Alenka Bratušek

»V tem trenutku bi bilo za Slovenijo bolje, da bi ta vlada delala še kakšno leto, da bi bili temelji še nekoliko bolj zdravi, da bi se Slovenija še malo obrnila v pravo smer, da bi se okrepila. A ni vse odvisno od mene.«

V času intervjuja je bila politična usoda Alenke Bratušek in njene vlade negotova. Bo na kongresu zmagala proti Zoranu Jankoviću ali se bo morala umakniti? Med pogovorom je bila na trnih, a kljub temu skoncentrirana in pozorna. Poskušala je dati vtis samozavestne voditeljice, ki ji je v enem letu uspelo rešiti državo pred stečajnimi upravitelji. Proti koncu pogovora je pisarno stresel potres. Strop je zaškripal, leseni elementi v šestem nadstropju vladne palače so zaječali, tla so za hip vzvalovila. Njeni sodelavci so pohiteli po stopnicah, proti pritličju. Bratuškova ne. Sprehodila se je po pisarni. Se pošalila, ali bi bila kaj bolj varna, če bi nanjo legel varnostnik, in nadaljevala pogovor. Nato je odšla v parlament odgovarjat na poslanska vprašanja.

Danes, ko nastaja intervju, je torek, čez nekaj ur letite v London, v petek je kongres Pozitivne Slovenije. Boste v soboto še vedno predsednica stranke?

To bodo povedali člani in članice.

Ali mislite, da boste predsednica?

Ne mislim, verjamem, da bom.

Zakaj? Imate dovolj podpore med člani in članicami stranke?

Glede na vse pogovore, ki sem jih imela v zadnjih dneh s člani in poslanci, verjamem, čutim, da je želja po tem, da nadaljujemo, kar smo zastavili, velika.

Preigrajmo vse možnosti. Recimo, da ne boste potrjeni, boste odstopili kot predsednica vlade?

To sem že večkrat povedala, svojih stališč ne spreminjam. Težko si predstavljam usklajevati delo vlade in ostalih strank, če mi lastni člani in članice znotraj stranke ne zaupajo.

Zoran Janković pravi, da gre pri napovedih o tem, da vaš odstop pomeni prihod Janeza Janše, za strašenje. Se moti? Tudi vi tako mislite?

Če mi ne uspe, lahko morda najdejo koga tretjega, ki bo sposoben voditi igro, ki sem jo kot predsednica vlada vodila leto in nekaj mesecev. A dejstvo je, da smo po tej poti, po kateri smo šli, morali iti, če smo lani marca želeli sestaviti koalicijo. Sama tudi ne vem, kaj bi bilo letos drugače kot lani.

Nečesa ne razumemo. Kdaj se je začel konflikt med vami in Jankovićem? Gre za konceptualna razhajanja? Za zamere? Zakaj zdaj? Kakšen je motiv?

Kot veste, je prva zahteva po sklicu kongresa prišla lani junija, tri mesece po sestavi vlade. Takrat je bilo zelo težko govorili o tem, da Pozitivna Slovenija ne izpolnjuje svojega programa. Danes ni drugače in tudi ne vem, ali sem sama pravi naslov za takšna vprašanja.

Zvenite razočarani. Razočarani zato, ker nimate podpore v stranki, ker vam je donedavni prijatelj, sopotnik, politični oče, skočil v hrbet?

Razočarana? Ne vem, če bi tako rekla. Zagotovo pa je malo grenkega priokusa pri tem, kaj vse nam je v enem letu uspelo narediti glede na situacijo, ki sem jo podedovala. Hitro smo vsi skupaj pozabili sliko Slovenije pred dobrim letom, ko so bile javne finance pred kolapsom, pred vrati trojka, na ulicah pa veliko nezadovoljstvo. Glede podpore v stranki bi rekla, da jo imam, zagotovo pa se ni lahko meriti z ustanoviteljem stranke, posebej če je to oseba, kot je Zoran Janković.

Hitro smo vsi skupaj pozabili sliko Slovenije pred dobrim letom, ko so bile javne finance pred kolapsom, pred vrati trojka, na ulicah pa veliko nezadovoljstvo.

Vrnimo se k vprašanju, zakaj razhajanje, kje so vsebinske razlike med vami in Jankovićem.

