11. 4. 2014 | Mladina 15 | Kultura
70-letnica Pojoče čete
Pesem upora, ki jo dolga desetletja neguje Partizanski pevski zbor, postaja spet zanimiva, zlasti za mladi rod
Partizanski pevski zbor na vaji na Krekovem trgu v Ljubljani
Obiskali smo jih minuli ponedeljek, na vajah pred koncertom v Cankarjevem domu. Štirideset moških glasov je po napotkih dirigenta prof. Franca Gornika, staroste partizanskega petja, ki vodi zbor že 22 let, ponavljalo pesmi ali samo refrene šestnajstih skladb, ki jih bodo predstavili na koncertu.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
11. 4. 2014 | Mladina 15 | Kultura
Partizanski pevski zbor na vaji na Krekovem trgu v Ljubljani
Obiskali smo jih minuli ponedeljek, na vajah pred koncertom v Cankarjevem domu. Štirideset moških glasov je po napotkih dirigenta prof. Franca Gornika, staroste partizanskega petja, ki vodi zbor že 22 let, ponavljalo pesmi ali samo refrene šestnajstih skladb, ki jih bodo predstavili na koncertu.
Med njimi bodo Le vkup, le vkup, uboga gmajna, Brigada Garibaldi, Komandant Stane, Vstajenje Primorske, Jutri gremo v napad, Obroč, za bis pa bodo zagotovo zapeli vsaj še neuradno himno partizanov Hej, brigade pesnika Mateja Bora, ki je, kot pravi prof. Gornik, sicer ne uvrščajo v program, »ker je prevečkrat izvajana, toda navadno nas ne spustijo z odra, dokler je ne zapojemo. Občinstvo to pesem poje z nami. Še pet ali šest takšnih pesmi je, za katere vemo, da jih bo pela vsa dvorana«.
Partizanski pevski zbor je bil ustanovljen leta 1944 na Planini pri Črnomlju. Zbrali so se v bitkah ranjeni, takrat že okrevajoči partizani, kar je bilo v viharju vojne edinstveno dejanje v Evropi. Najprej so se imenovali Invalidski pevski zbor, vendar se jih je zelo hitro prijelo ime Pojoča četa. Prvi, zdaj že legendarni dirigent zbora je bil Karol Pahor (1896–1974), akademsko izobraženi glasbenik, ki je uglasbil številne pesmi partizanskih pesnikov. Najprej so nastopili na Planini, kasneje tudi na bojiščih in na mitingih po Beli krajini ter na Radiu OF. Že prvega dne osvoboditve Ljubljane, 9. maja 1945, so imeli v glavnem mestu svoj 120. nastop.
Medvojni repertoar obsega 494 skladb, ki jih ima zbor v svojem arhivu. Večino pesmi so pesniki in skladatelji ustvarili prav za Pojočo četo. Danes ima zbor za nastop pripravljenih 145 pesmi. Največ je seveda partizanskih, nekaj je tudi domoljubnih in tujih pesmi upora.
Partizanski pevski zbor, ki je posnel na desetine plošč, je po vojni ogromno nastopal v domovini, pa tudi v Avstriji, Bolgariji, na Madžarskem, v Nemčiji, večkrat na Nizozemskem, Poljskem, v Gruziji, na Norveškem. Tenoristu Tonetu Lovcu, ki se je pridružil zboru že leta 1959 in je najstarejši pevec v zboru, je najbolj ostal v spominu obisk Slovaške leta 1975, saj je vsak izmed njih imel svojega telesnega stražarja.
Po njegovih besedah se je zboru najbolje godilo konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je bil minister za kulturo Janez Vipotnik. »Ta nas je res cenil,« pravi Lovec. Najtežje obdobje pa je bilo v prvih letih tranzicije, ko se je zbor tudi številčno osipal. Nekaj časa jih je bilo le sedemnajst.
Potem pa je leta 1992 vodenje zbora prevzel Gornik, ki je povabil v zbor tudi pevce iz drugih zborov, začeli so sistematično delati in kmalu so bile dvorane, kjer so nastopali, spet polne. Daro Majcen, ki se je zboru pridružil šele pred kratkim, pravi, da je zbor v socializmu pel partizanske pesmi po »službeni dolžnosti«, danes »pa ljudje vedo, zakaj so potrebne takšne pesmi. Občinstvo jih posluša, ker razume, da partizanska pesem nosi v sebi vrednote upora, tovarištva, solidarnosti in boja za človekove pravice«.
Sodelovanje pevcev v Partizanskem pevskem zboru zahteva kar precej odpovedovanja in časa. Zbor ima namreč večurne vaje dvakrat na teden in okrog šestdeset nastopov na leto. Pevec in tajnik zbora Branko Debenjak pravi, da bi bilo vse drugače, če bi tako kot v Tržaškem partizanskem pevskem zboru Pinko Tomažič v zboru sodelovale tudi ženske, »saj nas ob nastopih ženske sprašujejo, ali bi se lahko pridružile zboru«. Toda Franc Gornik je drugačnega mnenja. »Pesmi pojemo tako, kot so bile rojene. To so štiriglasne pesmi, napisane za moški zbor. Naj tako ostane,« pravi Gornik in dodaja, da pa so že večkrat nastopali skupaj s kombinatkami in morda bodo zasnovali še kakšne skupne projekte.
Pevci Partizanskega pevskega zbora so v glavnem potomci partizanov, očetje in dedje so bili borci in aktivisti. Predsednik zbora Bogdan Leban pravi, da bo pel v zboru tako dolgo, »dokler ne bomo kot narod stopili skupaj in kot v Kajuhovi pesmi Samo milijon nas je skupaj zapeli, da nas je dva milijona«. Sicer pa sta petje in nastopanje v Partizanskem pevskem zboru za pevce nekaj povsem samoumevnega, kajti poleg ljubezni do petja jih druži tovarištvo, ki je bilo nekoč velika vrednota partizanskih borcev. Za Franca Gornika, ki je izgubil očeta v partizanih, je partizanska pesem nekaj naravnega, z njo je odraščal, kasneje sodeloval v partizanskih pevskih zborih kot harmonikar, korepetitor in zdaj je dirigent še edinega partizanskega pevskega zbora. Pesmi upora, predvsem pa domača partizanska pesem, postajajo vse bolj zanimive tudi za mlade rodove, o čemer priča tudi obisk na Facebookovi strani zbora, ki so jo odprli pred dobrim mesecem dni.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.