Produktivni Francozi

Prejšnji teden je angleški časnik Guardian poročal, da so v Franciji sprejeli zakon, ki milijonu uslužbencev v računalniških in svetovalnih podjetjih prepoveduje, da bi po šesti uri popoldan preverjali službeno elektronsko pošto na računalniku ali pametnem telefonu. Novica se je hitro razširila po spletu in nekateri mediji so razložili, da želijo Francozi s tem zagotoviti, da ne bi delali več kot 35 ur na teden, kolikor jim nalaga delovnopravna zakonodaja. V članke so vpletli tudi kritiko francoskega domnevno preveč brezbrižnega odnosa do dela.

V resnici ni šlo za zakon, ampak za dogovor med združenjem delodajalcev in dvema sindikatoma. Nanaša se na 250 tisoč delavcev, večinoma menedžerjev, katerih delovno razmerje je netipično in torej nimajo določenega 35-urnega delovnika.

Nikjer v dogovoru ni omenjena šesta ura popoldan ali katerakoli druga ura. Delavcem je naloženo zgolj, naj poskušajo vsak dan 11 ur nameniti počitku oziroma naj delajo največ 13 ur na dan. Prav zato naj se izogibajo preverjanju službene e-pošte še doma. Namen dogovora je preprečiti izgorelost delavcev, torej gre za skrb za njihovo zdravje in blaginjo. Podobne določbe na takšne in drugačne načine sprejemajo tudi v drugih državah, ki so se zavedele, kako nove tehnologije spreminjajo delovno prakso.

Tudi če gledamo s stališča produktivnosti delavcev, se je treba zavedati, da številni strokovnjaki že dalj časa opozarjajo, da je preveč zaporednih ur dela škodljivih. Francija ima res 35-urni delovnik, a Francozi so med najbolj produktivnimi delavci na svetu.

Čeprav bi številni preobremenjeni delavci in njihovi šefi to želeli, Franciji ne moremo očitati spodbujanja niti lenobe delavcev niti neproduktivnosti.