Mali Bush podobe na ogled postavi

Enemu najslabših ameriških predsednikov se je uspelo vpisati še med najslabše ameriške slikarje

George Bush mlajši, nekoč nevarna karikatura zlorabe politične moči, je znova osupnil svet. Tokrat na srečo ne šokirajo njegove prenagljene politične poteze, marveč njegove poteze - s čopičem. Ki pa so niso nič manj diletantske od Bushevega razumevana svetovne politike, pravijo umetnostni kritiki. Bushevi portreti svetovnih voditeljev so prazni, ploski in polni mrtvila, ocenjuje stroka. Izstopajo otroško linearne poteze, odsotnost vsakršne globine in preproščina barvnih odtenkov. Barva kože na obrazih potretirancev spominja na rožnato, ki jo za risanje obrazov izberejo predšolski otroci. Sence so nejasne in nenaravne, perspektiva nelogična in izkrivljena. Praznina pogledov naslikanih obrazov se lahko kosa samo s praznino duha tistega, ki jih je ustvaril. Koga ali kaj je Bush mlajši pravzaprav upodobil in kaj nam je hotel s tem sporočiti?

Nam sporoča, da ne ve ničesar o umetnosti? Okej, to je tako ali tako jasno, saj tudi o politiki ni imel pojma. Nam sporoča, da umetnost razume kot Forrest Gump? Morda to, da mu je očka lahko kupil predsedniško funkcijo, medtem ko mu risarskega talenta ne more? Ali morda to, da so poteze njegovega čopiča tako nesmiselne, kot so bile poteze ameriške administracije med njegovim predsedovanjem? Nas George W. Bush prepričuje, da je čuteča duša, ki v bistvu nikoli ni hotel biti javni uslužbenec številka ena na čelu svetovne velesile številka ena? Da so ga v politiko takorekoč prisilili? So ti portreti manifestacija potlačenih spominov človeka, ki nikoli ni želel biti predsednik? Nedvomno. Tako kot je na položaju predsednika ZDA rušil ravnotežje sveta, zdaj v koži slikarja ruši proporce in perspektive, na katerih že tisočletja temelji upodabljajoča umetnost. Morda pa preprosto ne more pozabiti, da je bil nekoč močan in vpliven svetovni lider, ki je naredil vse, da ga zgodovina ne bi pozabila. Drži, bušizme bomo v opomin in svarilo še dolgo pomnili, česar pa za njegova olja ni moč trditi.

Umetnostni kritiki opozarjajo, da trideset Bushevih olj, na katerih zaznavamo bolj ali manj prepoznavne portrete svetovnih voditeljev, še najbolj spominja na serijo fotk, ki vam jih na zaslon nameče Googlov slikovni iskalnik, ko vanj vtipkate ime določenega politika. Hej, mar to pomeni, da zna George W. Bush uporabljati tisti internet, ki si ga je za časa svojega predsedovanja prizadeval na vse kriplje omejiti ali pa vsaj cenzurirati? No, za Wikipedijo je že slišal, saj naj bi od tam prihajalo največ 'modelov', ki so pozirali za Bushevo slikarsko izživljanje. S tem, da bi lahko temeljiteje izkoristil orjaški fotografski arhiv, ki ga ponuja svetovni splet, se mu pač ni zdelo vredno izgubljati časa. Kakorkoli že, stroka si je edina, da so rezultati nenadnega slikarskega navdiha 43. ameriškega predsednika nezahtevni, patetični in kratkomalo žalostni, vendar pa z njimi umetnosti še zdaleč ne bo pozročil tako velike škode, kot jo je s svojim predsednikovanjem povzročil ZDA in svetu.