Maska demokracije

Če ameriški politik zagreši kak hud škandal, bodisi korupcijskega ali seksualnega, če se torej pri javnosti in še posebej pri svoji volilni bazi znajde v nemilosti, ima na voljo dve priročni možnosti očiščenja – dva očiščevalna stroja.

Če je bolj sekularen, recimo levo od centra, potem se lahko prepusti medijskemu očiščevalnemu stroju – v raznoraznih TV-šovih, recimo pri kaki Opri Winfrey, se spoveduje in kesa, priznava grehe, toči solze, prosi za odpuščanje in tako dalje. Ko je očiščen, se lahko vrne v javno življenje. S tem dobi drugo priložnost. Začne lahko znova. Njegova stran, njegova volilna baza, mu teh grehov ne bo več očitala – druga stran pač. A koga to briga – važno, da te ponovno sprejmejo tvoji.

Če pa je bolj konservativen in pobožen, desno od centra, potem se lahko prepusti verskemu očiščevalnemu stroju – grehov se skesano spove in se zjoče kakemu evangeličanskemu pastorju, stebru krščanske desnice, recimo Jamesu Dobsonu, ta pa mu potem omogoči, da se ponovno rodi v Jezusu Kristusu. Ko je očiščen, se lahko vrne v javno življenje. S tem dobi drugo priložnost. Začne lahko znova. Njegova stran, njegova volilna baza, mu teh grehov ne bo več očitala – druga stran pač. A koga to briga – važno, da lahko ponovno migaš vsaj med svojimi.

Ko gledate ameriške politike, imate občutek, da grešijo le zato, da bi se lahko javno spovedali. Spoved, priznanje, kesanje in pokora so očitno užitek, večji od greha. Slovenski politiki ravnajo diametralno nasprotno: nikoli ničesar ne priznajo. Nikoli se ne pokesajo. Vedno so nedolžni. Čisti. Brezmadežni. Brezgrešni. Še več: da bi lahko svoje grehe prikrili, potrebujejo oblast. Slovenija je spovednica, v kateri grehov nihče ne prizna. Niti sami cerkveni dostojanstveniki.

Slovenski politiki v spovedi, priznanju, kesanju in pokori ne vidijo nobenega užitka. Tak primer je Janez Janša – vedno nedolžen, vedno brezmadežen. In da bi bil vedno tak, nedolžen in brezmadežen, ima svoj zasebni očiščevalni stroj, očiščevalni avtomatik, ki sproti – od poročila KPK in obsodbe v aferi Patria še toliko bolj, oh, in zdaj, ko se pričakuje sodba višjega sodišča in ko so pred nami evropske in potem še vse druge volitve, še toliko toliko bolj – dokazuje njegovo nedolžnost, čistost, brezmadežnost in brezgrešnost. Del tega Janševega očiščevalnega avtomatika je tudi The Mask of Democracy, alias Maska demokracije, alias »mednarodni projekt, ki je nastal v okviru prizadevanj širše mednarodne iniciative, ki opozarja na problem neuspele tranzicije v postkomunističnih državah«.

Slovenija je spovednica, v kateri grehov nihče ne prizna. Niti sami cerkveni dostojanstveniki.

Toda ta »mednarodni projekt«, ki bi moral premiero doživeti na Planetu in ki ga zdaj – kot »prepovedani sad« – predvajajo Koloseji, ne izgleda mednarodno, ampak precej enostrankarsko. Režiral ga je Igor Prodnik, ki vedno prosperira v času Janševih vlad, ljubezen do resnice in pravice pa v njem izpovedujejo Lovro Šturm, Milan Zver, Klemen Jaklič, Boštjan Turk, Matej Lahovnik, Damir Črnčec in Drago Demšar, zadnji, ki bi hoteli o Janši reči kaj slabega ali kritičnega. Film je nastal pač »v okviru neodvisne filmske produkcije«.

