Ljubiti

Dopoldne 5. decembra leta 2011 se je Zoran Janković odpravil na kavo k tedanjemu predsedniku vlade Borutu Pahorju. Z njim je bil tudi generalni sekretar Pozitivne Slovenije Vasja Butina. Oba sta upala, da bosta v skladu z izidom predčasnih parlamentarnih volitev, ki so bile dan pred tem, srečala svojega novega koalicijskega partnerja. A ko sta prišla do Pahorjevega kabineta, se je zgodil preobrat. Pahor je svojega bivšega kolega, Butino, pustil pred vrati in Jankovića povabil na pogovor na štiri oči.

V nasprotju s pričakovanji je na tistem sestanku Pahor Jankoviću sporočil, da z njim ne bo šel v koalicijo ali vlado. V zanj »neprijetnem pogovoru«, kot je Janković dejal kasneje, naj bi mu Pahor očital, da je kriv za rušenje levice in za poraz Socialnih demokratov. Jankovićeva zmaga je tako ostala osamljena. Vlado je na koncu uspelo sestaviti Janezu Janši. Ne zgolj s pomočjo Karla Erjavca in Gregorja Viranta, kot velja v javnosti – ampak najprej s pomočjo Boruta Pahorja. Tistega Pahorja, ki je sprva hodil k Jankoviću po podporo, ki pa kasneje, ko je Janković potreboval njegovo, ni znal skriti prezira.

Ta že pozabljeni dogodek z začetka Jankovićeve državniške kariere je pomemben za razumevanje aktualnega položaja Pozitivne Slovenije. »V primeru izvolitve Zorana Jankovića za predsednika Pozitivne Slovenije se bo Državljanska lista odzvala hitro in odločno … Državljanska lista ne sodeluje in nikoli ne bo sodelovala s strankami, ki jih vodijo posamezniki, obremenjeni s korupcijo,« so ta teden sporočili iz Virantove stranke. Bere se patriotsko. Toda ali je res največji problem Pozitivne Slovenije s korupcijo obremenjeni predsednik?

Namreč – Janković ni mogel postati predsednik vlade niti tedaj, ko je bil korupcijsko neobremenjen. Češ da nima dovolj izkušenj, da ni dovolj velik »politični arhitekt« in podobno. Na drugi strani pa DeSUS in Državljanske liste ni motila korupcija pri Janši. Obe stranki sta leta 2012 šli z njim v koalicijo, čeprav je bil proti Janši že vložen pravnomočni obtožni predlog v zadevi Patria zaradi korupcije. Če bi veljali isti vatli, potem Virantovi in Erjavčevi niti danes ne bi smeli imeti zadržkov do Jankovića, ki po štirih letih preiskav še ni niti pravnomočno obtožen. Njegov položaj pred organi pregona je torej neprimerno boljši, kot je bil Janšev decembra 2011, ko sta Erjavec in Virant mirno vstopila v koalicijo z njim.

Zoran Janković je ta teden dejal, da se odmrzuje. In da ga pred morebitnim kongresom lahko ustavi samo še aretacija. To je sicer ena možnost. Druga možnost je aretacija Janeza Janše.

Jankovićev vzpon je bil posledica razočaranja nad Borutom Pahorjem, nad tistim predsednikom vlade, ki se je izkazal kot operativno izredno neučinkovit vodja, tako neučinkovit, da je tik pred volitvami kazalo na zmago Janeza Janše in njegove druge republike, imenovane 50+. Vanjo je stopil na hitro in v nekaj mesecih od ustanovitve stranke postal najmočnejši. Nato je seveda prišlo poročilo protikorupcijske komisije. Zaradi njega je padla Janševa vlada, zaradi njega se je moral Janković umakniti z vrha stranke, da bi lahko Pozitivna Slovenija sestavila novo vlado.

Toda zakaj so ljudje Jankovića sploh volili? Kdor ima danes pri politikih najvišje moralne standarde, pozablja, da smo te enkrat že preizkusili. Pahor si ni hotel z ničimer umazati rok, in kot se spominja eden izmed ustanoviteljev Pozitivne Slovenije, današnji član izvršilnega odbora in podpredsednik stranke Robert Golob, je bila podpora mnogih na začetku zavestna, neposredno povezana z izkušnjo Pahorja, morda celo kontroverzna: »Mi smo se odločili podpreti nekoga, ki je učinkovit in ki je dokazljivo sposoben nekaj storiti. Kaj nam pomaga nekdo, ki je neomadeževan, če ni sposoben izvesti nobene reforme?«

Tako je nastala stranka, ki je bila zmes dela in kapitala, med LDS in Socialnimi demokrati. Njeni ustanovitelji mislijo, da je šlo pri tem za izjemen eksperiment združevanja socialnega dialoga že na ravni stranke: v vsakem primeru pa je Pozitivna Slovenija vsem odjedala volilno telo in so jo vsi, od Pahorja do Viranta, zaradi tega prezirali. In kot smo zapisali na začetku: v slovenski politiki je koalicija proti Jankoviću trdnejša od koalicije proti Janši.

