Pet zasanjanih in eden spejsi

Z njihovo glasbo se družimo že dolgo, zdaj pa smo končno dobili priložnost priznano islandsko skupino múm, ki jo že dobrih petnajst let po rokah nosi tako stroka kot oboževalci, srečati tudi v živo. Že res, da je ponudila nekoliko prekratek program, a dovolj dolg, da smo zlagoma preleteli njihovo ustvarjanje, vse od intimno umirjenih skladb do tistih bolj poskočno igrivih z njihovega zadnjega albuma. Za tiste, ki jih morda ne poznate, múm skupaj s sorojaki Sigur Rós oblikujejo islandsko zvočno krajino in so vitalni člen te živahne in živopisne glasbene scene.

A pojdimo lepo po vrsti, večer je namreč pred fino popolnjeno dvorano uvedel domači elektronski producent Kleemar. Za tem imenom se sicer skriva Matej Končan, ki na naši glasbeni sceni deluje že več kot desetletje, vendar pa je šele konec lanskega leta izdal ploščo z lastno produkcijo. Prekmurec je bil pred kratkim deležen omembe v britanskem časopisu The Guardian, kjer so ga po zaslugi domačega glasbenega portala Hrupmag umestili med glasbenike, na katere je treba biti pozoren. Prav je tako.

Danes ne nastopa več s skupino, svoji popoidni in bendovsko udarni elektronski ambientali je nadel novo podobo. Dobre pol ure dolg, dodobra izpiljen solistični nastop na velikem odru ljubljanskega Kina Šiška, ki ga je pospremil z vizualijami, je oddelal hudimano dobro, v dinamičnem sodobnem elektronskem duhu ščemeče zaobljenih spejsi ritmov s kančkom nostalgije, in dokazal, da se lahko kosa s samo svetovno producentsko smetano. Ravno zato je bila naloga osrednjih gostov večera še toliko težja.

Zasanjani Islandci, ki organske zvoke prepletajo z elektroniko, so nas po tem, ko smo ob Kleemarju iz sebe že spuščali živalske krike, umirili in prizemljili. Začeli so s starejšimi, tišjimi komadi, polnimi eteričnih pastoralnih zvokov, kar se je izkazalo za dramaturško napako. Nič zato, kmalu so okrepili tempo in sledil je povsem soliden nastop, za katerega pač potrebuješ nekoliko več potrpežljivosti.

Skelet skupine sta že dobrih petnajst let Örvar Þóreyjarson Smárason in Gunnar Örn Tynes, na odru pa se jima pridruži še suhljata čelistka, kitaristka in vokalistka Gyða Valtýsdóttir, sicer ena od ustanovnih članic, ki se je v zasedbo vrnila ob zadnjem, šestem studijskem albumu Smilewound, ki so ga po štiriletni pavzi izdali lani. S svojim nadzemskim glasom začara in subtilno zvabi v intimni svet skupine, ki jo sestavljata še helsinški bobnar Samuli Kosminen ter Gunnarjevo dekle Sigurlaug Gísladóttir (mr. Silla), slednja se v skupini lepo odreže na vokalu in različnih igralih, tako kot ostali, ki so vsi po malem multinštrumentalisti.

In kljub temu da nas niso sezuli tako, kot je to storil Kleemar, jih bomo držali za besedo, da se v naše kraje vrnejo kmalu.