih iz leta 1925 govori o etičnem socializmu. Imamo etično podstat, ki je pisana na kožo slovenskemu narodu. In niti načel samoupravljanja ne smemo puščati vnemar. To so zelo socialistična načela, ki pa smo jih, kot mnoge pozitivne izkušnje, po letu 1990 odplaknili iz prakse. Sam sistem parlamentarne demokracije me ne zadovoljuje povsem, saj je preveč posredniški. Želim si bistveno več referendumskega odločanja in drugih oblik neposredne demokracije. Socializem torej jemljem kot demokracijo v pravem pomenu besede. In če bi me vprašali, kdaj bo v Sloveniji ekološki demokratični socializem, vam bi odgovoril: takrat, ko bo zanj večina prebivalstva.

Zanimiv je tudi vaš odnos do urejanja gospodarstva, saj se v nasprotju s programom Iniciative za demokratični socializem ne zavzemate za odpravo trga in konkurenčnosti.

V Iniciativi vsaj večina zagovarja plansko gospodarstvo, tako rekoč brez trga. Jaz pa zagovarjam plansko tržno gospodarstvo. Ne tržno plansko, ampak plansko tržno. Zakaj? Iz ekoloških razlogov. Ker sodim, da je zelo pomembno načrtovanje na ravni sveta, Evrope, Slovenije, lokalnih skupnosti, ki bi potekalo v okviru zmogljivosti okolja. Takšne politike tržni mehanizmi sami po sebi ne omogočajo. Zakaj pa sem za tržno? Predvsem zato, ker trg, če mu postaviš zelo jasne socialne in ekološke omejitve, lahko deluje učinkoviteje in celo tehnološko inovativneje. Tudi nekatere boleče razvojne izkušnje realsocializma brez trga me utrjujejo v tem prepričanju.

Se torej za zeleno politiko ni mogoče boriti v etabliranih strankah?

Natančno sem pregledal njihove programe doma in na evropski ravni. Vsem je skupen model gospodarske rasti. Socialdemokrati morda malce izstopajo s poudarjanjem tudi korektivnih socialnih politik, ampak zelo milo. To je ključna značilnost. Na drugi strani so evropski Zeleni, ki zagovarjajo radikalno ekološke cilje, ne pa resnično večje družbene enakosti in pravičnosti. Zagovarjam brezpogojni avtonomni dodatek, ki je še radikalnejši od univerzalnega temeljnega dohodka. Zagovarjam zakonsko določeno omejitev dohodkov. To je edina mogoča pot k pravični družbi. Razmerje med minimalno in maksimalno plačo v podjetjih bi moralo biti ena proti štiri. Takšno razmerje je okvirno zagovarjal že Platon. Samo tako je mogoče zagotoviti pravičnejšo družbo.

Prej ste rekli, da politika etabliranih strank temelji na gospodarski rasti. Kakšno alternativo ponujate vi, da bi bila Evropa še konkurenčna v globaliziranem svetu?

Prva stvar, na kateri bi morala ta družba temeljiti, je snovno krožno gospodarstvo. Ravnovesno, trajnostno gospodarstvo, zasnovano na učinkoviti rabi naravnih virov, na obnovljivih virih energije in na snovnem recikliranju. Tu razpolaga Evropa z velikimi tehnološkimi prednostmi, ki pa jih, žal, izgublja. Druga stvar, ki je prav tako pomembna, je povečanje energetske in prehranske samooskrbe. Zaradi politične varnosti in zaradi odpiranja novih delovnih mest. Evropa potrebuje zeleni trajnostni investicijski program. Kako priti do tega? Tako, da bi se morala sredstva, ki jih evropske države prispevajo v skupni proračun, s sedanjega piškavega odstotka povečati vsaj na tri do pet odstotkov. Tu podpiram razmišljanje ekonomista Jožeta Mencingerja, objavljeno v Mladini, da bi moral ta skupni proračun znašati 600 milijard evrov, od tega pa bi za investicijski trajnostni program morali nameniti od 200 do 300 milijard evrov na leto. Takšna vsota bi lahko omogočila razvojni preboj s tremi plusi: več delovnih mest, kar zagotovo prinašajo obnovljivi viri energije, konkurenčnost na tem področju in – to je zelo pomembno – zmanjševanje ekoloških pritiskov, o čemer sva govorila na začetku pogovora.

Svet ne bi z navdušenjem sprejel takšnih sprememb v Evropi.