Bratušek dol, Janša gor
Ali nam zaupate, katero stranko bi volil, če bi bile v nedeljo volitve v državni zbor?

Predsednica vlade je danes Alenka Bratušek, ki je to postala tako zaradi napak kot tudi zaradi očitkov na račun Jankovića. Ne nazadnje jo je za svojo naslednico izbral on sam. A danes, leto dni kasneje, sta vsak na svoji strani. Janković se počuti odrinjenega in nespoštovanega, Bratuškova pa si ne dovoli več njegovega vmešavanja v delo vlade in koalicije. Stvari so prišle tako daleč, da je Bratuškova stavila na vse ali nič.

Kako to sprejema stranka? »Leta 2011 smo imeli volitve. In na njih so ljudje rekli, da želijo Pozitivno Slovenijo in Jankovića. Da bom pa jaz spet in spet pristala na koalicijske igrice ostalih partnerjev, pa se mi več ne da. To, da koalicijski poslanci demokratičnega rezultata ne upoštevajo, je zame enostavno nedopustno. Jaz nisem tukaj, ker sem s kom prijateljica, in se te igre posameznikov ne morem iti,« pravi bivša ministrica za Slovence po svetu Tina Komel.

Koalicija proti Jankoviću je trdnejša od koalicije proti Janši. Vendar se znajo stranke hitro sporazumeti glede najšibkejšega člena – Alenke Bratušek.

Komelova je sicer razočarana, ker je januarja zaradi koalicijskih pogajanj izgubila ministrski položaj, a ni edina. Eden tistih, ki je prav tako pripravljen tvegati predčasne volitve, je tudi vodja seniorjev v stranki, član izvršilnega odbora Marjan Sedmak. Ponavlja, da se je veliko ljudi v stranko včlanilo zaradi levo-socialnega programa: »Gledati na prihajajoči kongres z vidika rušenja koalicije je zame nepomembno. Ker namreč nobena bitka ni zadnja bitka. Edino, kar je pomembno, je, da delaš to, kar misliš, da je prav. In sam ocenjujem, da je Janković eden od dveh ali treh težkokategornih politikov ta hip. Če organi pregona niti policijskih preiskav ne morejo končati v doglednem času, se mi vse bolj dozdeva, da gre za njegovo sistematično rušenje, ne pa sledenje kršitvam.«

Jože Mencinger, sedaj prvi na listi Pozitivne Slovenije na evropskih volitvah, zavrača etiketo, da je Janković kriminalec. »Mislim, da je vse pojasnil. Mislim, da je kot župan delal povsem normalno, tudi če je kje posredoval. Enako težko ocenjujem, da je korupcija, če je nekaj bilo narejeno za občino ali za državo. Večji problem kot to je družbena paranoja, na katero sam nisem nikoli računal. Kar je bilo nekoč hvaljeno kot uspešno podjetništvo, je danes kriminal. To je že prav obupno,« pravi.

Ni naključje, da je do zadnjega konflikta, odkritega spopada med Alenko Bratušek in Zoranom Jankovićem, prišlo pri interpelaciji proti Gregorju Virantu, ki velja v očeh Jankovićevih podpornikov za največjega izdajalca. Za tistega, ki se je o vstopu v vlado Zorana Jankovića pogajal javno, vzporedno z njim pa še tajno z Janezom Janšo. In ki je praktično iste odstavke v obeh koalicijskih pogodbah ocenjeval popolnoma različno. Virant uteleša vse za Pozitivno Slovenijo aktualne dileme, od korupcije do dvoličnosti.