Resničnega vsebinskega razhajanja ni. Slovenija 2020 je program, ki ga zagovarjam tudi sama, prepričana sem, da nobena vladna odločitev ni bila sprejeta v nasprotju s programom. A seveda je dejstvo, da programa za leto 2020 ne moremo uresničiti v enem letu. Tisti, ki to mislijo, se motijo. Lani smo se ukvarjali z vrsto gasilskih akcij in danes je Slovenija še vedno samostojna in suverena država, še vedno sami odločamo, s kakšnimi ukrepi bomo konsolidirali naše javne finance, kaj bomo naredili na področju gospodarstva. Vse to je bilo osnova, temelji, izhodišče za to, da se lahko realno pogovarjamo o uresničevanju programa Pozitivne Slovenije. Prej bi bilo to vse utopično. Ko komaj krpaš javne finance, da zagotoviš plače v javnem sektorju, ko skrbiš, da se pokojnine redno izplačujejo, ko ljudem, ki se znajdejo v težkih situacijah, zagotavljaš socialne transferje, ko zagotavljaš nemoteno delovanje šolstva in zdravstva, policije, tožilstva, sodstva, je nekorektno očitati, da v enem letu ni drugega tira, tretje osi in podobnih velikih projektov. To pa ne pomeni, da se pri teh projektih ne dela. V Pozitivno Slovenijo sem vstopila zato, ker sem verjela, da smo sposobni drugačne politike, kot smo je bili v Sloveniji vajeni 20 let, da smo sposobni delati ne zase, ampak za celotno skupnost in za boljšo državo. To je tisto, kar me je vodilo k temu, da sem se včlanila v stranko, nepošteno pa bi bilo, če ne bi priznala, da sem v to stranko prišla tudi zaradi Zorana Jankovića. Ko smo šli sestavljat vlado in koalicijo, smo se dogovorili, da se Zoran Janković zaradi določenih bremen umakne iz državne politike. Ne bom rekla, da se mi danes zaletava v hrbet, je pa v kakšni stvari njegova kritika zagotovo nekorektna.

Pa menite, da ima prav? Povejte konkretni primer.

Janković želi ali pa je želel, da bi v proračunu zagotovili več sredstev za velike državne investicije. Absolutno si to želim tudi sama. Treba pa je biti realen in spraviti proračun v javnofinančne okvire, ki si jih Slovenija lahko privošči. Sem pa prepričana, da ob takšni javnofinančni sliki, kot je bila, tudi on ne bi mogel narediti popolnoma nič drugače, kot smo naredili mi. Njegova izkušnja z vodenjem Mercatorja in vodenjem Ljubljane, kjer je imel precej drugačno situacijo in absolutno oblast, je neprimerljiva s situacijo, ko marca 2013 prevzameš koalicijsko vlado štirih strank in moraš usklajevati različne politične in gospodarske programe. To so neprimerljive situacije.

Sami ste priznali, da ste bili v nekaterih zadevah neodločni. Kje bi ravnali drugače?

Premalo sem se ukvarjala z razmerami znotraj stranke. Verjetno zato, ker nisem imela polnega mandata kongresa in ker se moj predhodnik nikoli ni bil pripravljen zares umakniti s tega mesta.

Kje pa so nesoglasja, neenotnosti? Kdo so tisti, ki svoje osebne interese postavljajo pred državo in državljane? Gospa predsednica, to so vaše besede.

Ja, to so moje besede. Ni mi treba posebej izpostavljati, da se vidi, kdo skozi osebne zamere, užaljenost, tudi zaradi nekaterih strankarskih in vladnih potez, samega sebe vidi kot žrtev. In se obnaša na ta način.

Če smo vas pravilno razumeli, niste imeli dovolj avtoritete in odločnosti.

Da, prav razumete, nisem si je dovolj vzela.

Dejstvo sicer je, da ste obdani s svetovalci, s koalicijskimi partnerji, ovirajo vas tudi Janković, nad vami bdi Evropska komisija. Koliko manevrskega prostora imate?