Zavedam se realnosti v svetu, vendar kljub temu trdim, da bi morali prekiniti pogajanja z ZDA o čezoceanskem trgovinskem sporazumu, saj nam zdaj ZDA na ekološkem in socialnem področju vsiljujejo pravila, ki so tuja celo vse bolj neoliberalni Evropi. Evropa je dovolj močna, da lahko partnerjem v svetu prav tako vsili uveljavljanje ekoloških in socialnih standardov, če ne drugače, z dajatvami in omejitvami pri uvozu. Prav tako bi Evropa morala uveljavljati neko obliko ekosocialnega gospodarskega protekcionizma. Imamo 500 milijonov potrošnikov, kar nam omogoča, da zavarujemo socialno državo in ekološke standarde. Prepričan sem, da bomo v varovanje socialnih in ekoloških standardov prej ali slej prisiljeni. Očitno pa v Evropi 120 milijonov ljudi, ki živijo v revščini, ni dovolj za takšen preobrat. Morda se bo zgodil, ko bo revnih ali na pragu revščine 200 milijonov Evropejcev.

Poglejva Slovenijo. V knjigi trdite, da bi lahko 50 tisoč delovnih mestih pridobili s politiko trajnostnega razvoja (lesnopredelovalna industrija, samooskrba s hrano, zeleni turizem, ustekleničena voda). Zakaj ne gremo po tej poti?

Najprej zato, ker Slovenija zelo poslušno sledi tistemu, kar diktira Bruselj, ta pa zatira vse, čemur pravimo decentralizirane in trajnostne razvojne perspektive. Z vsiljenim zadolževanjem uničujemo tudi slovensko industrijo. Zato bi morali narediti črto in na evropski ravni odpisati – po izkušnjah zadolžene Nemčije iz leta 1953 – večino dolgov, saj so države središča v zadnjem desetletju dobesedno izčrpale države t. i. obrobja! Drugi razlog pa je, da decentralizirani projekti omogočajo dejansko višjo stopnjo demokracije, to pa etabliranim strankam ne ustreza, saj s tem izgubljajo svoje interesno polje in možnost obvladovanja družbenih procesov. Kako pa bi obvladovale nekoga, ki bi se odločil zgraditi sončno elektrarno na strehi ali pa začeti ekološko pridelavo hrane na domačem vrtu? Njegova neodvisnost bi se povečala. Slovenija se po razvojnem, sonaravnem potencialu na prebivalca uvršča med 15 ali 20 privilegiranih držav sveta. Vse imamo. Imamo les. Imamo vodo, ki bo strateška dobrina 21. stoletja, mi pa smo dvakrat nad evropskim povprečjem po količini zdrave vode na prebivalca. Imamo dovolj potencialnih površin za pridelavo hrane doma. Zgovoren pa je podatek, da je samo 20 odstotkov ekološko pridelane hrane, ki jo kupimo v Sloveniji, slovenskega izvora, 80 odstotkov takšne hrane uvozimo, Slovenija pa se nam zarašča. Kakšna kmetijska politika je to? Slovenija bi lahko – tega ne govorim samo, ker sem Belokranjec – z zelenim turizmom odprla ogromno delovnih mest, saj je zaradi geografske pestrosti takšen turistično zanimiv pokrajinski mozaik, da ga tako rekoč ni na svetu. Tu sta še energetska sanacija zgradb in raba obnovljivih virov. Tako bi lahko dobili od 50 do 60 tisoč delovnih mest. V nedavni študiji Umanotere, bil sem njen recenzent, je zapisano, da je potencialnih zelenih delovnih mest v Sloveniji – to ni napaka – 250 tisoč. Imamo pa jih nekaj deset tisoč.

V nedavni študiji Umanotere je zapisano, da je potencialnih zelenih delovnih mest v Sloveniji – to ni napaka! – 250 tisoč. Imamo pa jih nekaj deset tisoč.

Kaj torej storiti?

Med drugim zamenjati smer razvojne politike in zato zamenjati večino politikov. Ne verjamem, da se je sedanja slovenska politična elita pripravljena preusmeriti v trajnostno razvojno politiko, pripravljena postaviti po robu navodilom iz Bruslja, čeprav je treba nujno povečati gospodarsko suverenost Slovenije z razvojem decentraliziranih zelenih delovnih mest v vseh slovenskih regijah.

Koliko ima Slovenija manevrskega prostora za takšne samostojne politike glede na to, da je članica Evropske unije?