A zakaj bi o Janši kdo rekel kaj slabega ali kritičnega? Maska demokracije, 50-minutna kombinacija konspirološkega spletnika, politične hagiografije, kultističnega agitpropa, mobilizacijske koračnice in predvolilnega junk-maila, je namreč stroj za očiščenje Janeza Janše, obenem pa tudi stroj za »sojenje« Sloveniji, postkomunistični državi, v kateri tranzicija v demokracijo ni uspela. Kar je greh, celo zločin. In ja, »sojenje« Sloveniji poteka v angleščini, ali bolje rečeno, vsevedni narator govori v angleščini, kar ustvarja vtis mednarodne objektivnosti in nevtralnosti – vtis Mednarodnega kazenskega sodišča v Haagu.

Teorija zarote

In zakaj tranzicija v Sloveniji ni uspela? Ker so sile kontinuitete – komunisti, ki so si po prihodu demokracije nadeli nove maske, a ostali komunisti, kruti, maščevalni in zarotniški – Janšo ustavile in mu podtaknile vse tiste strašne afere: JBTZ, Depalo vas in Patrio. JBTZ, Depala vas, Patria: kaj je narobe s to sliko? Jasno, JBTZ, Depala vas in Patria niso deli istega niza, toda Maska demokracije zgolj sledi tisti preverjeni, čudežni logiki, s katero skušajo navadno impresionirati konspirološki filmi: če je bil Janša nedolžen – in rehabilitiran – v aferi JBTZ, potem to po analogiji pomeni, da je bil nedolžen tudi v aferah Depala vas in Patria.

Maska demokracije, ki didaktično potrjuje in glorificira Janševo verzijo slovenske zgodovine, tudi sicer zvesto sledi logiki konspiroloških filmov.

Prvič, uporablja le tiste podatke, ki ji ustrezajo, druge pa izpusti. Recimo: orožarske afere – matere vseh Janševih afer – sploh ne omeni. Kar je nerodno in pomenljivo, če pomislite, da se pravi niz Janševih afer glasi rahlo drugače: Orožje – Depala vas – Patria.

Drugič, vlogo Svetovne vlade, iluminatijev, Trilaterale in Bilderbergov, velikih zarotniških monolitov, ki jih poznamo iz teorij zarot, pripiše »stari gardi«, »staremu režimu«, ki nasprotuje demokraciji in ki se že ves čas skriva »za maskami demokracije«, komunistom, ki so ostali komunisti in ki so Slovenijo prelevili v idilično, pravljično »krinko komunizma«. Vstop v Nato, vstop v EU, prevzem evra, gospodarska trdnost, zgodba o uspehu, idilično-pravljična podoba – vse to so bile le potemkinske predstave za nič hudega sluteči Zahod. Enkrat komunist, vedno komunist! Maska demokracije nas prepričuje, da se komunist nikoli ne spremeni, kar je čudno, če pomislimo, da je bil tudi sam Janša – »borec proti maskam« – nekoč komunist.

Tretjič, za konspirologa ni naključij, ampak je vedno vse povezano z vsem. Tudi v Maski demokracije je vse povezano z vsem: razbitje Demosa, Huda Jama, povojni montirani procesi, državno odlikovanje »šefov nekdanje tajne policije« (Janševih krvnikov), arhivi službe državne varnosti, upiranje tržnemu gospodarstvu, finski doku o Patrii, afere JBTZ, Depala vas in Patria, Mladina, ki jo je menda »privatizirala mreža nekdanjih sodelavcev tajne policije« (zato ima na naslovnicah stalno Janšo in zato je obtožnico proti Janši dobila mesec pred Janšo), in korupcija. Slovence so na korupcijo navadili prav komunisti, razkrije film, ki pa s poročilom KPK o zelo kreativnem premoženjskem stanju Janeza Janše ne izgublja časa.