Svetovalci so zato, da svetujejo. Ne zato, da odločajo. Svetovalci ne ožijo manevrskega prostora. Bolj kot Evropska unija pa so nas lani resnično omejevali finančni trgi, ki nam niso želeli več posojati denarja. Obrestna mera je bila nekaj časa več kot sedemodstotna, absurdno visoka. Če želimo recimo letos pokriti ves proračun s takšnimi socialnimi pravicami, kot jih imamo, potrebujemo kakšno milijardo evrov več, kot jih zberemo na prihodkovni strani. Finančni trgi so tisti, ki nam povejo, pod kakšnimi pogoji so pripravljeni posoditi to milijardo, in očitno nam je te trge uspelo prepričati, da je danes obrestna mera pol nižja, kot je bila lani. Ne samo nižja, obrestna mera je danes najnižja, odkar smo šli v evroobmočje. Seveda bomo od drugih odvisni vse do takrat, dokler se bomo zadolževali zato, da zapolnimo proračunsko luknjo in odplačamo dolgove.

Doslej se je še vsaki državi, za katero so trdili, »še malo, pa bo prišla trojka«, to zgodilo. Grčiji, Cipru, Irski, Španiji, Portugalski, Sloveniji pa ne.

Ste v času, ko je obrestna mera naraščala, razmišljali kaj o tem, da je komu v interesu, da potopi Slovenijo. Koliko je bilo resnice v tovrstnih premislekih?

S tem se nisem veliko ukvarjala, ker bi bilo neproduktivno, sem pa vesela, da jim ni uspelo. Vesela sem, da smo edina država, kateri so finančni analitiki napovedovali, da bo zaprosila za pomoč, pa za pomoč ni zaprosila. Doslej se je še vsaki državi, pri kateri so trdili, »še malo, pa bo prišla trojka«, to zgodilo. Grčiji, Cipru, Irski, Španiji, Portugalski, Sloveniji pa ne.

Nekateri v Sloveniji še vedno pravijo, da bi bilo to smiselno. Recimo SDS.

Za vse tiste bi z velikim veseljem organizirala srečanje vseh predsednikov vlad držav, ki sem jih omenjala, da jim iz prve roke povejo, kaj za državo pomeni dobiti trojko ali kakršnokoli drugo obliko pomoči. Vsi so neskončno veseli, ko se ta zgodba konča. Nazadnje je bil takšen kolega iz Irske. Za ljudi so takšni programi silno boleči. Čez noč se znižajo plače za konkretno vsoto, znižajo se pokojnine, porodniške, socialni transferji, investicije, sledijo odpuščanja ... Država ekonomsko zamrzne. V neki lažji različici je to poskušala storiti vlada Janeza Janše in so bili ljudje hitro na ulici, v državo pa se je naselila takšna negotovost, da je gospodarstvo dobesedno zakrknilo. Leto dni smo potrebovali, da je ta krč popustil.

Govorili smo o moči in avtoriteti. Bodimo konkretni. Ali drži ugotovitev, da niste sprejeli posebnega zakona o reviziji investicije v TEŠ 6, kot je predlagal nekdanji senat komisije za preprečevanje korupcije, samo zato, ker za ta zakon ne bi glasovalo dovolj poslancev?

Projekt TEŠ 6 danes prek HSE revidira računsko sodišče. Sprašujem se, ali je res treba za vsak sporni primer javnih investicij sprejemati poseben zakon. Imamo policijo, imamo kriminaliste, to so organi, ki se ukvarjajo s tem projektom. Nedvomno pa je šlo pri zgodbi o TEŠ 6 ogromno stvari narobe. Danes imamo dva problema, najprej je treba to investicijo pripeljati h koncu, upam, da nismo gradili spomenika za skoraj 1,5 milijarde evrov, in hkrati iskati odgovorne, ki so krivi za to, kar se je zgodilo. A krivcev ne bo iskala Alenka Bratušek, v pravni državi so za to odgovorni drugi.

Komu v vladi najbolj zaupate? Veliko sodelujete s finančnim ministrom Urošem Čuferjem in Gregorjem Virantom. Sta vaša najožja sodelavca?

Zaupam vsem ministrom. Ministri, ki jim ne bi zaupala, ne bi bili v moji vladi. Vsekakor pa je bil Uroš Čufer, glede na probleme, ki smo jih reševali v lanskem letu, minister, s katerim sem največ sodelovala.

Poznate najpogostejši očitek vaši vladi? Vaša vlada naj bi bila podobna Janševi, razlika je samo v slogu, ne pa v vsebini.

