Novi unikatizem

Ameriška skupina Wu-Tang Clan se je odločila za nenavadno potezo. Novo ploščo bo izdala v enem samem samcatem izvodu in tega ponudila na dražbi. S tem naj bi načela novo poglavje v ekonomiji glasbe. In hkrati končala poglavje, ko smo jo lahko jemali vsaj še napol resno.

Novica se je najprej brala kot šala, kot ena od številnih muh vedno nepredvidljivega producenta in masterminda skupine RZA-ja, ki ga tisti, ki niso niti hobi konzumenti hiphopa, poznajo po manjši vlogi v filmu Ghost Dog Jima Jarmuscha, za katerega je napisal tudi glasbo, ali pa po filmu Iron Fist, ki ga je režiral. Pa vse kaže, da gre čisto zares. Novi, dvojni album Once Upon a Time in Shaolin, ki je na skrivaj nastajal zadnja leta, bo skupina s preserantskim oblikovanjem vred (škatla iz srebra in niklja, ročno delo, plod trimesečnega tolčenja kovine v Maroku) prodala na dražbi. To bo prvi album v zgodovini, ki bo kot unikat na voljo enemu samemu izbrancu.

Namen te strategije je, da bi bila glasba, ki je v grozni krizi, spet »sprejeta in spoštovana kot umetnost«. Nota se zdi humanistična: na novo premisliti glasbo in ji vrniti vrednost kot umetnosti. Seveda ne umetnosti kar tako, temveč »visoke« umetnosti, s pravili unikatnosti, redkosti. In elitizma. RZA namreč pravi, »to je, kot da bi nekdo imel žezlo egiptovskega faraona«.

Smešno je, da Wu-Tang Clan menda že ima potencialnega kupca, ki naj bi bil za album pripravljen odšteti pet milijonov dolarjev. Tega vseeno ne gre jemati preveč resno, saj je RZA pred časom že trdil tudi, da je prav on izumil tehnologijo za vinilno didžejanje digitalnih vsebin. In kar je še bolj smešno: med gosti na plošči napovedujejo celo nogometaše kluba FC Barcelona.

Res je, živimo v dobi, v kateri je glasba košček vseprisotnega hrupa in so poslušalske navade vse bolj slušalkarsko individualizirane. V kateri je piratstvo (skoraj) legitimno. In v kateri plošče že teden po izdaji veljajo za stare. A Wu-Tang Clan pravzaprav ne ponuja alternative. »Industrijska produkcija in digitalna reprodukcija sta se izjalovili,« pravijo člani skupine, zato predlagajo vrnitev k zdaj že 400 let staremu pogledu na glasbo kot na naročen, enkraten izdelek. Hkrati želijo vrednost glasbe izenačiti z vrednostjo sodobnih umetnin. Cene plošč so sicer že dosegale vratolomne večstotisočdolarske zneske, a z acetatnim posnetkom skupine Quarrymen, predhodnice Beatlesov, se je to zgodilo zaradi redkosti, ki ni bila načrtna. Wu-Tang Clan je ubral nasprotno pot, ki se zdi nenavadna, ideološko sodobno konservativna, taktično pa le radikalizira izdajanje plošč v omejeni nakladi, ki je že zdaj pogosto.

Novega albuma ne bo dobil tisti, ki si ga najbolj zasluži, ampak tisti, ki zasluži največ.

Wu-Tang Clan je nekoč res že zanetil revolucijo v ekonomiji glasbene industrije. Vsak od članov skupine je kot samostojni izvajalec podpisal pogodbo z drugo založbo in to jim je omogočalo izjemno fleksibilnost, manevriranje »od spodaj navzgor«. Takrat so simbolično premagali industrijo, ki je ravno grabila po hiphopu kot izjemno lukrativnem trgu.

Njihova tokratna poteza je eden od simptomov spreminjanja glasbene industrije, lahko jo razumemo kot del zgodbe o novih možnih modelih prodajanja glasbe. Če omenimo še kak podobno megalomanski okvir: Jay-Z je zadnjo ploščo Magna Carta Holy Grail izdal v navezi s Samsungom, ki je avtomatično kupil milijon izvodov za kampanjo za svoje pametne telefone. Podzemni elektronski kult Aphex Twin pa je denimo ravnokar naznanil, da bo še nikoli slišano vinilno testno kopijo materiala iz devetdesetih let v digitalni obliki najprej ponudil na platformi za množično financiranje Kickstarter, potem pa jo bo prodal na dražbi na spletni strani eBay. Rešitve, ki se izognejo klasičnim mehanizmom glasbene industrije, spremljamo že vrsto let; res pa je, da Samsung in recimo založniški imperij Warner niti nista tako različna in tudi eBay in Kickstarter nista ravno neodvisni ekonomiji.

Perverzija poteze Wu-Tang Clana torej ni preveč domiselna ali inteligentna. Novega albuma ne bo dobil tisti, ki si ga najbolj zasluži, ampak tisti, ki zasluži največ. Gre za še eno obliko fetišizacije glasbe, ki je vsakdanja, banalna. Svetovne glasbene in druge zvezde še premorejo kanček avre, a ne tiste, o kateri je govoril Walter Benjamin, temveč tiste, ki je simptom tega sveta. Vrednost, ki jo bo album dosegel na dražbi, je eksces »izbranih«, tako kot je eksces Marina Abramović, ki ljudi uči pravilno piti vodo.

Tisti, ki bo za to ploščo odštel pet milijonov, bi si po redni poti izdani album skupine Wu-Tang Clan verjetno pretočil zastonj. Ali pa si ga sploh ne bi.