Odločno v revščino

V Sloveniji ves čas krize naraščata tako brezposelnost kot revščina zaposlenih. Vendar država za socialo ni namenjala vse več sredstev, ampak vse manj. Za povrh se politiki na oblasti pogosto vedejo, kot da s tem ni nič narobe. Sporočilo predstavnikov najrazličnejših parlamentarnih strank je: edina rešitev so nova delovna mesta, ki jih lahko ustvarijo samo podjetja. Država jih mora samo razbremeniti in zato mora kvečjemu še bolj varčevati.

To v z varčevanjem obsedeni Evropi ni nič izstopajočega, vendar mnogi ljudje ne znajo razmišljati kot oblastniki in jim ne uspe doumeti hkratnega povečevanja pomoči potrebnih ter varčevanja pri državnih socialnih izdatkih. Zato so se razveselili, da je vlada v zadnjega pol leta dejansko pokazala pripravljenost, da bi na socialnem področju kaj spremenila. Najprej je novembra spremenila zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, pred tremi tedni pa je še razrešila generalnega direktorja direktorata za socialo Davorja Dominkuša. Bo ta razrešitev res imela tako velik vpliv?

Oboje je bilo delo ministrice za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti dr. Anje Kopač Mrak. Dominkuš po sedmih letih zapušča mesto generalnega direktorja, med drugim je od leta 2009 do 2012 delal tudi pod sedanjo ministrico, ko je bila državna sekretarka in je ministrstvo vodil dr. Ivan Svetlik. Ne Anja Kopač Mrak ne Dominkuš razrešitve nočeta pojasnjevati. A dvoma ni: Dominkuš odhaja kot grešni kozel za velike težave pri upravljanju socialnih pravic prebivalstva.

Leta 2012 se je uveljavila velika sprememba socialne zakonodaje. Ta je mnogim ljudem zmanjšala sredstva, ki jih kot socialno podporo dobivajo od države. Po prejemu odločb o socialnih transferjih so množično vlagali pritožbe, ministrstvo pa jih rešuje grozljivo počasi.

V preteklih dveh letih so se sredstva za socialo znižala za 160 milijonov evrov. Letos so sistem »popravili«, a sredstev je le za šest milijonov evrov več.

Po zakonu bi morali uradniki ministrstva o posamezni pritožbi odločiti v največ šestdesetih dneh, vendar se dogaja, da ljudje na odgovore čakajo leto in pol. »Ne bom rekel, da je to povprečje, ampak je veliko takih,« pravi predsednik skupnosti centrov za socialno delo Miran Kerin. Do zaostankov so bili kritični mnogi, med drugim vsakokratni opozicijski poslanci, računsko sodišče, inštitut za socialno varstvo in humanitarne organizacije. »Dolgotrajno reševanje pritožb je nedopustna kršitev pravice do učinkovitega socialnega varstva,« je večkrat poudarila varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer.

Ponoreli ljudje

Če bi prišlo do razprave o odgovornosti, pa bi jo težko pripisali le Dominkušu. Do 1. januarja 2012 je ministrstvo odločalo le o pritožbah o petih pravicah iz javnih sredstev, potem pa o vseh trinajstih. Za to so nameravali zaposliti dvajset dodatnih pravnikov, a jih zaradi varčevanja v javnem sektorju niso mogli. Poleg tega so centri za socialno delo v prvi polovici leta 2012 na ministrstvo posredovali tudi pritožbe, ki bi jih lahko rešili sami, če bi računalniška programska oprema ustrezno delovala.

Ministrstvo je od začetka leta 2012 prejelo več kot dvajset tisoč pritožb (!), nerešenih pa jih ostaja še okoli 9500. »Povprečno na mesec rešimo okoli 390 zadev,« pravi predstavnik ministrstva Gregor Resman. Če bi nadaljevali v tem tempu, bi se torej sedanjega kupa pritožb znebili čez okoli dve leti.

Kmalu naj bi jim šlo hitreje, saj bo ministrstvo končno zaposlovalo, pa tudi računalniški program bodo še izboljšali. Poleg tega bo odločanje enostavnejše, saj so si, tudi po kritiki sodišč, prišli na jasno glede nekaterih zakonskih rešitev, ki so se sprva zdele dvoumne.

Predvsem pa se lahko uslužbenci ministrstva veselijo, da je kup nerešenih zadev nehal naraščati. »Zgodba je zdaj popolnoma drugačna, kot je bila prej, ko se je pritožil vsak, ki po novem ni dobil neke pravice, ki jo je do tedaj imel. Ljudje so od leta 2012 dobili izkušnjo, prepoznali so zahteve nove zakonodaje,« pravi Kerin.

Sprememba zakonodaje v letu 2012 je bila namreč res velika. Šlo je celo za »kulturno spremembo«, kot se je izrazil takratni minister Ivan Svetlik. V mislih je imel predvsem to, da se pri dodeljevanju socialnih transferjev ne upoštevajo več samo posameznikovi dohodki, ampak tudi njegovo premoženje. Poleg tega bodo morali dediči prejemnikov nekaterih socialnih transferjev denar vračati državi.

Tako je novi zakon posameznikom naložil obveznost, naj najprej poskrbijo zase, nato pa za pomoč prosijo državo. Gre za pravičnost, je pojasnjeval minister Svetlik: »Nepravično je, da dve osebi brez dohodka dobivata enak socialni transfer, če ima eden od njiju veliko hišo, drugi pa nič.«

Nameraval je tudi zvišati zneske posameznih transferjev, a še preden je njegov zakon začel veljati, je vlada Boruta Pahorja konec leta 2011 sprejela interventni zakon, v katerem je sredstva precej znižala. Pol leta pozneje je svoje znižanje dodala še vlada Janeza Janše.