To so vaše besede. Poglejte si njihove ideje, poglejte, kako so oni želi konsolidirati javne finance, vse so želeli narediti na odhodkovni strani proračuna. Sicer pa so tovrstne ocene zelo zanimive, novinarji trdite, da ni konceptualnih razlik, kolegi v opoziciji mi vsak dan znova povejo, da za to državo nisem naredila nič dobrega. Zanimivo. Konsolidacija je potrebna, tukaj smo enotni. Vprašanje je samo obdobje, kdaj naj pride do konsolidacije, in na kakšen način, samo na odhodkovni strani proračuna ali tudi na prihodkovni. Ponavljam, gre za bistvene razlike med našo vlado in tisto pred nami. To morate priznati.

Se deloma strinjamo – a projekti so podobni. Sprejeli ste fiskalno pravilo, izpeljali slabo banko, nastaja slovenskih holding. Res osebno podpirate te projekte?

Ne gre samo za podpiranje, gre za politično realne možnosti. Poglejte recimo slabo banko. Zakon o slabi banki je bil sprejet, poslan Evropski komisiji, ki ga je pripoznala kot primernega, enako Evropska centralna banka. Če bi naša vlada 21. marca vse začela znova, potem bančni sistem danes ne bi bil saniran, Slovenijo pa bi vodil kdo drug. Če bi Pozitivni Sloveniji uspelo sestaviti vlado takoj po volitvah, bi bilo verjetno dovolj časa za drugačne rešitve, lani spomladi tega časa ni bilo več. Glede fiskalnega pravila je treba biti natančen. Zapisano je tudi v našem predvolilnem programu, da ne moremo do neskončnosti porabljati več, kot ustvarjamo, to Slovenija počne že dvajset let.

Očitno si je tudi Evropska komisija premislila in ugotovila, da zategovanje pasu Evrope in svetovnega gospodarstva ne pelje naprej.

SDS trdi, da je bil v času prve vlade Janeza Janše njen proračun uravnotežen.

Takrat, ko smo imeli sedemodstotno gospodarsko rast, bi morali ustvariti presežke in zalogo za slabe čase. Pa niso. In samo te stvari določa fiskalno pravilo – javne finance je treba voditi vzdržno. Ne zapraviti vsega, ko nam gre odlično, zato da v slabih časih lahko uporabimo te presežke.

Temeljno vprašanje je v tem, kakšno obdobje vzeti za uravnoteženi proračun.

To so stvari, ki jih bo uredil izvedbeni zakon. Pozitivna Slovenija ni stranka, ki zagovarja, da je mogoče konsolidirati javne finance v dveh letih. Tisti, ki to pravijo, zavajajo.

Pravite, da delujete drugače kot Janševa vlada. Ampak strategija prodaje državnih podjetij, ki je nastala na ministrstvu Uroša Čufarja, je še radikalnejša od tistih pred njo. Bi res odprodali vse, Dars, Pošto Slovenije …

To je osnutek dokumenta, ki ni bil usklajevan z nobeno stranko, niti s Pozitivno Slovenijo. Strategijo so pripravili na ministrstvu za finance in na SOD-u. Končna različica bo koalicijsko usklajena, gotovo bo drugačna od osnutka. Sama zagovarjam privatizacijo po pameti, ne razprodaje. Za tisto, za kar se bomo odločili prodati, bomo poiskali strateške partnerje, ki bodo znali povedati, kaj bodo s tem podjetjem delali, podjetij ne bomo prodajali finančnim skladom, ki kupijo zato, da prodajajo naprej. V tem trenutku se pogovarjamo samo o seznamu še 12 podjetij in ene banke, to je vse.

Prodaja podjetij v državni lasti je verjetno ena od največjih odločitev, dolgoročna, nepovratna. Se vam zdi politično ustrezno, da takšne odločitve sprejemate, ko je še leto ali celo manj do volitev?

Do rednih volitev naj bi bilo še leto in pol. Do kdaj pa naj čakamo? Dejstvo je, da se je državno premoženje v zadnjih 20 letih upravljalo slabo, v letih 2004–2008 pa katastrofalno, ko so zamenjali vrsto dobrih direktorjev. Ne trdim, da je razlog za to državno premoženje kot tako, ampak očitno premoženja niso znali upravljati. Slovenija potrebuje svež kapital in vrhunsko upravljanje podjetij. Na eni strani se pogovarjamo, ali je potrebna zadolžitev, ali je zadolženost previsoka, na drugi strani se pogovarjamo, kaj vse je treba financirati, če želimo biti socialna država. Pozor, sem prva, ki zagovarjam, da je socialna država velika prednost, a je treba to vse skupaj spraviti v vzdržen okvir. Ko govorimo o privatizaciji, govorimo o tem zato, da bi podjetjem omogočili boljši razvoj, več denarja, več svežega kapitala. Slovenija toliko svežega kapitala, kot ga naša podjetja potrebujejo, nima.