Zaradi notranjih nesoglasij so se v stranki pred glasovanjem o interpelaciji na Virantovo delo odločili za obstrukcijo seje državnega zbora. Večina je sejo državnega zbora tako zapustila, a štirje poslanci so kljub temu glasovali proti ministru. Kot pravi eden izmed tistih, ki so ostali v dvorani, poslanec Jožef Kavtičnik: »Le nekaj nas je javno povedalo, kaj si mislimo o Virantu. In sicer, da sebe postavlja pred državo. Velika večina pa je bila raje tiho. Tiho, zavoljo miru v politiki, zato da ne bi bilo politične krize. Toda po mojem nekdo, ki ve, da ima prav, in to pove, ne deluje destruktivno.«

Ob glasovanju o Virantu je Bratuškova sporočila, da več ni pripravljena delati tako, da Janković od zunaj zahteva od poslancev stranke, kako naj ravnajo. Napovedala je glasovanje o zaupnici vladi v parlamentu in soočenje z Jankovićem na kongresu stranke, ki bo 25. aprila v Kongresnem centru Brdo. Bratuškova je v pismu del krivde vzela nase, priznala je, da je vse preveč popuščala: »… tako znotraj koalicije kot tudi znotraj stranke. Posledica moje pasivnosti v stranki ter prikritega dvovladja je stagnacija stranke na terenu, zagotovo pa tudi padec javnomnenjske podpore. Stranka, za katero ni jasno, kdo jo dejansko vodi, ne more dobro delovati niti povečevati števila svojih podpornikov,« je zapisala. A tudi Zoran Janković je na tiskovni konferenci napovedal, da kandidira predvsem zato, ker bi rad, da se stranka vrne k svojemu prvotnemu programu. Češ da je bil v zadnjem letu, ko se je iz »državotvornih« razlogov umaknil, v stranki le dvakrat vprašan za mnenje. Zoran Janković bi rad imel vpliv – ne bi pa rad vodil vlade.

Njun boj je absurden. Utegne škoditi enemu in drugemu. Zakaj želi Zoran Janković postati predsednik stranke, pa pri tem nima ambicij postati predsednik vlade? Zakaj s to ambicijo reže avtoriteto predsednici vlade, Alenki Bratušek? Zakaj ruši njeno vlado in vnaša v koalicijo politično nestabilnost in morda celo lajša vrnitev Janeza Janše? In če mu gre predvsem za uresničevanje programa Pozitivne Slovenije, ki mu ona v zadnjem letu naj ne bi bila dovolj zvesta – bi on sam v njenih čevljih, pod pritiskom evropske komisije in s temi koalicijskimi partnerji, sploh lahko storil kaj drugega, razen tega, kar je storila ona? Kaj pravzaprav hočejo Janković in njegovi somišljeniki? In kaj na drugi strani želi Alenka Bratušek, ki je sklicala kongres in ki bo v parlamentu zahtevala zaupnico? Kakšno legitimnost želi dobiti od kongresa stranke?

»Zame cilj ne posvečuje sredstev. Ta vlada nima legitimnosti. Pozitivna Slovenija je na volitvah nastopila z določenim programom, z določeno agendo. Zaradi spleta okoliščin je Pozitivna Slovenija prevzela vodenje enoletne, tehnične, programske vlade. To je zasluga Zorana Jankovića, ki se je umaknil. A sedaj želi ta tehnična vlada svoj mandat nadaljevati in spreminjati sistem. In to se tudi meni zdi sporno. Zato zagovarjam stališče, da bi v tem primeru morali iti na volitve,« pravi član izvršnega odbora stranke, generalni sekretar Pozitivne Slovenije Vasja Butina, Jankovićev dolgoletni sodelavec.

Ni osamljen – del članov Pozitivne Slovenije, med katerimi mnogi niso hoteli biti imenovani, je razočaran nad stranko, ki naj bi postala talec koalicijskih strank, predvsem Gregorja Viranta in Karla Erjavca. Ki naj bi preveč popuščala nenadzorovanim neo-

liberalnim idejam finančnega ministra Uroša Čuferja. Da stranka po novem z Bratuškovo sledi neoliberalni usmeritvi, naj bi kazala tudi njena vključitev med evropske liberalce (ALDE), medtem ko si je stranka sprva prizadevala za vključitev med socialiste. »Pozitivna Slovenija je na volitvah nastopila in zmagala z zelo jasnim programom, ki ima skupni imenovalec: ne neoliberalizmu. To smo v našem programu zapisali kar na desetih mestih. Kako lahko pred volivci in predvsem pred našimi člani zagovarjamo prodajo Mercatorja, Telekoma, Zavarovalnice Triglav, državnih bank, malo kasneje še Krke, ko smo zapisali, da ni problem lastnina in prodaja vsega, ampak upravljanje?« dodaja Butina. Zato se sam zavzema, da bi morale stranke, med njimi tudi PS, takšne dolgoročne poteze za reševanje krize sprva predstaviti volivcem. Stranke, ki bodo dobile podporo, pa bi nato morale prevzeti odgovornost za nadaljnje vodenje države, meni.

Razmere so skrajno napete. Eni in drugi probleme poenostavljajo. Kritiki dosežke vlade Bratuškove slikajo v najslabšem. V drugem taboru Jankovića prikazujejo kot užaljenega očeta. Začel se je boj za interpretacijo.

