Kaj je namen izobraževanja?

Predlog novega zakona o visokem šolstvu je bil prvič predstavljen lani jeseni in odpor, ki ga je sprožil, se je izrazil že v skoraj vseh mogočih oblikah. Njegovi nasprotniki so objavljali prispevke v medijih, podpisali memorandum, govorili na tiskovnih konferencah, razpravljali na okroglih mizah in študentskih skupščinah. V sredo se je zakonu zgodila še ulica. Na ljubljanskem Kongresnem trgu in pred stavbo ministrstva za izobraževanje so ljudje množično zahtevali umik sprememb zakona in podprli zahtevo po študiju, ki bi bil v skladu z javnim interesom in vsem enako dostopen.

Minister Jernej Pikalo trdi, da je bilo to nepotrebno. »S študenti smo na isti strani. Zelo jasno smo proti šolninam, proti privatizaciji visokega šolstva in za dostopen študij,« je povedal v torek, ko je predstavil zadnjo različico zakona o visokem šolstvu. Posebej je poudaril, da so vanj dodali določbo, po kateri univerze ne morejo zmanjševati skupnega števila brezplačnih študijskih mest. »Upoštevali smo tisto, kar je predlagal dr. Gaber,« je pojasnil.

Nekdanji minister za šolstvo Slavko Gaber je res rekel, da bi bilo v zakon smiselno vključiti takšno varovalko. Tako kot številni drugi se je bal, da bi fakultete ob pomanjkanju sredstev načrtno zmanjševale število brezplačnih mest in s tem povečevale povpraševanje po plačljivih mestih.

Ministrova trditev, da posluša Gabrove nasvete, pa je absurdna. Gabrov prvi nasvet je bil, naj se zakon v celoti umakne, ker je tako slab. »Ker pa so očitno nekateri zelo odločeni, da bodo zakon spravili skozi, toplo priporočam, da se vanj vstavijo varovala glede števila brezplačnih študijskih mest,« je rekel novembra.

Umik celotnega zakona so predlagali še številni Gabrovi predavateljski kolegi in množično tudi študentje. Študentsko društvo Iskra, ki se je prvo oglasilo proti zakonu, ni kritiziralo samo uvajanja plačljivega študija, ampak predvsem, da zakon kot celota pomeni komercializacijo visokega šolstva.

Eden glavnih namenov zakona je doseči »učinkovitejši prenos znanja v gospodarstvo«, saj je ministrstvo prepoznalo »potrebo po razvoju razmer, ki bi bile ugodne za naložbe v znanje in inovacije, za izboljšanje konkurenčnosti, povečanje rasti in števila delovnih mest«. Če bo zakon dosegel svoj namen, bodo visokošolski zavodi več časa namenjali raziskavam in razvoju, ki bodo koristni za gospodarstvo. Po novem bodo lahko ustanavljali odcepljena podjetja, ki se bodo morala, ko bodo pripravljena na ustvarjanje dobička, privatizirati.

Če bo več dela in sredstev usmerjenih v služenje gospodarstvu, bo manj dela in sredstev za raziskave, od katerih ni mogoče pričakovati takojšnjega prispevka h konkurenčnosti, ter za pedagoško delo. Poleg tega bi bil del sredstev, namenjenih pedagoškemu delu, odslej pogojen. Minister bi jih posameznemu zavodu podelil, če bi presodil, da se bo ta odzival na »potrebe visokega šolstva, manko nekaterih vsebin, področja študijskih programov, prostor in čas, potrebe trga dela in stopnjo razvoja družbe«.

Tudi rektorji slovenskih univerz, ki se jim zakon zdi korak v pravo smer, se bojijo, da država pedagoškega dela ne bo ustrezno financirala. »Slovenske univerze so v resnih finančnih težavah. Zato predlagamo, da se sredstva, namenjena temeljnemu stebru, ne spreminjajo, razen v primeru rasti sredstev za financiranje. Drugi stebri naj se napajajo iz drugih finančnih virov, nikakor pa ne na račun temeljnega stebra,« so sporočili po zadnji rektorski konferenci. Kaj bodo naredili, če ne bodo uslišani, niso povedali. Kritiki zakona se bojijo, da bodo fakultete primanjkljaje krile s šolninami in slabšanjem delovnih razmer za zaposlene.

Tako kot lani jeseni, ko je bil zakon prvič predstavljen, še vedno uvaja redni plačljivi študij, torej legitimira šolnine. In še vedno z nezadostnim financiranjem spodbuja fakultete, da šolnine širijo.

Vendar spor glede zakona o visokem šolstvu nastaja predvsem zaradi njegovega duha. Njegovi podporniki menijo, da se mora izobraževanje ravnati po navodilih gospodarstva, kritiki temu nasprotujejo. Zato bi moral za začetek minister pokazati nekaj spoštovanja in vsaj priznati, da niso vsi na njegovi strani.

Če mu po protestu to ni jasno, kaj bo potem zadostovalo?