Janša je nedolžen in čist, brezmadežen in brezgrešen, brez slabih plati in brez napak, nedolžnejši in čistejši celo od Slovenije, le žrtev zarote. Zakaj bi nam kdo lagal v angleščini?

Četrtič, vsi zarotniki, od Milana Kučana do Tomaža Ertla, od Draga Kosa do Branke Zobec Hrastar, od Danila Türka do Zvonka Fišerja, od Branka Masleše do Andreja Ferlinca, so povezani, toda ne le med sabo, ampak tudi s tajno policijo, Udbo. In ja, Igor Šoltes je vnuk Edvarda Kardelja, »ustanovitelja komunistične partije«. Vsak konspirolog vam bo pač povedal, da se zarote prenašajo iz roda v rod – kot kelih z Jezusovo krvjo in kot politična oblast. Če hoče konspirolog pritegniti pozornost, mora pokazati, da je zarota dolgotrajna, temeljita, vsepovsodna in obsežna – daljša od življenja, krajša od večnosti.

In petič, zarotniki, te »maske«, od Kučana do Türka, že vse življenje ne počnejo nič drugega, kot da kujejo zarote, »montirane procese« in »fantomske sodbe« proti Janši. To je vse, kar počnejo. To je njihov full-time job. To je njihova služba. Za druge reči niti nimajo časa. Boj proti Janši zahteva pač celega človeka. Da je spletanje zarot full-time job, ve povedati vsak konspirolog. Zarote so tovarne, v katerih vedno gorijo luči in iz katerih se vedno kadi. Noč in dan. Dan in noč. Tudi ob nedeljah.

Angleščina ne laže

Po 50 minutah mastne igre je sodba pričakovana: Janša je v vseh točkah not guilty. Kar pa je logično. V Maski demokracije ni namreč ničesar, česar Janša že ne bi rekel. Ničesar, s čimer se ne bi strinjal. In ničesar, s čimer se ne bi strinjala njegova volilna baza, ki se bo lahko zdaj še enkrat – tokrat v angleščini, prepričljivejši in objektivnejši od slovenščine – prepričala, da je Janša nedolžen in čist, brezmadežen in brezgrešen, brez slabih plati in brez napak, nedolžnejši in čistejši celo od Slovenije, le žrtev zarote. Kot Slovenija. Čemur se pač ni mogoče čuditi: Janša je Slovenija. Zakaj bi nam kdo lagal v angleščini?

Kako je lahko nekdo, ki že desetletja sodeluje v umazanem in krvavem boju za oblast, še vedno nedolžen in brezmadežen, ni jasno, kakor tudi ni jasno, kako lahko za utelešenje demokracije velja nekdo, ki vsakogar, ki vstopi v politiko, razglasi za komunista, toda vsevidni narator dobro ve, kaj nam ob vsem tem roji po glavi, zato zmagoslavno dahne: Gotovo se sprašujete, kako to, da ima človek, ki ga obtožujejo tako hudih reči, še vedno politično kariero? Iz preprostega razloga: ker so bile vse obtožbe ovržene! »Charges lapsed.« In ker tujina – recimo Angela Merkel – vidi, da je Janša zgodba o uspehu. Ne, tu ni ničesar, s čimer se Janša ne bi strinjal. Ničesar, česar ne bi podpisal.

Še huje, Maska demokracije, stroj za prepričevanje prepričanih (doma in v tujini), tako fenovsko, tako religiozno, tako smrtno resno in tako kičasto sledi črki Janševe retorike, da imate občutek, da gledate bodisi videoinstalacijo, ki jo je posnel oni drugi – no, trojni – Janez Janša, ali pa parodijo dokumentarca Slovenija, 25 let pozneje, s katerim nas je lani strašil youtube.

Ali Masko demokracije priporočam? Absolutno. Saj boste lahko na velikem platnu videli prihodnjega dobitnika nagrade Prešernovega sklada.