* * *

Danes se pozablja, zakaj je mnoge strah, da Janez Janša še kdaj prevzame vlado. Ne gre za to, da je obtožen in obsojen na prvi stopnji v primeru Patria ali da je koruptiven. Gre za to, da je že dvakrat dokazal, kako škodljiv je kot politik. Janša je kriv za politizacijo družbe. Na ekonomskem področju pa za v zgodovini največjo zadolžitev Slovenije doslej, ki se je potem prenesla na državne banke in proračun. Kriv je tudi za tajkunizacijo – danes se nihče več ne spomni, da je SDS leta 2005 blokirala sprejem zakona, ki bi preprečeval menedžerske prevzeme, in da jih je Janševa vlada celo aktivno spodbudila. V drugi vladi pa je Janša spet dokazal škodljivost svojih populističnih rešitev, ko je s politiko varčevanja v proračun zvrtal večjo luknjo, kot jo je zapolnil z rezanjem.

Vrnitev Zorana Jankovića v državno politiko upravičuje vrnitev Janeza Janše. A velja tudi nasprotno. Napoved Janše, da ne bo odnehal, krepi upravičeno vrnitev Jankovića.

Četudi nad Jankovićem lebdijo enaki korupcijskimi sumi, zanj to ni mogoče reči. Še bolj drugačen pa je slog vodenja Alenke Bratušek. V primerjavi s prvo in drugo Janševo vlado je Bratuškova v Slovenijo vnesla normalnost. Dokazala je, da se politika v Sloveniji zna samoomejevati. Še več: Alenka Bratušek ne vnaša razdora v družbo, ne politizira, gre celo tako daleč, da ji niti pri ministrih politična pripadnost ni najpomembnejša. Toda mnogi ji znotraj stranke očitajo, da je v zadnjem letu nadaljevala praktično vse najpomembnejše projekte Janševe vlade.

Alenka Bratušek naj se ne bi uprla pritiskom Evropske unije, niti izsiljevanjem Viranta in Erjavca. Ustanovila je slabo banko in državni holding, katerima so se pod Janševo vlado uprli ekonomisti in proti katerima se je Pozitivna Slovenija borila še pred enim letom. Alenka Bratušek je sprejela tudi fiskalno pravilo, proti kateremu so protestirali sindikati in ki ga je zahteval predvsem Janez Janša. V koaliciji so sprejeli novo pogodbo in se v njej odločili za nekatere strateške poteze, med katerimi je za del koalicije najbolj sporna že omenjena razprodaja državnega premoženja. Ki je za zdaj, kot osnutek, praktično enaka načrtu Janševega finančnega ministra Janeza Šušteršiča.

Ti očitki niso brez teže.

Alenka Bratušek se je v spopad z Jankovićem spustila z argumentom, da Janković s spodkopavanjem njene vlade dela za Janšo in da omogočanje nadaljnjih notranjih razprtij v Pozitivni Sloveniji pomeni razpad stranke in njegovo tretjo vlado. Jankovićevi podporniki na drugi strani trdijo isto: šibka Alenka Bratušek je uresničila Janševe projekte in mu olajšala prihodnje vladanje. Sprašujejo se, kdo ima ob tem trenutku sploh še moč spopasti se z Janšo – Alenka Bratušek ali Zoran Janković? Kdo bo na morebitnih volitvah dobil več glasov?

Dejstvo je, da morebitna vrnitev Zorana Jankovića v državno politiko upravičuje in legitimizira tudi vrnitev Janeza Janše. Seveda pa velja tudi nasprotno. Napoved Janeza Janše, da kljub vsem postopkom ne bo odnehal, krepi argumente za vrnitev Zorana Jankovića. Jankoviću mnogi očitajo, da kljub poročilu protikorupcijske komisije ne želi zapustiti politike. Res je. A na drugi strani je Janša, prvi moralist v državi, na prvi stopnji celo obsojen na dve leti zapora, hkrati pa ga celotni politični prostor sprejema kot akterja. Predsednik republike se z njim posvetuje, lahko nastopa v vseh oddajah in v vseh medijih in govori o vsem. Zakaj ne bi bilo dovoljeno Jankoviću, kar je Janši? Tisti, ki standarde postavljajo, namreč pri Janši vedno znova zamižijo.

A na koncu ne gre za spopad z Janšo. Gre za spopad med Jankovićem in Bratuškovo. In četudi to morda zdaj ni očitno, bosta za današnje preigravanje in spopadanje plačala oba. Nianse bodo pozabljene. Volivci se bodo spomnili le, da se je čas nestabilnosti začel z njunim razhodom.