Zakaj ste popustili pri pritisku in napovedali prodajo NKMB?

Če banke ne bi bile v državni lasti, potem morda ne bi bilo potrebnih treh milijard davkoplačevalskega denarja za dokapitalizacijo. To je ogromno. Imamo primer bank v zasebni lasti, ki delujejo brez težav. Tudi v Sloveniji. Recimo SKB. Za slabe kredite v SKB davkoplačevalci ne bodo dali niti evra.

Poenostavljate. Imamo tujo Hypo banko, ki jo rešuje Avstrija, SKB pa ni dajala toliko kreditov podjetjem.

Hypo je druga zgodba. Ampak ne morete zanikati, da v državnih bankah niso poslovali, kot bi bilo treba.

Dobro veste, da je do tega balona prišlo tudi zaradi napačnih odločitev Janševe vlade, ker v času konjunkture ni ohlajala gospodarstva, pač pa je nasprotno spodbujala zadolževanje podjetij in posredno prevzeme.

Bilo je več dejavnikov. A danes smo, kjer smo, v državi imamo banke, ki so strateško pomembne, in tiste, ki so malo manj pomembne. Po moji oceni je prav, da NLB ne prodajamo, v celoti nikoli, za NKBM pa sem prepričana, da bi kot zasebna banka lahko enako dobro ali celo bolje opravljala svojo funkcijo.

Vam je simpatična ideja guvernerja Banke Slovenije Boštjana Jazbeca, da bi upravljanje podjetij dali po romunskem zgledu v roke ameriškemu upravljavskemu podjetju?

Morda bi bilo vmešavanje raznih slovenskih interesnih skupin manjše, a s tujimi lastniki in tujimi skladi izkušnje niso le dobre. Sama ideji o tujem upravljanju nisem najbolj naklonjena.

Se strinjate z izjavo ministra Uroša Čuferja o tem, da je prodaja Mercatorja stvar zasebnih lastnikov?

To je dejstvo. Republika Slovenija je Mercator prodala leta 2005, vemo, kako, ne vemo čisto, zakaj tako, ampak Mercator je bil prodan. Ne more pa biti sedaj Republika Slovenija tista, ki ga prodaja še enkrat. Treba je iti v izhodišče, o prodaji Mercatorja se govori zato, ker so slabi lastniki, ki jim je Janševa vlada prodala Mercator, delnice zastavili v bankah.

Že, a gre za banke v državni lasti.

Res je, ampak ali se ima politika pravico vsakič znova vmešavati v poslovanje teh bank? Če bi mene vprašali, se leta 2005 absolutno ne bi odločila, da Mercator kot zelo pomemben del našega gospodarstva prodam na način, kot se je to odločil Janez Janša. Nikakor ne. In tudi ne kupcem, ki so z njim poskušali trgovati.

Ali kot predsednica vlade podpirate prodajo drugega zelo uspešnega podjetja Telekom?

Poglejte okoli sebe, pa boste videli, kdo so lastniki telekomunikacijskih podjetij.

Morda na Hrvaškem. Kaj pa recimo Belgija, Nemčija, Luksemburg, kaj pa Švedska, Finska, Norveška, države, po katerih se radi zgledujemo? Tam so ta podjetja vsaj v delni državni lasti.

Kaj pa Avstrija, kaj pa Italija? Žal Slovenija nima dovolj svojega kapitala za vse, kar naša podjetja potrebujejo.

Ampak zakaj smo se odločili za prodajo celega Telekoma? Lahko bi ostali 49-odstotni lastniki ali četrtinski.

Se strinjam, lahko bi, a ocenjujemo, da bomo s prodajo celotnega deleža dobili boljšega strateškega partnerja, pa tudi več kupnine.

Pozitivna Slovenija je na prvo mesto evropske liste postavila Jožeta Mencingerja. On razume prodajo drugače, trdi, da je nepotrebna, trdi, da se preveč uklanjajmo zahtevam velikih. In ni edini, ekonomist Franjo Štiblar pravi, da se bomo s tovrstno prodajo uvrstili tja, kamor bi nas radi potisnili, med »podrejene province«.

