Nalezljivi indietroniki

Po šestih letih so k nam znova, tokrat že tretjič, prišli cenjeni nemški indierock elektroniki The Notwist. Vmesni čas so si fantje, ki vse od nastanka prvega albuma v začetku devetdesetih let kritiško javnost navdušujejo s spretnim spajanjem različnih žanrov, vzeli za nov album Close to the Glass, ki so ga v začetku leta izdali pri kultni seattelski založbi Sub Pop. Že večkrat smo jih ujeli igrati, ne samo v Ljubljani, tudi na Dunaju. In tudi tokrat so dokazali, da so eden tistih bendov, ki ga je preprosto treba videti v živo, šele takrat se ti bavarski posebneži, ki ne skrivajo svojega simpatiziranja s hip-hopom, namreč pokažejo v pravi luči.

Na odru ljubljanskega kluba Channel Zero se je sicer prvi prikazal producent Jeffrey James Logan, ustanovni član kalifornijske hiphopovske založbe Anticon in polovica oaklandskega rap kolektiva Themselves, ki skupaj z ustanovnimi člani skupine The Notwist ustvarja tudi pri zasedbi 13&God. Jel, sicer mojstrski oblikovalec beatov in nekonvencionalnih glasbenih podlag, naj bi v okviru svojega solističnega projekta predstavil svežo ploščo Late Pass, a se je v dobre pol ure pravzaprav sprehodil prek svojega glasbenega snovanja, nekoliko raztresen nastop pa pospremil z različnimi anekdotami. S pomočjo trackpada je maličil beate in vsaj pri meni puščal mešan vtis, do samega konca, ko je prevzel z odličnim komadom Hypnotize Us.

Nadaljevanje je pripadlo tokrat šestčlanski postavi The Notwist, katere jedro sicer še danes tvorijo pevec in kitarist Markus Acher, njegov brat, basist Michael, in računalniški geek Martin Gretschmann, ki v skupini skrbi za programiranje in vzorčenje, za klaviaturami in z Nintendovimi kontrolerji v rokah. Skupino dopolnjujejo še Andi Haberl (bobni, tolkala, vokal), Max Punktezahl (kitara, klaviature), ki so mu med nastopom sicer nekajkrat s pedalov pobegnili efekti, in norveški vibrafonist Karl Ivar Refseth, ki navdušuje s svojimi izvajanji na prav posebej prirejenem vibrafonu, ki ponekod služi tudi kot godalo.

Skupina The Notwist je ponudila posrečen presek starejših, nalezljivih skladb, kot so Neon Golden, Pilot in Pick Up The Phone, ki so jih ponekod podaljšali in nadgradili, spretno prepleten z novejšimi, kot je nesporen hit singel Kong z njihovega novega albuma. Dobro uro in pol so, stisnjeni na zanje čisto premajhnem odru, ponujali tipičen notwistovski zvok, popoidno obarvane rokovske skladbe s številnimi jazzovskimi prehodi, ki se nevihtno spajajo s hrupom in prehajajo v različne elektronske vode.

Valoviti kolaž različnih žanrov, celo znotraj posamičnih skladb, o čemer priča tudi njihov zadnji album, poln prav takšnih srečevanj, je tako zelo vznemirjal, da smo se v prvih vrstah večkrat prav odlepili od tal. Tudi zaradi njihove zanosne energije, zaradi katere so iz nas izvabljali živalske krike, ki so le pritrjevali njihovemu prepričljivemu, sproščenemu in uigranemu preigravanju.