Nihče nam ne preprečuje, da bi uporabljali svoj les ali vodo in jo ustekleničeno prodajali denimo Savdski Arabiji. Nihče ne preprečuje Sloveniji, da bi povečala prehransko samooskrbo, trajnostno gradbeništvo in rabo domačih obnovljivih virov energije. Upor je nujen in mogoč. Kaj vse nam je že grozilo! Da bodo privatizirani vodni viri Slovenije, naš ključni eksistenčni potencial. Pa se je slovenska in evropska kritična javnost temu uprla. Marsikaj je mogoče doseči, če si dovolj vztrajen in pogumen. Politika mora zagovarjati interes javnega dobra. Ali slovenska politika s sedanjimi procesi privatizacije zagovarja javno dobro? Niti slučajno. Ne morem verjeti, s čim se hvalimo! S tem, da bomo prodali Telekom! Ste slišali, da bi v Nemčiji prodajali podjetja, ki prinašajo dobiček? Sem proti nadaljnji privatizaciji podjetij. Morali bi jih sanirati, jih vrniti lastnikom in spremeniti tudi lastništvo v tem smislu, da bi zaposleni imeli možnost odločanja o svoji prihodnosti. Soupravljanje in samoupravljanje sta tukaj rešitev. Pa ne gre. Poglejte, kakšna polena so metali pod noge skupini iz Novolesa v Straži, ko je hotela ustanoviti zadrugo. Jo je država podprla? Če bi bile v našem parlamentu res stranke, ki zagovarjajo interese delovnega ljudstva, bi morale ta in druge zadružne procese podpreti. Celo s finančnimi spodbudami.

Kaj pričakujete na evropskih volitvah? Boste v koaliciji Združene levice nastopili tudi na parlamentarnih volitvah?

Evropske volitve bodo, iskreno rečeno, preizkusni kamen za nas (TRS, IDS, DSD), veliko je programske sorodnosti, čeprav so med nami seveda tudi nekatere programske razlike. Sem pa optimist in verjetno se bo krog naše koalicije za lokalne in državnozborske volitve ohranil in najbrž razširil. Želim si, da bi dobili na politično prizorišče široko levo politično opcijo, ki bo zagovarjala udejanjanje vseh prednosti demokratičnega ekološkega socializma, kar seveda ni socialna demokracija, ampak prava, radikalnejša levica, seveda v političnem sistemu parlamentarne demokracije.

V času osamosvajanja ste bili eden izmed ključnih akterjev na slovenskem političnem prizorišču. Bili ste pripadnik Zelenih, član predsedstva republike, pogajalec z JLA. Ste se borili za to, kar imamo zdaj?

Niti približno ne. Mislim, da je velika večina ljudi, ki smo takrat kot politični amaterji vstopili v slovensko politiko, želela, da postane Slovenija samostojna, odgovorna, pravična in demokratična država in družba. Nad tem, kar imamo danes, sem razočaran. Državi nismo dali take vsebine, da bi bili ljudje v njej zadovoljni in srečni. Besedo srečni sem uporabil, ker mislim, da je skrb za srečo in skupno dobro smisel politike in politikov. Prostovoljno sem se že leta 1993 umaknil iz politike, nihče me ni izgnal, kajti uvidel sem, da je tudi v politiki nujno poklicno delo, jaz pa sem preveč vlagal v strokovno kariero, da bi to zapustil. Veliko drugih ljudi mojega kova, zlasti intelektualcev, se je odločilo podobno. Morda je bila to napaka, kajti bojišče smo večidel prepustili tistim, za katere je delo v politiki osebni cilj, ne pa poslanstvo za skupno dobro, za dobro državljanov Slovenije. Zato ljudje z normalnim življenjem, z znanjem na svojem področju niso pripravljeni delati v politiki, saj lahko v njej kaj hitro izgubijo osebno dostojanstvo. Tako daleč, do dna, smo pripeljali stvari, da je beseda politik postala psovka, ne pa izraz za nekoga, ki opravlja poslanstvo.

Zdaj pa vendarle spet vstopate v politiko, čeprav evropsko?

Če ne bi bil zdaj, v teh težkih družbenih razmerah, pripravljen zastaviti svojega imena, ne bi imel miru pred seboj do konca življenja. Tako pa bom vedel, da sem skušal po svojih skromnih močeh spremeniti stvari. Kot pogoj sem postavil zahtevo, da se bo ob izvolitvi v evropski parlament pomemben del plače izvoljenega predstavnika Združene levice preusmeril v poseben sklad za humanitarne in druge potrebe. Kako pa se bodo odločili volivci in volivke, je njihova osebna odgovornost. Imeli bodo možnost glasovati za alternativo temu, kar živijo zdaj. Ta je demokratični ekološki socializem. Včasih, zlasti pa v krizi, je treba tvegati!