Kelis: Food.

+ + + + +

Pred izidom albuma Food je največ pozornosti zbudila novica, da se je Kelis po sodelovanju z založniškimi velikankami šesto ploščo odločila izdati pri neodvisni založbi. In to ne katerikoli. Dom so ji ponudili pri cenjenem britanskem založniku Ninja Tune, ki že skoraj četrt stoletja sooblikuje aktualne (sredinske) trende.

Sicer je res, da Kelis nikoli ni dosegla priljubljenosti superzvezdnic, kakršni sta Rihanna in Lady Gaga, toda niti njej ne manjka hitov, nagrad in navsezadnje fenov. Ninja Tune kljub vsem cenjenim in priljubljenim ustvarjalcem v svojem katalogu verjetno še ni imel bolj zvezdniškega imena, sodelovanje pa se zaradi Kelisine priljubljenosti na Otoku zdi celo logično. Še več, ko prvič slišiš ploščo Food, se Kelisina izbira Ninja Tuna zazdi tako rekoč samoumevna.

Da jo na Britance veže močna naklonjenost, se je pokazalo tudi lani, ko je z dubsteperskim zvezdnikom Skreamom posnela uspešnico Copy Cat, s katero je elegantno »zdisala« domnevne posnemovalke (omenjene zgoraj). Takrat so se pojavile celo govorice, da bo Skream sodeloval tudi pri ustvarjanju plošče Food, kar bi za Kelis po albumu Flesh Tone, na katerem ji je producentske storitve med drugim ponudil David Guetta, pomenilo naslednji korak v svet plesne elektronske glasbe. No, tem govoricam sta konec naredila prva nova singla Jerk Ribs in Rumble, ki ju je kot producent podpisal Dave Sitek, sicer eden od brooklynskih posebnežev iz skupine TV on the Radio, sproduciral pa je tudi preostalih enajst skladb.

Ali je podobi albuma Food, ki se je precej odmaknila od sprva napovedanega elektronskega izraza, botroval Sitek, kulinarični hedonizem v njegovem studiu ali kaj tretjega, ni znano. Je pa znano, da se je Kelis z njim namenila obuditi spomin na otroštvo in glasbo, ki je prek očeta, sicer jazzovskega glasbenika, izoblikovala njen okus. Skladbe navdih črpajo predvsem v soulu, funku in gospelu, kar da albumu precej retro podstat, toda hkrati dobi skozi Sitkovo produkcijo in Kelisin nezgrešljivi pop apil povsem sodoben prizvok.

Z igrivostjo izstopata oba singla, navdušijo nafankirani trobilski in »ninjatunovski« godalni aranžmaji, vse skupaj pa izvrstno zaokroži Kelisina vokalna, interpretativna in pisateljska zrelost. Večina skladb v primerjavi z obema singloma na prvi posluh res nima tiste ulovljive neposrednosti, toda z vsakim novim poslušanjem začnejo razkrivati svojo pravo naravo, ki v ničemer ne zaostaja za izročili Kelisinih vzornikov.

Food je plošča, s katero Kelis ponovno dokaže, zakaj je priljubljena pri angažiranih in tudi pri bolj rekreativnih poslušalcih, ne da bi se zato morala spogledovati s potrošniškim glasbenim enoumjem. Prej nasprotno. Ostaja samosvoja, karizmatična in zelo dobro ve, kaj počne. Za zdaj eden letošnjih lepših albumov!

wQgppPHXJSs