Ko damo vse številke na mizo, poslušam na eni strani kritike, da smo se preveč zadolžili, hkrati pa bi morala Slovenija ostati lastnica vsega, kar ima. Pozitivna Slovenija je stranka, ki zagovarja socialno-liberalno politiko, socialno državo in tržno gospodarstvo. Samo uspešno tržno gospodarstvo lahko zagotovi, da bo Slovenija še naprej socialna država. Res je, da imam na določene stvari drugačen pogled od Jožeta Mencingerja, a sem hkrati zelo vesela, da se je odločil, da gre z nami na evropske volitve.

Kako razumete napačno postavljene ekonomske predpostavke boja s krizo s strani Evropske komisije? V letu 2009 je veljalo, da je krizo najbolje preseči z varčevanjem in hitrim zmanjševanjem proračunskih neravnotežij, sedaj pa celo Mednarodni denarni sklad priznava, da ima pretirano varčevanje v času krize veliko negativnih posledic. Varčevalno retoriko so omilili. Kako razumete spremembo?

Vedno sem trdila, da restriktivna javnofinančna politika na odhodkovni strani pelje spiralo krize navzdol, in tudi rezultati, ki jih je pustila vlada pred mano, to neposredno potrjujejo. V prvem četrtletju lanskega leta je bil padec gospodarskih aktivnosti 4,5-odstoten! Ampak s spremenjeno politiko, ne samo varčevanjem, ampak tudi z dejavnostmi na prihodkovni strani, smo bili uspešni. In očitno si je tudi Evropska komisija premislila in ugotovila, da zategovanje pasu Evrope in svetovnega gospodarstva ne pelje naprej.

Odločitve ustavnega sodišča morajo biti strokovne, iz tega izhajam, drugače imamo lahko velik problem.

Morda bo po 25. maju drugače?

Kako mislite drugače?

Morda bo nova Evropska komisija zaostrila politiko, v predvolilnem času zahteve po ostrih varčevalnih ukrepi niso najbolj modre.

Vse, kar smo naredili doslej, smo naredili v soglasju z Evropsko komisijo. In tudi v primeru Slovenije se je potrdilo, da je mogoče konsolidacijo peljati postopoma na prihodkovni in tudi odhodkovni strani. Ne vem, zakaj bi prišlo do kakršnekoli spremembe stališč v Evropi.

V Bruslju nas vedno znova opozarjajo, da imamo presežno makroekonomsko ravnotežje.

Res nas, a če kdo misli, da se da to odpraviti v enem letu, se zelo moti. Delamo naprej, ukrepe, ki smo jih zapisali v nacionalni reformni program, peljemo dalje. Pripravljamo nove reforme. Za dve reformi, ki sta bili sprejeti pod prejšnjo vlado, to je reforma trga dela in pokojninska reforma, bomo kmalu pripravili analizo učinkov in se odločili, kaj bo še treba spremeniti.

Ne slepimo se. Gotovo bodo potrebne nove reforme, gotovo bo potrebno zmanjševanje mase plač v javnem sektorju. To se napoveduje.

Ne samo napoveduje, to je bilo predvideno ob sprejetju proračuna. Sama bi si želela, da se ne posega več v plače, ampak se pogovarjamo o zmanjševanju števila zaposlenih v javnem sektorju.

Zelo težko je razumeti, da morate zbrati npr. 100, 200 milijonov evrov na račun javnega sektorja, brez težav pa ste 3 ali 4 milijarde evrov namenili za banke. Kako boste to razložili ljudem?

Dejstvo je, da če lani bank ne bi sanirali, bi se danes pogovarjali o tem, katera banka bo šla v stečaj, gospodarstvo pa bi bilo še v slabšem položaju. Vaša primerjava ni najbolj korektna, javni sektor se financira vsako leto posebej, denar, ki smo ga namenili za banke, pa je, vsaj tako upam, za dolgo obdobje zadnji. A so stvari, ki jih je treba v tej državi narediti. Naj vam povem samo svoj primer. Sama sem bila direktorica direktorata za proračun in od leta 2006 do leta 2011 nam je uspelo število zaposlenih znižati za 20 odstotkov, pa si upam trditi, da je to eden izmed bolj obremenjenih direktoratov v državni upravi. Kljub zmanjšanju števila zaposlenih ta direktorat deluje odlično. Seveda ne trdim, da se mora število zaposlenih v javni upravi zmanjšati za 20 odstotkov, trdim, da se lahko zmanjša, kjer se želi.

