Avey Tare’s Slasher Flicks: Enter the Slasher House

+ + + +

Četverici iz baltimorskega Animal Collectiva je pred dvema letoma uspelo ubežati pred morebitnimi nadaljnjimi izleti v pop vode, pred katere jo je postavil uspeh albuma Merriweather Post Pavilion. Za dva najvidnejša člana in ustanovitelja skupine, Panda Beara in Aveyja Tara, ter njune stranske ali samostojne projekte pa tega ne bi mogli reči.

Panda Bear (s pravim imenom Noah Lennox) je izdal dve izrazito hvaljeni in pozitivni plošči, ki sta postali sinonim za psihedelični indie pop, Person Pitch in Tomboy, Avey Tare (s pravim imenom Dave Portner) pa ostaja zvest nenehnemu eksperimentiranju z zvoki. To je dokazal z eksperimentalnim albumom Pullhair Rubeye (2007) in nato še s prvo samostojno ploščo, temačno in osebnoizpovedno Down There (2010). Verjetno ni treba posebej poudariti, da albuma nista niti približno dosegla uspeha Lennoxovih stvaritev.

Toda med obveznostmi, ki jih je imel Avey Tare z matičnim bendom in s promocijo albuma Centipede Hz, je na akustični kitari ustvaril osnutke skladb, ki jih je pred kratkim izdal pod imenom Avey Tare’s Slasher Flicks. Ne, to ni še ena samostojna Portnerjeva plošča, temveč je nastala v polnokrvnem psihedeličnem rockovskem triu, saj sta pri njenem nastajanju sodelovala še nekdanja članica skupine Dirty Projectors in Portnerjeva življenjska sopotnica, klaviaturistka Angel Deradoorian, in Jeremy Hyman, nekdanji bobnar zasedbe Ponytail.

In ravno dodatek svežih, nekoliko spoliranih, a še zmeraj dovolj psihedeličnih klaviatur Deradoorianove in igriva ritmičnost, ki jo prispeva metronomsko natančni Hyman, plošček ločuje od dosedanjih samostojnih stvaritev Aveyja Tara in tudi od njegovega ustvarjanja za bend Animal Collective. Ta se je na albumu Centipede Hz potopil v morje neslutenih soničnih zmogljivosti, Avey Tare pa si zdaj pod očitnim vplivom novih sodelavcev ne dovoli pretiranih izletov v brezmejno eksperimentiranje z zvoki, ampak se bolj posveča strukturi komadov.

To je razvidno že iz otvoritvene skladbe A Sender, katere eksperimentalni začetek se prelevi v sonično bogato indie pop pesmico z močnimi psihedeličnimi vložki, pa iz igrivo zamegljene Duplex Trip ali udarne Blind Babe, ki z umazanimi, zasičenimi zvoki analognih sintetizatorjev, udarnimi ritmi in neznačilnim Portnerjevim vokalom neznansko spominja na Jane’s Addiction, ali pa iz prvega singla s ploščka, skladbe Little Fang, ki z retro disco lahkotnostjo spominja na kakšen komad z zadnje plošče Ariela Pinka.

Horror tematika, ki je enako blizu Portnerju in bendu Animal Collective, je tukaj predstavljena izrazito pozitivno – in prav takšna je tudi glasba, ki Portnerja skupaj s tokratnima soustvarjalcema izstreli kot novo psihedelično indie superskupino.