Inštitut za socialno varstvo je ocenil, da so bili v letu 2012 glede na prejšnje leto na boljšem samo študentje, ki prejemajo višje štipendije, ter najrevnejši, tisti, ki na mesec dobijo zgolj 260 evrov denarne socialne pomoči. Čeprav bi ta morala znašati 385 evrov, kolikor naj bi znašali minimalni življenjski stroški odrasle osebe v Sloveniji, je za trideset evrov višja, kot je bila prej.

Vsi preostali pa so zdaj na slabšem kot pred spremembo socialne zakonodaje. Zmanjšalo se je tako število upravičencev do socialnih sredstev države kot posamezni zneski. Leta 2011 je država za socialne transferje skupno namenila 1,425 milijarde evrov, leto dni kasneje 1,366 milijarde evrov, lani pa 1,262 milijarde.

»Seveda so ljudje ponoreli. Revne družine, ki so od države prejemale okoli petsto evrov, so naenkrat dobile več kot desetino manj,« navaja generalni sekretar socialne zbornice Bojan Regvar. Primere bi lahko naštevali še dolgo in vsi so se zgodili v času, ko se je ljudem zmanjšala možnost, da bi za življenjske stroške zaslužili z delom.

»Materialna revščina je v Slovenijo vstopila skozi glavna vrata,« pravi Regvar. Število prejemnikov denarne socialne pomoči se je na primer zaradi spremembe socialne zakonodaje in varčevanja znižala s 50 tisoč na 42 tisoč, od takrat pa se je z enakomernim povečevanjem v letu in pol vrnilo na staro številko. »Pomoč potrebujejo ljudje, ki je prej nikoli niso, in sistema niso vešči. To so ljudje, ki so desetletja plačevali prispevke in nekaj pričakujejo od države. Seveda so bile pritožbe,« je jasno Regvarju.

Ministrstvo je manj kot tretjino pritožb prepoznalo kot upravičenih. Ljudje se niso pritoževali samo zato, ker so centri za socialno delo delali napake v njihovo škodo, ampak preprosto zato, ker so dobivali manj kot prej oziroma manj, kot so menili, da jim pripada.

Ljudje se niso pritoževali samo zaradi napak centrov za socialno delo, ampak predvsem zato, ker so dobili manj, kot so menili, da jim pripada.

Popravki za pol odstotka

Spremembe zakonodaje so bile težko pričakovane in poslanci in poslanke so jih končno sprejeli 21. novembra lani. Popravki so bili pozitivni, vendar tudi zelo majhni. Prag vrednosti premoženja, pri katerem se to ne upošteva pri pridobitvi denarne socialne pomoči, se je zvišal s 500 na 800 evrov. Med pomembnejšimi spremembami je tudi, da dedičem reveža ne bo treba vračati celotnega zneska vseh denarnih socialnih pomoči in varstvenih dodatkov, ki jih je ta za časa življenja sprejel, ampak manjši delež. Vmes je tudi sprememba na slabše, saj pogrebnina in posmrtnina nista več univerzalni pravici, ampak ju dobijo samo najrevnejši. Sicer pa je strokovna javnost popravke soglasno pozdravila kot korak na boljše.

Vendar če vse popravke seštejemo, bo država za socialne transferje letos namenila zgolj 6,3 milijona evrov več kot lani. Potem ko je v preteklih dveh letih sredstva za socialo znižala za 11,5 odstotka, jih bo letos zvišala za pol odstotka.

»Ti popravki bodo zajeli okoli dva odstotka vseh uporabnikov,« ocenjuje Regvar, »težko se s tem pohvališ, da si naredil nekaj velikega.«

V resnici se ministrica Anja Kopač Mrak ne hvali zelo. »To je največ, kar v danih finančnih razmerah zmoremo,« je pojasnila ob sprejemanju zakonodaje. Njen namen je bil »odpraviti nekatere nelogičnosti, ki so se pokazale v letu in pol,« ter uveljaviti »dopolnitve in spremembe, ki so najnujnejše, da se izboljša položaj socialno najbolj ogroženih skupin prebivalstva«.

Pripraviti želi še nekaj popravkov, a tudi ti verjetno ne bodo veliki. Prav tako je zavezana k »ohranjanju temeljnih načel« Svetlikove zakonodaje, pri sprejemanju katere je sama pomembno sodelovala.

Med mnogimi, ki se ne strinjajo, da je to dobro, je tudi predsednica nacionalnega foruma humanitarnih organizacij Tereza Novak. »Zadnji popravki so večinoma pozitivni, dolgoročno pa usmeritev ni prava,« meni.

Lani jeseni, ko so poslanci razpravljali o popravkih socialne zakonodaje, je organizacija, ki jo vodi Tereza Novak, objavila zbornik o revščini v Sloveniji. Vodje slovenskih humanitarnih organizacij so ocenili, da njihovo pomoč potrebuje že skoraj tretjina prebivalcev države. Stiske se povečujejo in poglabljajo, to pa med drugim pomeni več zdravstvenih težav, več nasilja in manj družbene mobilnosti.

»Postajamo družba, ki pristaja na večanje razlik med ljudmi in pristaja na dejstvo, da je med nami vedno več ljudi, ki sami ne morejo poskrbeti zase in za svoje družine,« je v uvodniku zbornika zapisala Tereza Novak.

Za to ne more biti odgovoren ne razrešeni Davor Dominkuš niti prepočasno reševanje pritožb. Na pot, po kateri gremo, so nas zavestno in odločno postavili politiki.