Kolikšna je ocena, koliko je ljudi preveč?

Vrniva se k našemu predvolilnemu programu. Če bomo javni sektor zmanjševali po dva odstotka na leto, bomo v štirih letih dosegli želeni cilj.

Nekaj sivih las vam je povzročila odločitev ustavnega sodišča o nepremičninskem davku. Tisti dan, ko je bila razglašena, ste bili v Kranju. Ljudje, ki so bili blizu, pravijo, da ste bili osupli in razočarani. Zakaj?

Veste, nad čem sem bila šokirana ali razočarana? Nad tem, da je stvar padla zaradi sistema množičnega vrednotenja. Ta je bil sprejet leta 2006, mi smo ga vzeli kot dejstvo, nihče mu ni oporekal z ustavnopravnih stališč. Če bi vsaj malo dvomili o tem, da je sistem množičnega vrednotenja ustavno sporen, gotovo ne bi bil osnova za določitev davka. A naj ponovim, davek na nepremičnine je bistveno pravičnejši kot kakršenkoli drug ukrep na odhodkovni strani proračuna, zato bomo zakon napisali še enkrat. Na drugih osnovah.

Se vam zdi, da so zadnje odločitve ustavnega sodišča politične ali strokovne?

Odločitve ustavnega sodišča morajo biti strokovne, iz tega izhajam, drugače imamo lahko velik problem.

Prišlo je do 200-milijonske luknje. Nekaj ste zapolnili s povečanjem trošarin, nekaj naj bi prinesla porajajoča se gospodarska rast. To ne bo dovolj. Zakaj je padla ideja o DDV-ju?

O njej je kot o eni izmed možnosti govoril minister Uroš Čufer. A Pozitivna Slovenija, pri tem tudi nismo edina koalicijska stranka, je nasprotovala še enemu dvigu DDV-ja, ker bi negativno vplival na šibko okrevanje gospodarstva in ker bi zmanjšal potrošnjo. Zato je bila ideja hitro umaknjena.

Že, ampak kako napolniti to luknjo?

Saj smo jo že. Z ukrepi, ki sem jih omenila, in tudi z odločitvijo o tem, da morajo javni zavodi in javne agencije, ki so v preteklih letih ustvarili konkreten dobiček, govorimo o več 100 milijonih evrov, ta dobiček porabiti. Se pravi, da bomo zmanjšali transferje iz proračuna tistim, ki imajo zaloge. Hkrati pa velja, da smo bili pri načrtovanju davčnih prihodkov v letošnjem proračunu zelo konservativni. V prvih treh mesecih je bilo recimo zbranega DDV-ja za približno 14 odstotkov več kot lani. Mi pa smo pričakovali dvoodstotno rast. Tako da imamo nekaj manevrskega prostora.

Vrniva se na začetek. Koliko manevrskega prostora imate še sami? Si želite predčasnih volitev?

V tem trenutku bi bilo za Slovenijo bolje, da bi ta vlada delala še kakšno leto, da bi bili temelji še nekoliko bolj zdravi, da bi se Slovenija še malo obrnila v pravo smer, da bi se okrepila. A ni vse odvisno od mene. Predčasne volitve niso najboljša stvar za državo. V lanskem letu je bilo delo res bolj gasilsko, zdaj pa je prišel čas za strateške odločitve. Lani smo delali zato, da strateške odločitve v državi sprejemamo sami. A včasih imam občutek, da si je prejšnja vlada prav želela ali pa da je celo delala, kot da naj v našo državo pride kdo drug.

Kaj boste pa delali sami, če v petek ne boste izvoljeni? Ste dovolj samozavestni?

To pustimo za naslednji intervju. Karkoli se bo zgodilo v petek – vedno bom ponosna na to, kar smo naredili v enem letu. Slovenija je danes v bistveno boljši situaciji, kot je bila lani februarja. To potrjujejo številke, prebuja se gospodarstvo, poraja se rast. Ne, nisem razočarana, kot ste na začetku dejali. Žal bi mi bilo, ker bi se bistveno povečalo tveganje, da naša država spet krene na neko nepredvidljivo potovanje. Samo tega me je strah. Morda ste v tem prepoznali razočaranje, kako bomo z enim zamahom uničili neko upanje. Slovenci smo utrujeni od krize.